Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.
|
Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.
|
Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68....
|
Razlogi za odpravo odločbe v I. točki izreka po nadzorstveni pravici so drugačni kot so stališča, ki jih je zavzelo sodišče v sodbi, s katero je odpravilo prvo prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2008 v zvezi z odločbo druge stopnje in ki jim je sicer pravilno in v skladu z določbami 64. člena ZUS-1, po katerih je v primeru ugoditve tožbi in odprave izpodbijanega upravnega akta pri izdaji novega upravnega akta pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče, sledil prvostopni organ, ko je v zadevi ponovno odločil. Pri čemer je logično, da pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče, zavezujejo tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ, ko odloča o pritožbi zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku.
|
Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.
|
Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.
|
Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna.
|
Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.
|
Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
|
V konkretnem primeru ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik sicer zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP. Navaja, zakaj nima zagotovljenega (ustreznega) sodnega varstva. Vendar obenem pove tudi, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da mu šele bo izdana odmerna odločba. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora torej še ni končan in še niti ni znano, ali bo davek po 68.a členu ZDavP-2 tožniku sploh odmerjen. Če oziroma ko bo davek odmerjen, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je subsidiarno. Niti Ustava niti ZUS-1 ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinke pravnega sredstva (suspenzivnost oziroma nesuspenzivnost) zoper odločbo upravnega organa. Sodišče je zato moralo tožbo zavreči kot nedopustno oziroma...
|
Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodbe sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Po mnenju Vrhovnega sodišča sodišča prve stopnje te kršitve ni zagrešilo.Ali je ugotovitev dejanskega stanja, to je, ali je revident omenjena sredstva prejel ali ne in ali jih je potrošil za zatrjevani namen, pravilna, ni stvar revizijske presoje.
|
Tožnik je pripombe na zapisnik vložil po poteku roka za pripombe. Prvostopenjski organ jih je prejel, ko je bila odločba že izdana, zato ni bilo ne podlage in tudi ne možnosti, da bi jih upošteval pri odločitvi. Izpodbijani odločbi zato ni mogoče očitati, da je neobrazložena. Iz spisov tudi povsem jasno izhaja, da je imel tožnik možnost, da se udeležuje postopka in da se izjavi o ugotovitvah, na katerih sloni odločitev. S sklepom za predložitev dokumentacije je bil celo izrecno pozvan, da predloži dokaze o tem, da je davčna osnova, ki jo je ugotovil davčni organ, nižja. Vabljen je bil tudi na sklepni pogovor, na katerega se ni odzval. Ugotovitvam davčnih organov je prvič ugovarjal v pripombah na zapisnik in nato ponovno v pritožbi. Ker pa so bile pripombe prepozne, v prvostopenjski odločbi utemeljeno niso bile upoštevane. To obenem pomeni, da so bili pritožbeni ugovori glede dejanskega stanja, vključno s tistimi, ki jih vsebujejo pripombe, za drugostopenjski...
|
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica poleg ali namesto medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so bili navedeni v naročilnici in so bili cenejši od cenovnega standarda, na podlagi naročilnice izdajala še drugo blago, ki ni uvrščeno med pripomočke, ki jih zavarovanci lahko prejmejo na naročilnico in niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo za tako izdano blago, ki bi sicer moralo biti izvedeno s strani fizične osebe – zavarovanca, je nato pokrila s plačilom po naročilnici s strani zdravstvenih zavarovalnic. Tožnica računov za blago, izdano na naročilnice - napotnice ni izdajala in jih zato v postopku tudi ni predložila. S tem pa ni izpolnila obveznosti, ki je predpisana v 70. členu ZDavP-1 oziroma v 39. členu ZDavP-2. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je, skladno s tretjim odstavkom 68. člena ZdavP-2, na podlagi uradnih podatkov in podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, določil verjetno davčno osnovo. Fizične osebe...
|
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti.Po presoji Vrhovnega sodišča so pristojnosti davčnega organa za zasledovanje enakomerne obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasledovanje javnega interesa po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov primerne in ne posegajo nesorazmerno v položaj in pravice davčnih zavezancev. S tem je zagotovljeno sorazmerje (a fair balance) med javnim in zasebnim interesom.Načelo sorazmernosti ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa, ne nanaša pa se načelo na samo presojo dokazov in podajo dokazne ocene.Pri 39. členu ZDavP-2...
|
Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti. Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja...
|
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ za izdajo izpodbijane odločbe uporabiti posebne določbe o odmeri davka, t.j. določbe od 68. do 69. člen ZDavP-2, in ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo ter na tej podlagi odmeriti davek. V obravnavnem primeru gre namreč za drugačno procesno situacijo, saj je prvostopenjski organ potem, ko je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po 89. členu ZDavP-2, uporabil izredno pravno sredstvo (obnovo davčnega postopka) kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, t.j. za odmero dohodnine v obnovljenem postopku. Davčni organ se je za odmero davka s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotovitvi kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2. Ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa.
|
Četudi imajo sporni računi, na podlagi katerih je revidentka knjižila odhodke, vse potrebne formalne elemente in zaradi tega formalno ustrezajo standardu 21.12. SRS, to ne pomeni, da so sporni računi že zaradi formalne ustreznosti verodostojni tudi po vsebini. Ker je davčni organ ugotovil okoliščine, zaradi katerih je upravičeno podvomil v vsebinsko pravilnost spornih računov in posledično v vsebinsko pravilnost revidentkinih poslovnih knjig, v katere je revidentka sporne račune knjižila, je imel podlago za izvedbo postopka cenitve davčne osnove. Dvom v vsebinsko pravilnost poslovnih knjig davčnega zavezanca je namreč v peti alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 izrecno naveden kot razlog za izvedbo postopka cenitve davčne osnove.Po 9. členu ZDoh-2 ima dohodek iz zaposlitve „vir v Sloveniji, če se zaposlitev izvaja ali storitev opravi v Sloveniji.“ Ker v zadevi ni sporno, da se je zaposlitev izvajala v Sloveniji, za določitev vira dohodka po 9....
|
Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tožnikovi tožbi po 4. členu ZUS-1, ker ima tožnik glede zatrjevanih posegov v človekove in ustavne pravice (če mu bo davek po 68. a členu ZDavP-2 odmerjen) zagotovljeno sodno varstvo - v rednem upravnem sporu.
|
Pogoj za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je bilo ugotovljeno nesorazmerje med razpolaganjem s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s pridobitvijo premoženja, in višino s strani tožnika napovedanih dohodkov. Tožnik ni dokazal, da vir njegovega premoženja predstavljajo posojila oziroma da slednja predstavljajo vir sredstev za njegovo pridobitev premoženja. Z ugovorom, da ni vedel, katere od listin bi moral predložiti, ker od davčnega organa ni prejel jasne zahteve, s katerimi listinami naj dokaže svoje trditve, ne more uspeti. Davčni organ mora stranki postopka omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni je pa dolžan posebej pozivati k predložitvi konkretnih dokazov. Če ni listinskih dokazov, se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen, primeren in ustrezno...
|
Po določbi 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme poteči šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Navedeni rok, ki velja za organ, je instrukcijski in ne prekluziven.Cenitveni postopek je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Tako ugotovljena verjetna davčna osnova se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Kar pomeni, da za upoštevanje trditev zavezanca ni dovolj, da so verjetne, temveč morajo biti dokazane in s tem prepričljive oziroma takšne, da o njihovem obstoju ni razumnega dvoma. V davčnem postopku dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ mora, da se doseže čim večje ujemanje ocene z dejanskim stanjem, preveriti vse trditve...
|