MP Pravice plačnikov davkov v R Sloveniji - kje so kršene pravice plačnikov davkov pri nas z vidika USTAVE RS, tudi sodba Sodišča EU z vidika 51. člena LEUTP

Utemeljitev pravice plačnikov davkov pri nas glede na prakso drugje

Kje so utemeljene pravice plačnikov davkov v R Sloveniji?

Pravice plačnikov davkov v R Sloveniji so utemeljene v določilih Ustave RS in sicer v členih, ki urejajo temeljne človekove pravice do življenja,  varstvo osebne svobode, varnosti, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, ter drugih pravicah, povezanih npr. s pravico do lasntine.

Obstajajo torej določila USTAVE, ki omejujejo PRISTOJNOST do obdavčitve (….right to „tax“ is not „unlimited“), saj je potrebno USTAVO razlagati v duhu sorazmernosti. Naštejmo ključna pravila Ustave RS v povezavi z obdavčenjem, kjer je sodišče že presojalo kršitve pravic plačnikov davkov:

Ustava R Slovenije določa, da lahko država pobira davke, ki so določeni kot sorazmerni poseg v lastnino (Glej sodbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17) posameznika. Ustava R Slovenije v 147. členu določa, da država z ZAKONOM predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalna skupnost lahko predpisuje davke in druge dajatve ob pogoju, ki jih določata ustava in zakon.

V 50. členu Ustava določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.

V 51. členu Ustava RS določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

V 53. členu Zakona o lokalni samoupravi je določeno, da se občine financirajo iz naslednjih davčnih virov: davek od premoženja, davek na dediščine in darila, davek na dobitke od iger na srečo, davek na promet nepremičnin, drugi davki, določeni z zakonom.  V 6. členu Zakona o financiranju občin je določeno, da predstavljajo vir za financiranje občin tudi:      davka na vodna plovila,  davka na dobitke od klasičnih iger na srečo in drugega davka, če je tako določeno z zakonom, ki davek ureja ter 54% dohodnine ter od drugih lastnih virov (globe, takse, koncesijske dajatve, plačila za storitve itd.).

V 2. členu Zakona o gospodarskih javnih službah je določeno,  da se gospodarske javne službe določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture. Skladno z določilom 14. člena navedenega zakona mora Republika ali lokalna skupnost ustanoviti TELESA za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljeno iz njenih predstavnikov.

Ali je obdavčitev posameznika in določitev cene za javno storitev neomejena ?

Doktrina obdavčitve, ki je utemeljena že iz časa Adama Smitha, določa, da morajo biti davki pobrani z upoštevanjem načela pravičnosti, sicer pride do upravičenega odpora pri plačevanju davkov. Sodobne demokracije uvajajo KODEKSE pravic plačnikov davkov s ciljem, da posamezniku dejansko omogočijo t.i. enakost orožja glede na velike pristojnosti držav na področju obdavčenja. Cilj je seveda izvrševanje temeljnih načel enakopravne obravnave in s tem načel pravičnosti, ki so temelj slehernega sodobnega davčnega sistema.

Meje obdavčitve plačnikov davkov so omejene v Ustavi v delu, kjer je določeno, da ima slehernik pravico do lastnine in da lahko država poseže po lastnini v obliki davkov, carin in drugih dajatev izključno ob upoštevanju načela sorazmernosti (Glej sodbe Ustavnega sodišča R Slovenije U-I-125/14-17 ). 

Prav tako mora država pri obdavčitvi upoštevati temeljno načelo pravice do dostojanstva ter pravice do socialne države, ki prepoveduje obdavčiti posameznika za dohodke, ki ne zagotavljajo t.i. minimalnim stroškov za dostojno življenje (glej sodbo Ustavnega sodišča Nemčije) oz. t.i. "substistence minimum" (the Hartz IV Decision of the German Federal Constitutional Court).

Druge dajatve so omejene v področnih zakonih, kot primeroma v Zakonu o energetiki, ki jasno določa, da morajo biti dajatve t.i. javnih gospodarskih služb določene ob upoštevanju (glej 5. člen) t.i. socialno koherentnost.

SKLEP: Ustava in zakonodaja jasno določata meje obdavčitve in sicer preko načela sorazmernosti ter načela pravice do neobdavčitve dohodkov, ki ne presegajo t.i. minimalnih stroškov za dostojno življenje. 

Kako so varovane pravice plačnikov davkov v R Sloveniji?

Davkoplačevalske pravice so vsa pisna in nenapisana pravila, namenjena za zaščito davkoplačevalcev pred morebitno nezakonito odmero davkov v Sloveniji. Gre za pravice, ki so na drugi strani povezane z obveznostmi, skladnimi z Ustavo R Slovenije, ki jih morajo izpolnjevati davkoplačevalci v Republiki Sloveniji ( C. Brzeziński, Bentley, drugi ). Ločimo osnovne in osebne pravice davkoplačevalcev.

Med osnovne pravice sodijo pravice, ki so povezane s t.i. sistemskimi vprašanji, med osebne pravice pa se uvrščajo pravice posameznikov, ko so subjekt postopka obdavčitve.

Stanje pravic na t.i. sistemski ravni žal ne varuje noben organ z dejansko pristojnostjo. Enako velja tudi za t.i. osebne pravice plačnikov davkov.

Kje so glavni "problemi" na področju varovanja splošnih pravic plačnikov davkov?

1. davki, prispevki in druge dajatve so določene na podlagi pravil, ki ne upoštevanju temeljne pravice posameznika do lastnine, ki omogoča plačevanje stroškov za dostojno življenje (obdavčitev minimalne plače s prispevki in dohodnino, večkratno plačevanje za socialna zavarovanja, ki ne prispevajo k večjim pravicam, dajatve na položnice za elektriko, vodo itd., ki je upoštevajo zmožnosti za plačilo itd.)

 2. Sprejem davčne zakonodaje ni urejena na način, da se preveri tudi morebitna kršitev pravic plačnikov davkov, pred uveljavitvijo zakonov (primer nepremičninski zakon, kjer je US razveljavilo zakon, ki ni dopuščal pritožbe zoper osnovo itd.)

3. Zakoni, ki povečujejo davčna bremena so sprejeti brez ustreznih obdobij prilagoditev (5 let ali več).

4. Pobiranje davkov mora biti dejansko sprejeto na podlagi splošnega družbenega konsenza, predvsem pa zakoni ne bi smeli biti sprejeti brez ustreznega testa sorazmernosti in testa morebitnih kršitev pravic plačnikov davkov (enakopravna obravnava itd.).

5. Spremeniti je potrebno inštitut zadržanja izvržbe v primeru pritožbe, saj ureditev ni sprejemljiv z vidika pravic plačnikov davkov v pogojih, ko se rešitve pritožb nedopustno dolgo rešujejo, ko dejansko stranka nima objektivne možnosti dostopa do Vrhovnega sodišča in ko organ I. in II. stopnje nista t.i. neodvisna organa. Preučiti je potrebno možnost uvedbe neodvisnega finančnega sodišča po vzoru R Avstrije.

6.  Uvesti je potrebno inštitut VARUHA za pravice plačnikov davkov, ki bo objektivno lahko pomagal plačnikov za uveljavitev vseh pravic plačnikov davkov.

7.  Spremeniti je potrebno institut nesorazmernega zbiranja podatkov o zavezancih oz. objave dolžnikov pred pravnomočno zaključenimi postopki (pravica do dostojanstva in zasebnosti), institut preiskave ter določena pravila, ki onemogočajo varovanje pravic plačnikov davkov (68.a. člen ZDavP-2). Kršitve iz navedenih področij grobo kršijo pravice, kot primeroma pravice do svobode, dostojanstva, pravne varnosti, zakonitosti itd.

8. ...

Kje so glavni "problemi" na področju varovanja osebnih pravic plačnikov davkov?

1. Država uvaja spremembe na področju administrativnih rešitev brez ustreznega testa stroškov za plačnike davkov. Gre za kršitve pravic, predvsem na področju t.i. malih plačnikov davkov. R Slovenija se ne prilagaja težavam malih enoosebnih podjetnikov (kršitev 18. in 19. KPD)

2. Država pravice DO INFORMIRANJA plačnikov davkov ne izvaja celovito. Pravica do informiranja je ključna pravica in je integrirana v temeljno "pravico plačati samo toliko davkov, kot to določa zakon in niti evra več". Pravica do informiranja je pogojena tudi z možnostjo plačnikov davkov, da izberejo zaupanja vredno osebo, da jo zastopa pred postopki davčnega organa. Ker v Sloveniji nimamo zakona, ki bi uredil področje davčnega svetovanja.  Več o javnem interesu oz. pomenu davčnega svetovalca v Nemčiji (kar dokazuje javni pomen za ureditev poklica davčnega svetovalca), si oglejte v članku - KLIKNI.

3. Država nima urejenih postopkov preveritve morebitne kršitve načela enakopravne obravnave v postopkih davčnega nadzora. Slovenski plačnik davkov nima možnosti preveriti ali je davčni organ pravilno izvedel analizo davčnih tveganja in ali je pravilno odločil katere dejavnosti oz. plačniki bodo naknadno preverjeni, kar je zajeto v načelu enakopravne obravnave.

4. Država nima urejenega področja varovanja osebnih podatkov, saj se pri nas zbirajo sistemsko prevelika količina podatkov o vseh prebivalcih na enem mestu, pri čemer ni jasno za kaj se podatki uporabljajo. Gre tudi za problematiko izmenjave podatkov o slovenskih plačnikih brez da bi plačniki bili zavarovani v smislu zasebnosti.

5. Država ima neustrezno rešeno varovanje pravice do pritožbe in do pravnega sredstva, saj v davčnih zadevah na I. stopnji ni objektivne nepristranske presoje (organ na I. stopnji sam presoja pritožbo), na drugi stopnji ni nepristranske presoje (organ na I. in II. stopnji sta znotraj MF), na I. stopnji na Upravnem sodišču ni omogočeno zastopanje davčnih svetovalcev, ki niso odvetniki (kršitev pravice stranke so kršene, saj je ne more zastopati oseba, ki je boljši strokovnjak na področju obdavčenja ), revizija na Vrhovno sodišče pa je praktično onemogočena (glej primer sklepa VS ). Gre za kršitev iz KPD št. 4

6. Država nima urejenega sistema podaje pripomb na storitev davčnega organa. Davčni organ nima sprejetih ustreznih standardov delovanja. Posledično plačniki davkov ne morejo preveriti varovanje pravic plačnikov davkov,

7. Država nima urejenega sistema po katerem bi FURS pravočasno in preventivno obveščal plačnike o morebitnih spornih davčnih shemah. Ureditev, ko organ preverja določene rešitve, ki mu jih sporoči planik preko predpisanih obrazcev, brez da bi pridobil tudi druge dokaze o morebitnih kršitvah, predstavlja kršitev načela enakopravne obravnave in pravice do gotovosti. Pri nas ni jasnih navodil, kdaj gre za izogibanje in kdaj za zakonito davčno planiranje. V Kanadi so postavljene meje in zavezanci vedo kdaj gre za nezakonito in kdaj za zakonito plačevanje davkov. 

8. Drugo.

SKLEP: Slovenija nima urejenega varovanja pravic plačnikov davkov (gre za 21 pravic, kot jih imajo urejene sodobne demokracije), kar je natančno prikazano na spletni strani modro-poslovanje - klikni tukaj. 

Kako bi lahko prispevalo k ureditvi področja obdavčitve v R Sloveniji uvedba KODEKSA PLAČNIKOV DAVKOV in uvedba inštituta VARUHA za pravice plačnikov davkov, smo pripravili v naslednjem članku - klikni tukaj.

Kršitve človekovih pravic v postopkih obdavčenja - členi Ustave RS in navedbo kršitev

2.1 Enakost pred zakonom  - 14. člen Ustave (  II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE)

14. člen (enakost pred zakonom)

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.

Primeri kršitev:

1.  Zakonodajalec ne sme, brez utemeljenega razloga (razumni razlogi), različno obravnavati davčne zavezance. Številka sodbe: Up-492/11-14, Datum: 9. 5. 2013; Zakonodajalec v zakonu (oprostitev za obdavčitev glede na datum pridobitve nepremičnine) različno obravnava dve skupini zavezancev, brez utemeljenega razloga za tovrstno razlikovanje.

2.  Cenitev davčnih osnov je dopustna, če gre za sorazmerni ukrep. Kdaj je ukrep sorazmeren? Ko gre za NUJEN poseg in upoštevati je treba še t.i. sorazmernost v ožjem smislu, kar pomeni, da je pri ocenjevanju nujnosti posega treba tudi tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravicami, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost posega sorazmerno s težo prizadetih posledic. U-397/98  z dne 21.3.2002;

2.2 Enako varstvo pravic - 22. člen Ustave (  II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE)

22. člen (enako varstvo pravic)

Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Primeri možnih kršitev:

1. Če stranki ni omogočen pošten postopek, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic. Gre za primero, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku, če stranki ni bila podana možnost podati izjave. Gre za primere ko in če stranka postane objekt in ne subjekt postopka.

2. Če je stranka deležna ARBITRARNE odločitve, ki nastopi, ko sodišče odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti, oz. ko so argumenti nerazumni.

Primer: Stranka ni mogla podati IZJAVE o davčni osnovi , ker bi primeroma zakon predvidel, da se o osnovi ni mogoče izrekati, posledično posameznik ne bi mogel VAROVATI svojega položaja.

Primer: Če stranki v ponovnem postopku ni bilo zagotovljeno, da poda izjavo, saj organ ni izvedel novi ugotovitveni postopek, temveč je odločil na podlagi starih dokazov….

POGOSTI PRIMERI kršitve 22. člena USTAVE -načelo enakega varstva pravic

Primeri sodb sodišč, predvsem v zvezi z OBRAZLOŽITIVJO odločbe (kršeno načelo enakega varstva pravic). Kje je mogoče zaslediti največ kršitev pravic v davčnih postopkih nadzora ?

Največ kršitev v konkretnih postopkih, je mogoče zaslediti na področju kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe (Primeri).

Odločba:  sodba I U 714/2012, Datum seje senata:  02.10.2012

Ugotovljena kršitev materialnega prava je tudi edini razlog za odločanje po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2, zato bi tudi po mnenju sodišča tožena stranka o izrednem pravnem sredstvu odprave razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici morala odločati vsebinsko ne le navidezno, ampak tudi dejansko in se posledično opredeliti do vprašanja, ali je bil materialni zakon v konkretnem primeru kršen ali ne. K temu jo nenazadnje zavezuje tudi drugi odstavek 4. člena ZDavP-2, ki govori o tem, da davčni organ pri obravnavi zavezanca za davek postopka nepristransko, kot tudi prvi odstavek 5. člena ZDavP-2, ki določa, da je davčni organ dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti vsa dejstva in tudi tista, ki so v korist zavezanca za davek.

Odločba:  sodba U 763/2006, Datum seje senata:  22.01.2008

Tožena stranka v izpodbijani odločbi nedosledno govori zdaj o tem, da prvostopna odločba ne ustvarja obveznosti za stranko, na drugem mestu pa pove, da listine, ki jih je predložil tožnik (ker gre za samoobdavčitev), ne pomenijo izvršilnega naslova. Tožena stranka tudi nikjer ne odgovori na tožnikove ugovore v zvezi z dejstvom, da je tožena stranka na podlagi predloženih obrazcev tožnika zaradi njegovega neplačila že začela izvršbo (dokumenti v zvezi z javno dražbo tožnikovih nepremičnin). Sodišče tako na podlagi vsega navedenega presoja, da je izpodbijano odločbo nemogoče preizkusiti zaradi bistvenih kršitev pravil postopka.

UPRS Sodba I U 1035/2016-10, Datum seje senata:  05.06.2018

Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, saj stališča o navideznosti spornih pravnih poslov, ki jih zatrjuje prvostopenjski organ, ni mogoče preizkusiti v smislu navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in v smislu relevantnih razlogov, ki se upoštevajo pri tem preizkusu in ki morajo imeti podlago v dejanskem stanju. Ker tega, katera dejstva so pravno relevantna in primerno pravno podlago za odločitev ni pojasnila niti toženka, saj ni pojasnila, kolikor gre za navidezne posle po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, pravnega zaključka v smislu izpolnjevanja pogojev za opredelitev posla kot navideznega oziroma ni pojasnila za kakšno zlorabo predpisov gre (četrti odstavek 74. člena ZDavP-1), v posledici tega pa se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je zato izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (druga točka prvega odstavka 27. člena v zvezi z drugim odstavkom 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

2.3 Pravica do sodnega varstva - 23. člen Ustave (  II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE)

23. člen (pravica do sodnega varstva)

Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

Primeri možnih kršitev:

Pravica do hitrega in uspešnega postopka je največkrat kršena v primeru molka organa.

Pravica do sodnega varstva, po oceni ZDSS ni zagotovljena v primeru, ko in če Vrhovno sodišče ne sprejme revizijskega zahtevka, kar je praksa v večini t.i. "davčnih" primerov.

2.4 Pravica do pravnega sredstva - 25. člen Ustave (  II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE)

25. člen (pravica do pravnega sredstva)

Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Primeri možnih kršitev:

a.  Odločba mora biti vnaprej vročena. Problematika vročitev je povezana tako zaradi sprememb zakonodaje (npr. informativni izračun), kot tudi zaradi spremembe tehnologije (E-vročanje in s tem povezano nerazumevanje posledic). Če odločba ni vročena pravilno, gre za kršitve pravice do pravnega sredstva.

b.  Odločba mora biti OBRAZLOŽENA. V praksi organ lahko o določenem dokazu ne poda obrazložitve , sklep o dokazih ni izveden, organ ne obrazloži zakaj ni izvedel predlaganih dokazov itd.

c.  Stranki mora biti omogočen oz. dopustne vpogled v spis. V praksi je mogoče zaslediti, da stranki niso omogočeni vpogledi v vse listine spisa, kar pomeni, da je v tem primeru kršena pravica do pravnega sredstva (postopki preiskave ipd.).

2.5.  Pravica do zasebne lastnine in dedovanja - 33. člen Ustave (  II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE)

33. člen (Pravica do zasebne lastnine in dedovanja)

Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.

Primeri možnih kršitev oz. ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije:

1.  Davek (vrednotenje nepremičnin in davek na nepremičnine)  predstavlja poseg v lastnino, zato bi moral zakon, pred uveljavitvijo, prestati strogi test SORAZMERNOSTI (U-I-125/14-17 ). U-I-125/14-17. Ali je torej dovoljeno obdavčevati tudi dohodke, ki zagotavljajo zgolj dohodke za dostojno življenje? Postavlja se tudi vprašanje, kako država, ki določi obveznosti za t.i. javne gospodarske službe, opravi test sorazmernosti in test socialne koherentnosti.

2.  Poseg oblasti preko DAVKOV je omejen s pravico posameznika v lastnino. Še več, stroka pove, da je celo njen sestavni del (Kerševan, Ustavne omejitve davčnega poseganja v lastninsko pravico ).

2.6.  Prepoved povratne veljave pravnih aktov - 155. člen Ustave (  VI. JAVNE FINANCE)

155. člen (prepoved povratne veljave pravnih aktov)

Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če

to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

 Primeri možnih kršitev:

1.  V kolikor zakonodajalec obdavči dohodke, »za nazaj«, gre za kršitev načela prepovedi povratne veljave pravnih akrov. Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize je bil neustaven, zaradi retroaktivnosti.

a.  Država lahko določene dohodke obdavči sicer drugače kot to velja v splošnem principu, toda to mora veljati izključno za dohodke, ki so doseženi po sprejemu zakona (sicer je kršeno načelo pravice do gotovosti, načelo zaupanje v pravo itd.) in/oz. zakonodajalec mora svojo odločitev-obdavčenje za nazaj, utemeljiti z razumnimi razlogi.

b.  Država mora zagotoviti, da zavezanec že s prvim dnem leta ve, koliko davkov bo plačal na koncu leta.

Sodna praksa Sodišča EU, ki določa nujnost uporabre Listine EU o temeljnih pravicah (51. člen) s strani vseh organov, ki izvajajo t.i. Pravo EU

Člen 41 Pravica do dobrega upravljanja

1. Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku

2. Ta pravica vključuje predvsem:
(a) pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;
(b) pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti;
(c) obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.

3. Vsakdo ima pravico, da mu Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

4. Vsakdo se lahko na institucije Unije obrne v enem od jezikov Pogodb in mora prejeti odgovor v istem jeziku.

Člen 51 Področje uporabe

1. Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.

2. Ta listina ne razširja področja uporabe prava Unije preko pristojnosti Unije niti ne ustvarja nikakršnih novih pristojnosti ali nalog Unije in ne spreminja pristojnosti in nalog, opredeljenih v Pogodbah.

BISTVO: Listina EUTP je bistveni element t.i. Primarnega prava EU. Organi, ki izvajajo primarno pravo EU (t.i. načelo primarnosti), morajo, skladno z načelom lojalnosti. Kar pomeni, da se pravo EU ne uporablja neposredno, ampak je pravna podlaga nacionalno pravo, ki so ga državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive.

Povedano drugače, Finančna uprava mora vsa svoja ravnanja "uokviriti" z LETP, kar pomeni, da ni dopustno razlagati "domače pravo" na način, ki bi bilo v nasprotju z določili LETP in sicer v vseh postopkih, kjer FURS izvaja t.i. Pravo EU (DDV. Carine in drugi davčni inštituti, kot so obresti ipd.)

V zadevi C‑216/21,

60 . Iz tega sledi, da mora na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, odločajo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago tega prava in ki spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu, pri čemer je pojasnjeno, da se ta določba nanaša na „področja, ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo, v smislu člena 51(1) Listine (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 220 in navedena sodna praksa).

C‑357/19

60. Ob tem mora to predložitveno sodišče, glede na to, da se s kazenskimi postopki v glavni stvari izvaja člen 325(1) PDEU in/ali Odločba 2006/928 ter torej pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, zagotoviti tudi, da se spoštujejo temeljne pravice, ki so z Listino zagotovljene zadevnim osebam iz postopkov v glavni stvari, zlasti pravice, zagotovljene s členom 47 Listine. Na področju kazenskega prava mora biti spoštovanje teh pravic zagotovljeno ne samo v fazi predkazenskega postopka, od trenutka, ko je zadevna oseba obdolžena, ampak tudi v kazenskih postopkih (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točki 68 in 71 ter navedena sodna praksa, in z dne 17. januarja 2019, Dzivev in drugi, C‑310/16, EU:C:2019:30, točka 33) ter v okviru izvrševanja kazni.

V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da ob predpostavki, da te zahteve pomenijo tak nacionalni standard varstva, pa ostaja dejstvo, da kadar se od sodišča države članice zahteva preizkus, ali je nacionalna določba ali ukrep, s katerim se v položaju, v katerem ravnanje držav članic ni v celoti določeno v pravu Unije, izvaja to pravo v smislu člena 51(1) Listine, v skladu s temeljnimi pravicami, člen 53 Listine potrjuje, da lahko nacionalni organi in sodišča uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic, če ta uporaba ne ogrozi ravni varstva iz Listine, kot jo razlaga Sodišče, niti ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije (sodbe z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 29; z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 60, in z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 80).

V združenih zadevah C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19,

204. Ob tem mora to predložitveno sodišče, glede na to, da se s kazenskimi postopki v glavni stvari izvaja člen 325(1) PDEU in/ali Odločba 2006/928 ter torej pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, zagotoviti tudi, da se spoštujejo temeljne pravice, ki so z Listino zagotovljene zadevnim osebam iz postopkov v glavni stvari, zlasti pravice, zagotovljene s členom 47 Listine. Na področju kazenskega prava mora biti spoštovanje teh pravic zagotovljeno ne samo v fazi predkazenskega postopka, od trenutka, ko je zadevna oseba obdolžena, ampak tudi v kazenskih postopkih (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točki 68 in 71 ter navedena sodna praksa, in z dne 17. januarja 2019, Dzivev in drugi, C‑310/16, EU:C:2019:30, točka 33) ter v okviru izvrševanja kazni.

211. V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da ob predpostavki, da te zahteve pomenijo tak nacionalni standard varstva, pa ostaja dejstvo, da kadar se od sodišča države članice zahteva preizkus, ali je nacionalna določba ali ukrep, s katerim se v položaju, v katerem ravnanje držav članic ni v celoti določeno v pravu Unije, izvaja to pravo v smislu člena 51(1) Listine, v skladu s temeljnimi pravicami, člen 53 Listine potrjuje, da lahko nacionalni organi in sodišča uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic, če ta uporaba ne ogrozi ravni varstva iz Listine, kot jo razlaga Sodišče, niti ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije (sodbe z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 29; z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 60, in z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 80).

220. Iz tega sledi, da mora na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, odločajo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago tega prava, in ki spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu, pri čemer je pojasnjeno, da se ta določba nanaša na „področja, ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo, v smislu člena 51(1) Listine (glej v tem smislu sodbe z dne 5. novembra 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost splošnih sodišč), C‑192/18, EU:C:2019:924, točki 101 in 103 ter navedena sodna praksa; z dne 20. aprila 2021, Repubblika, C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 36 in 37, in z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točki 191 in 192).

V zadevi C-617/10,

27. Iz tega izhaja, da davčne globe in kazenski pregon zaradi davčne zatajitve, kot so ti, katerih predmet je bil oziroma je obdolženi iz postopka v glavni stvari zaradi neresničnosti informacij, ki jih je podal v zvezi z DDV, pomenijo izvajanje členov 2, 250(1) in 273 Direktive 2006/112 (prej člena 2 in 22 Šeste direktive) ter člena 325 PDEU in torej prava Unije v smislu člena 51(1) Listine.

29. Ob tem pa lahko, kadar se od sodišča države članice zahteva preizkus, ali je nacionalna določba ali ukrep, s katerim se v položaju, v katerem ravnanje držav članic ni v celoti določeno v pravu Unije, izvaja to pravo v smislu člena 51(1) Listine, skladen s temeljnimi pravicami, nacionalni organi in sodišča uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic, če ta uporaba ne ogrozi ravni varstva iz Listine, kot jo razlaga Sodišče, niti ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2013 v zadevi Melloni, C-399/11, točka 63).

V zadevi C‑476/17,

85. iz tega izhaja, da člen 2(c) Direktive 2001/29 pomeni ukrep popolne harmonizacije vsebine pravice, ki jo vsebuje (glej po analogiji, kar zadeva izključno pravico imetnika znamke Evropske unije, sodbi z dne 20. novembra 2001, Zino Davidoff in Levi Strauss, od C‑414/99 do C‑416/99, EU:C:2001:617, točka 39, in z dne 12. novembra 2002, Arsenal Football Club, C‑206/01, EU:C:2002:651, točka 43).