Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2.
|
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da vsebuje izvršilne naslove za vse obveznosti, razen za obveznost plačila članarine Obrtni zbornici, za katero zgolj navaja mesec nastanka obveznosti in datum izvršljivosti. Tako opredeljen izvršilni naslov, pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDavP, po kateri izvršilni naslov predstavlja odločbo o odmeri, ugotovitveno odločbo o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračun dajatve, torej odločbo ali obračun, ki bi dajatev določal (v določenem znesku).
|
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja, kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo. Davčni organ pa je v skladu z ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Zato lahko zahteva in preverja vse podatke, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo, fizične osebe pa morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katero razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost.
|
Predlagana prisilna poravnava po eni strani kaže, da se tožeča stranka poskuša izogniti plačilu davka po odločbi, in po drugi strani, da ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi lahko poravnala naloženo davčno obveznost. Kar oboje pomeni, da se utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, s tem pa so, kot pravilno ugotavlja že davčni organ prve stopnje, podane okoliščine, ki opravičujejo izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi določb 111. člena ZDavP-2.
|
V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava, uveljavljanje davčnih ugodnosti ni več mogoče, saj je uveljavljanje izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.
|
Davčni organ pravilno ugotavlja, da je bil davčni zavezanec v relevantnem obdobju rezident Slovenije in je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu, olajšavo oziroma stroške pa je uveljavljal prepozno. Zato je izpodbijana odločba, s katero mu pri odmeri dohodnine navedene ugodnosti niso bile upoštevane, zakonita in pravilna.
|
V 271. členu ZDavP-2 je posebej predpisano, kako je z (naknadnim) uveljavljanjem olajšav, ko gre za vlaganje pravnih sredstev. Po prvem odstavku 271. člena je to mogoče storiti tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, po poteku roka za vložitev napovedi oziroma najpozneje v roku za pritožbo pa le v primeru, kadar gre za napoved, ki jo zavezanec vloži v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 in torej za napoved, ki se vloži (do 31. julija tekočega leta) v primeru, če informativni izračun ni bil vročen v predpisanem roku. V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava in s tem po preteku navedenega roka, torej uveljavljanje posebne olajšave ni več mogoče, saj je uveljavljanje le-te izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.
|
Olajšava za vzdrževane družinske člane je ugodnost, ki se ne upošteva uradoma, temveč jo mora zavezanec posebej uveljavljati. To lahko stori le na način in v rokih, ki jih določa zakon.
|
Prenos dejavnosti samostojnega podjetnika izven statusnega preoblikovanja je, možen tako v primeru nadaljnjega obstoja samostojnega podjetnika kot tudi v primeru njegovega formalnega prenehanja z izbrisom iz poslovnega registra. V obravnavanem primeru je bil tožnik kot samostojni podjetnik izbrisan iz poslovnega registra, s čimer naj bi formalno prenehal opravljati svojo dejavnost. Iz okoliščin konkretnega primera pa izhaja, da je dejansko opravljanje njegove dejavnosti brez prekinitve potekalo naprej (na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi) preko novoustanovljene družbe B. d.o.o.
|
Instituta zastaranja kot ga ureja in določa ZDavP-2, ni mogoče obrazlagati z instituti, ki glede zastaranja veljajo v civilnopravnih razmerjih, ko zastarana terjatev preide v naturalno. V civilnopravnih razmerjih je položaj upnika kot enakopravnega udeleženca obligacijskega razmerja varovan mnogo močneje kot položaj upnika, to je države v davčnih razmerjih. Pri obligacijskih razmerjih si stojita nasproti udeleženca v prirejenem razmerju, pri davkih pa na eni strani oblast in na drugi posameznik. Ureditev po ZDavP-2 zasleduje cilje, da naj v primeru, če država v določenem času ni zmogla začeti in dokončati postopkov, ki jih je sama predpisala, preneha tudi njena pravica, da terja posameznika iz teh naslovov. Ne le s tem, da ga ne more več sodno preganjati, kot je to v primeru civilnopravnih razmerjih, ampak tudi s tem, da ga ne šteje več za svojega dolžnika in s tem tudi ne več kot davčnega zavezanca, ki ima do nje (sicer neizterljive), a vendarle neporavnane obveznosti.
|
Ker revidentova pravna korist glede obračuna in plačila akontacije dohodnine, ki se nalaga plačniku davka, še ni neposredna, revident v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj v tem postopku ne varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.Revident ima možnost, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine ugovarja ugotovitvam v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pri plačniku davka tako glede pravne kvalifikacije kot tudi višine osebnih prejemkov, od katerih je moral plačnik davka odtegniti davčni odtegljaj. Zgolj zatrjevana dejanska (in ne pravna) nemožnost podajanja ugovorov glede pravne kvalifikacije in višine osebnih prejemkov ter učinkovite obrambe svojih pravic, interesov in pravnih koristi, kar bi sicer predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku obnove odmere dohodnine, za priznanje lastnosti stranskega udeleženca že v postopku...
|
Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja.Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov.
|
ZDO v 14. členu določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže in da je v skladu s 15. členom ZDO zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Po presoji sodišča se določba 14. člena ZDO nanaša tudi na poslovne prostore, kar izhaja že iz gramatikalne razlage, saj se po navedeni določbi davek plača (med drugim) od posedovanja stavb, delov stavb, kamor sodijo tudi poslovni prostori.
|
Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. ter da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama in za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz katere jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o. izvajalec po pogodbi in z ozirom na tožnico kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožnice, ne pa v breme družbe A. d.o.o. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je bila, ker je obveznosti do delavcev poravnavala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto...
|
Toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini). V takem primeru bi toženkino stališče pomenilo, da zavezanec s pritožbo sploh ne more uspeti v celoti, kar je očiten nesmisel; če namreč zavezanec s pritožbo doseže zmanjšanje davka v takem obsegu, kot izhaja iz pritožbenih navedb oziroma predlogov, ni ne pravnih ne logičnih razlogov, da ne bi šteli, da je s pritožbo uspel v celoti. V takih primerih je torej treba uspeh zavezanca v postopku presojati glede na njegove pritožbene navedbe oziroma obseg, v katerem izpodbija odmerno odločbo.
|
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ do podatkov o prometu (prilivih in odlivih) na tožnikovem osebnem bančnem računu prišel na nezakonit in ustavno neskladen način. Ustava RS zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic in varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice po ustaljeni ustavnosodni praksi dopustni, če imajo zakonsko podlago in so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja.
|
Po presoji Vrhovnega sodišča se tako v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2, glede na vsebino poslov in ugotovljena dejstva (da gre za poslovno povezani osebi, da je družba A. insolventna in da ni poravnavala svojih obveznosti, da je na revidentko preneseno opravljanje dejavnosti, da se plačila med njima niso izvedla preko bančnih računov, delavci so delo opravljali in plače so jim bile izplačane, dajatve pa niso bile odtegnjene) revidentko pravilno obravnava kot plačnico davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve.
|