MP Astrofizika, pardon, davki za vse, ki se jim mudi - 2.del

Zakaj imamo toliko nelogičnosti v našem davčnem sistemu ?

Nelogičnost sistema, ki mogoče izvira iz "nelogičnosti" ustavne ureditve in naše prakse ?

Določila Ustave R Slovenije določajo, da lahko država pobira »davke, carine in druge dajatve« zgolj na podlagi ZAKONA in da morajo biti »vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe zajeti v proračunih države«.

147. člen (davki)

Država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon.

148. člen (proračun)

Vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v proračunih države.

Prihodki in izdatki proračunov države morajo biti srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja, ali pa morajo prihodki presegati izdatke. Od tega načela se lahko začasno odstopi samo v izjemnih okoliščinah za državo.

Z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, se določijo način in časovni okvir izvajanja načela iz prejšnjega odstavka, merila za določitev izjemnih okoliščin in način ravnanja ob njihovem nastopu.

Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu.

149. člen (krediti v breme države)

Krediti v breme države in poroštvo države za kredite so dovoljeni le na podlagi zakona.

Sodobne demokracije seveda razumejo oz. predvidevajo, da so vse obvezne dajatve pobrane na podlagi logičnih, razumljivih zakonov ter da se davki poberejo pošteno.

Ali gre za sodobno demokracijo v Sloveniji, ko ne zmoremo jasno razumeti (kdaj moram plačati prispevke, kakšne so moje pravice itd…) niti pravice do pokojnine, niti pravice do zdravljenja, niti pravice do socialnih pomoči itd.? Predvsem pa v primerljivih državah ne najdemo rešitev, ko prejmemo novo dajatev na položnici za elektriko, brez da bi imeli možnost podati pritožbo zoper odmero ipd.

Nadalje. Ali je logično, da plačujemo prispevke za zdravstveno zavarovanje tudi za dodatne dohodke iz primeroma avtorskega honorarja, če smo zdravstveno zavarovani že iz naslova zaposlitve? Ali je logično, da plačujemo »pokojninsko zavarovanje« tudi v primeru, ko smo že upokojeni in še vedno pridobivamo npr. dohodke iz dejavnosti?

Ali je logično, da…..ustavimo se in poglejmo navedene nelogičnosti, malo podrobneje.

Predvsem je potrebno nelogičnost osvetliti vedno, ko se primerjamo z državami, kjer pa tovrstnih nelogičnosti, ne poznajo. Zakaj je to smiselno ? Enostavno ne moremo tekmovati na trgu, če nas ovira nelogičnost v domačem »davčnem sistemu«.

Mimogrede, odločba US, ki je odločila, da podjetnik ne more koristiti polnih pravic iz pokojnin v primeru če izvaja še naprej dejavnost, je seveda, po mnenju »pripovednika«,  skladna z Ustavo R Slovenije. Povedna pa je neodločenost ustavnih sodnikov, ki so odločbo potrdili v razmerju 5:4. Očitno zadeve niso tako jasne.

Naša trenutna pokojnina je namreč hibrid med obveznim zavarovanjem in solidarnostjo (prispevki nimajo omejitev in so sorazmerni z izplačilom npr. plače) oz. sodi v t.i. socialno kategorijo (v delu, kjer plačaš več, kot lahko z odmero pokojnine dobiš, saj je odmera omejena), ki jo opredeljuje 50. in 33. člen Ustave.

Poleg tega je pokojnina brez dvoma socialna kategorija, saj uživanje pokojnine presega vplačane prispevke, praktično za veliko večino koristnikov pravic. »Gre enostavno za demografijo«, ki, k sreči, podaljšuje naši življenjsko dobo. Državni proračun torej pokrije preko 1,5 mrd EUR izdatkov (projekcije kažejo tudi do pol državnega proračuna v nekaj letih) za naše upokojence, ki pa prejemajo svoj drugi del pokojnine iz prispevkov, ki jih plačuje delovno-aktivna generacija.

Vsaka trenutna izplačana pokojnina je dejansko socialna kategorija najmanj v višini 25%, kot znaša prispevek iz davkov »k trenutnim pokojninam«. Povedano drugače, je naša pravica do pokojnine, kot jo določa Ustava RS v vsakem primeru socialna kategorija, vsaj v deležu 25%. Seveda pa so trenutne pokojnine v primeru, ko se izplačujejo več, kot je znašal vplačan prispevek posameznika (zaradi daljšega pričakovanega življenja), tudi del socialne politike.

Ali imajo prav torej naši starši, ki se ne dajo in poudarjajo, da prejemajo svojo zasluženo pokojnino, četudi že 40 let ? Verjetno ne. V celoti. Toda pokojnine jim seveda privoščimo. Saj gre za naše starše. Postavlja pa se več vprašanj, kako bomo koristili pravice iz naslova pokojnin trenutni vplačniki prispevkov.

In zato je potrebno davčni sistem prevetriti s ciljem, da bo slehernik razumel vse svoje pravice in obveznosti. Tudi zato, da zagotovimo transparentnost in poštenost celotnega davčnega sistema v R Sloveniji.

Posledično je logično (pa v naših zakonih to ne piše), da oseba, ki nima t.i. socialne potrebe po pridobitvi socialne kategorije, slednje tudi ne dobi. Zato je logično, da premožni posameznik, ki ima npr. na bančnem računu 1 mio EUR denarja, ne prejema pokojnine v Sloveniji. Pa jo. Ker imamo ureditev, ki ni skladna z Ustavo, saj zakonodaje nismo uskladili z načeli našega najvišjega »zakona«.

Zgornjo misel sem »vrinil« zato, da bomo lažje razumeli vse blagajne, ki jih poznamo v naši državi ozirom, da bomo lažje razmišljali o drugih pravicah, ki se izplačujejo iz drugih vreč z »državnim« denarjem, ki v vsakem primeru posegajo v naš žep oziroma v žep slovenskega plačnika davkov.

Zdravstveni, pokojninski sistem in obdavčenje - uvod

V Sloveniji imamo (plačniki davkov morajo plačevati obvezne dajatve) t.i. zdravstveno blagajno, pokojninsko blagajno, državni proračun (in seveda lokalne proračune) in paradržavne organizacije, ki pobirajo naše davke. Zadnja navedba Vas je malo presenetila? Nič zato, še več presenečenj Vas čaka, ko boste prebirali naprej. Gremo na najtrši oreh.

Prva nelogičnost

Primerjalno pravno, kot bi se strokovnjaki izrazili, seveda ne poznajo ureditve, kjer se pobira iz in na plače toliko vrst prispevkov. Zakaj menite, da je pri nas tako? Ali smo resnično tako posebni in je posebna ureditev pravilna (Ustava sicer določa tudi t.i. »invalidsko in drugo socialno zavarovanje«), ali pa gre zgolj za relikt zgodovine, ko nove Ustave sploh še ni zaznala? Ali pa naša Ustava v delu prispevkov malo pretirava oz. je navedba, ki določa t.i. druga socialna zavarovanja, »neustavna«, saj pušča preveč prostora za domišljijo? Ali pa smo navedbo prepisali v Ustavo zaradi naše »specifične« zgodovine? Verjetno lahko ugotovimo, da Ustava od »nas« zahteva, da uredimo obvezno zavarovanje za socialno in tudi zdravstveno zavarovanje.

Ali menite, da bi kršili Ustavo, če bi imeli samo dva prispevka, ki bi dejansko financirala vse trenutne storitve države? Osebno menim, da bi bilo to celo skladno z Ustavo, predvsem v delu, ki določa temeljne človekove pravice. Mislim predvsem na pravico do dostojanstva, pravne države, enakopravne obravnave itd.

Prepričan sem namreč, da bi bili ljudje veliko bolj zadovoljni, če bi in v primeru uzakonjenja samo dveh prispevkov, prejemali boljše zdravstvene storitve ter storitve, ki bi jih urejalo področje sociale (pokojnine itd.). Če bi država posledično znižala stroške delovanja tako države, kot tudi plačnikov davkov, ki so primorani plačevati pri izplačilu plače?

V R Sloveniji mora delodajalec plačati 4 prispevke na plačo in 5 iz plač ter seveda še dohodnino. Ali je to potrebno ?

Prikaz izračuna plače v R Sloveniji v primeru izplačila 1000 EUR v primeru, če ima delavec 2 otroka in v primeru, če nima otrok. V prvem primeru mora delodajalec plačati 57,58 % državi, glede na neto izplačilo, v drugem primeru pa mora izplačati 73,97% neto plače.

Razmislimo, ali so vsi, zgoraj navedeni prispevki potrebni za zadovoljitev naše Ustave, ali pa delujemo po zakonih zgolj zato, ker smo to vedno »tako delali«. V primeru znižanja število prispevkov, bi lahko namreč veliko prihranili tako na ravni države, kot tudi na ravni izplačevalcev. In plačevali bi lahko dodatne pravice.

Druga nelogičnost

Prispevki za zdravstveno zavarovanje so nelogični tudi ali predvsem v primeru, ko moramo plačevati prispevek za zdravstveno zavarovanje iz naslova dodatnega dela, četudi smo že zavarovani za obvezno zavarovanje, primeroma iz naslova zaposlitve. Argumentacija, da se lahko poškodujemo tudi, ko npr. pišemo za računalnikom in želimo zaslužiti s pisanjem knjige, je vprašljiv argument, če poskušamo Ustavo pravilno razumeti.

Tako, kot jo razumejo tudi druge demokracije, ki imajo ravno tako kot mi, v Ustavi zapisano obveznost sklepati obvezna zdravstvena zavarovanja. OECD v tem primeru priporoča, da se tovrstne anomalije odpravijo.

Zakaj tam, torej v OECD-ju, ne razmišljajo tako, kot naše Ministrstvo za zdravje in finance? Ali mi lahko kdo, torej dilemo, zakaj je samo pri nas tako, prosim razloži? Ne bomo tega dobili, ker enostavno argumentov za tovrstno ravnanje ni.

Država, ki potrebuje denar za financiranje sociale ali zdravstva, namreč dodatno investira (če v zdravstveni blagajni ni dovolj denarja) iz svojega proračuna toliko, kot pač lahko. In tako bi moralo biti tudi pri nas. Seveda pa bi bilo verjetno potrebno dohodke iz naslova dela (če bi želeli odpraviti nelogične prispevke), verjetno bolj obdavčiti. To bi bila edina prava pot, primerljiva s sodobnimi demokracijami.  Zakaj?

Če Ustava R Slovenija določa, da ima država dolžnost poskrbeti za zdravje oz. za socialo in da ima država pravico zbirati sredstva z davki, carinami in »drugimi dajatvami«, potem je jasno, da navedene dajatve pri nas moramo plačevati.

Toda. Servis države, ki praviloma pripravlja zakonodajo, mora upoštevati tudi druga določila Ustave RS, ki pa zahtevajo od »servisa« oz. Državnega zbora, da sprejema ustavno-skladne zakone. Ki morajo biti pošteni, razumljivi, paziti morajo na pravice oz. načela ustave (enakopravna obravnava, sorazmernost itd.).

Servis oz. Državni zbor morata udejanjati  t.i. pošteni davčni sistem, ki ga je določil že Adam Smith, ki je razumel davke na način, da gre za obvezne nujne dajatve, ki pa morajo iti pobrani od plačnikov na način, da je to za njih »najbolj ugodno«.

Kako bi ustavno-skladno lahko naša država pobrala enako količino javnih sredstev na način, da bi se čim bolj približali duhu naše sodobne ustave (in tudi priporočilom g. Smitha), je zato vprašanje, na katerega moramo dobiti odgovor. Sicer lahko ugotovimo, da plujemo v smeri, ki sodobne demokracije ne plujejo. In razkorak bo vsak dan večji.

Odgovorov je seveda možnih več. Predlagam pa, da se držimo besedila in predvsem logične razlage Ustave, ki v delu zdravstva in pokojnin določa naslednje:

49. člen (svoboda dela)

Zagotovljena je svoboda dela.

Vsakdo prosto izbira zaposlitev.

Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.

Prisilno delo je prepovedano.

50. člen (pravica do socialne varnosti)

Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine.

Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.

Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.

51. člen (pravica do zdravstvenega varstva)

Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.

Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.

52. člen (pravice invalidov)

Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.

Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.

Izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.

V 49. členu Ustave je določeno, da je zagotovljena svoboda dela in da je vsakomur, pod enakimi pogoji zagotovljeno enako delovno mesto. Ustava v tem delu, na področju »dela«, pove, da smo ljudje svobodni (v Avstro – Ogarski do polovice 19. stoletja niso bili)  in da bo država poskrbela, da ne bo prišlo do diskriminacije v zvezi z delovnimi mesti. 

Zakoni na področju zdravstvenega zavarovanja povedo, da moramo plačevati obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje v odvisnosti od tega, kako smo zavarovani. 

Povedano drugače, mora delodajalec, ki naroči DELO od svobodnega avtorja, ki bi primeroma napisal članek za časopis (oseba A), plačati manj prispevkov, kot če to naroči od svoje zaposlene osebe (oseba B). Še večja anomalija se pokaže v primeru, če bi delodajalec naročil delo čiščenja pisarne od sosede (oseba C), ki bi v popoldanskem času (dopoldan je zaposlena v drugem podjetju), na podlagi naročila, izvedla t.i. podjemno pogodbo. Ura dela naše čistilke bi bila obdavčena drugače, kot pa če bi čiščenje izvedla zaposlena oseba pri delodajalcu.

Zgornja primera dokazujeta, da je oseba A v R Sloveniji sicer svobodna in lahko izbira kje bo prodala svoje avtorsko delo. Nikakor pa, zaradi ureditve, ne drži, da je vsakomur, pod enakimi pogoji, zagotovljeno enako »delovno mesto«. Oseba A ima namreč veliko »ugodnejše« pogoje za delo, saj ima delodajalec z navedeno osebo veliko nižje stroške zardi nelogičnih obdavčitev, kot velja, če plača – za isto delo, osebo B.

V nobenem primeru ne gre za »enakopravnost do dela« tudi v primeru, ko delodajalec zaposli osebo C, saj ima z njo drugačne stroške, kot če bi delo opravila oseba B.

V pogojih, ko (razen v širšem javnem sektorju) zaradi globalnega dogajanja na trgu dela, ne obstaja veliko t.i. stalnih zaposlitev, je naša ureditev še dodatno neustavna, predvsem zaradi nelogičnosti v zakonih, ki urejajo neenako obdavčitev dela, saj je delo plačano v odvisnosti od »socialnega statusa« izvajalca dela.

Zgornje dileme bi moral zakonodajalec uskladiti z Ustavo in s prispevki ter davki obdavčevati posameznika – in ne naročnika del. Samo na ta način je mogoče zagotoviti, da ima vsak državljan v R Sloveniji enake možnosti in enake pravice.

V pogojih, ko se z obveznimi prispevki obdavčujejo dela na različen način, po oceni pisca tega sestavka, ni mogoče govoriti o poštenem davčnem sistemu, predvsem pa s tem kršimo določilo Ustave, ki določa, da morajo biti pogoji za delo za vse enaki. Ne glede na način, kako je določena oseba »vpeta« v socialni in zdravstveni sistem. Ker enostavno ni pošteno, da za isto delo, plačujemo različne javne dajatve !

Spodaj prikazujemo dokaz, da niti delodajalec niti izvajalec dela ne moreta jasno določiti NETO izplačila niti dajatev, saj so slednje odvisne od tega, kako izvajalec del plačuje osnovno zavarovanje za zdravstvo oz. pokojnino!

Podobnega sistema ne pozna nobena sodobna demokracija. Zakaj je pri nas še vedno tako? Mogoče zato, ker Ustave še nismo začeli prebirati in nismo ugotovili, da dejansko kršimo pravico državljanov zaradi »davčnega sistema«, ker mu ne omogočimo enakih možnosti?

 Izračuni dajatev pri istem bruto dohodku za avtorsko delo, podjemno pogodbo in občasno delo - treh možnih oblik izplačil, ki niso zaposlitve, dokazujejo, da ima naročnik del – za isto delo, stroške v višini od 2.284 EUR do 1.859 EUR, izvajalec del pa prejme od 1236 EUR do 1038 EUR.

Zgoraj je prikazanih dejansko šest možnih obdavčitev, v odvisnosti od »statusa« izvajalca. Seveda moramo omeniti, kot dodatno možnost za »zaposlitev« tudi t.i. SPP-je normirance, ki v veliki meri opravljajo t.i. prekarne zaposlitve. Zakon o delovnih razmerjih jih dejansko ureja kot nekakšne posebne oblike zaposlitve!

Ali s tem, ko terjamo od naročnikov, da pridobivajo tudi socialne podatke od izvajalcev (sicer plačnik dohodkov krši davčne zakone), ne kršimo tudi načela do dostojanstva izvajalca ?

Ali se Vam ne zdi, da naša država resnično pretirava, ko zahteva, da primeroma  predajam naročnikom po Sloveniji podatek ali sem zaposlen, kako plačujem svoje obvezne prispevke ipd.? Ali se Vam ne zdi, da je kršena moja pravica do dostojanstva? Ali nisem svoboden? Ali ……

Zgoraj so prikazane dileme, ki se pojavijo vedno pri t.i. prekarcih (prek 100.000 oseb deluje v svojem »podjetju« sam in velika večija je povezanih z zelo malo naročniki) in pri osebah, ki so primorani dodatno pridobivati dohodke, ko država ne zagotovi pogojev za razvoj gospodarstva v zadostni meri, hkrati pa jih sili še v poniževanje pri vsakem sklenjenem poslu. In to dopuščamo že dolgo. Navkljub sodobni Ustavi.

Mogoče pa je naša Ustava v 49. členu pozabila na tiste, ki ne morejo dobiti »zaposlitve«. Mogoče pa je prav, da kaznujemo tiste, ki si pri nas ne morejo dobiti »redne« zaposlitve za dostojno življenje. In od njih zahtevamo, da plačuje obvezne prispevke preko »svojega SPP-ja« (in jih letno povišujemo), ali pa mora nesrečnik, ki želi dodatno zaslužiti slehernemu naročniku sporočati še svoj »socialni« status, sicer nam ne more pravilno obračunati »naše« prispevke. Ki pa smo jih praviloma že plačali. Seveda pa se pravice izvajalcev dodatnih del, seveda "dodatno" ne priznajo!

Mogoče pa resnično ne razumem kdaj gre za kršitev dostojanstva. Seveda gre tudi za kršitev načela, da mora država obdavčiti sorazmerno mojo lastnino, kar bomo v nadaljevanju še pojasnili.

Rešitev zmotnega obdavčevanja s prispevki, ko dejansko silimo ljudi v nedostojno sporočanje svojega socialnega statusa sleherniku, »leži« v naši soseščini. Poglejmo kako se tam rešujejo pokojnine, zdravstvo, sociala. Predvsem pa poglejmo kako sodobne demokracije rešujejo oz. upoštevajo temeljne človekove pravice in sicer pravica do svobodne izbire in dostojanstva.

Prav gotovo ni rešitev v različni obdavčitvi s prispevki za isto delo, temveč je potrebno morebitni primanjkljaj v državni blagajni napolniti z zakoni oz. davki, ki izpolnjujejo temeljna načela t.i. sodobnega davčnega sistema.  In rešitev je tudi jasno določiti tako pravice, kot tudi obveznosti iz naslova t.i. obveznega socialnega in zdravstvenega sistema.

Kako bi se naše Ustavno sodišče odločilo, če bi poslali v presojo ureditev, po kateri moramo plačevati prispevke, četudi iz tega nimamo nobenih dodatnih pravic ? To bi moral naš Varuh za človekove pravice že zdavnaj preveriti. 

Avtor: FD, 26.12.2019