Podjetje A, ki je registrirano v Sloveniji, je za naše podjetje (B) opravilo neko storitev, ki je bila dogovorjena med podjetjema.

Vprašanje 1:

Ali lahko nakažemo denar podjetju B na račun, ki je odprt v državi EU ?

Vprašanje 2:

Sedaj pa podjetje A, ki je registrirano v Sloveniji in ima bančne račune odprte v Sloveniji, zahteva od našega podjetja plačilo storitve na bančni račun, ki je odprt v Švici, račun za storitev pa je izdalo neko podjetje iz Dubaja (C). 

Naše podjetje se s tem ne strinja, po našem mnenju bi moralo podjetje A izdati račun, katerega bi plačali.  

Zanima me, kakšno je vaše mnenje? Kje bi pravno lahko to preveril, katere zakone? Sam mislim, da se podjetje A, s tem, ko vztraja, da se storitev plača v Švico, želi izogniti plačilu davka na dobiček. Naše podjetje pa bi mu s tem, če plačamo račun v Švico, pomagali pri izogibanju plačila davka na dobiček.

Naš odgovor:

Zaradi splošne informacije in vprašanj na temo plačil v tujino v nadaljevanju podajamo odgovor na dve možnosti, ki se pojavljata v praksi.

V prvem primeru oseba A izvede storitev in zahteva plačilo od osebe B na TR, odprt v tujini.
V drugem primeru pa izvede storitev oseba A, ki naknadno zahteva izpolnitev obveznosti preko tretje osebe  C (C ima sedež v tretji državi D, račun pa v tretji državi E). 

Primer 1: Zahteva za plačilo na TR rezidenta R Slovenije, odprt v EU

Z davčnopravnega vidika obstaja obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune. Navedena obveznost je določena v prvem odstavku 36. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l.RS, št. 117/06 z dne 16. 11. 2006 do 1/10 z dne 8. 1. 2010, v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer obstaja obveznost za pravne in druge osebe, samostojne podjetnike posameznike, posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, ki morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri izvajalcih plačilnega prometa.

ZDavP-2 v drugem odstavku 36. člena določa, da obveznosti ni v primeru, če gre za določena plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. Podrobnejša določila o primerih, v katerih ne obstaja obveznost nakazovanja na transakcijske račune, določa 23.a člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku Uradni list RS, št. 141/2006 do št. 28/2009, v nadaljevanju Pravilnik).

Določila ZdavP-2, ki urejajo obveznost odprtja transakcijskih računov ter s tem posledično tudi obveznost nakazovanja plačil na račune je potrebno razlagati v smislu določil zakonodaje R Slovenije, ki ureja plačilni promet.

Skladno z določili 13. člena ZPlaSS je namreč transakcijski račun plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika.
Za namene tega zakona se kot transakcijski račun šteje tudi enotni zakladniški račun države ali samoupravne lokalne skupnosti, ki je odprt pri Banki Slovenije, ter račun, ki je kot podračun enotnega zakladniškega računa države ali samoupravne lokalne skupnosti odprt pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila.

Na podlagi zgoraj navedene zakonodaje (besedna razlaga pravnega pravila) menimo, da mora rezident R Slovenije izvajati plačilo za nakup blaga oz. storitve rezidentu, ki ima odprt račun v drugi državi EU na račun, ki je odprt pri organizacijah, ki izvajajo plačilne storitve v R Sloveniji.

Seveda pa je potrebno navedeno problematiko obravnavati tudi z vidika druge zakonodaje, predvsem zakonodaje EU, ki seveda ureja prost pretok kapitala in blaga, insolvenčne in kazenske zakonodaje. Splošno znano pravno načelo je, da imajo predpisi EU prednost pred domačimi predpisi. Z vstopom R Slovenije v EU so namreč nastopile nove okoliščine, ki jih ZdavP-2 po našem mnenju ni natančno oz. ustrezno uredil (glej primeroma mnenje DURS na področju brezgotovinskega plačevanja z dne 12.7.2010).

Poudariti je namreč potrebno, da EU zakonodaja preprečuje administrativne omejitve, povezane s pretokom kapitala in blaga. Na tej podlagi je zato potrebno ugotoviti, da je načeloma odprtje računa pri banki v tujini s strani nerezidenta seveda mogoča in bi bilo vsakršna prepoved grob poseg v delovanje konkurence med državami EU (vodenja računa v tujini je lahko cenejše od vodenja v R Sloveniji). Posledično je seveda tudi izvajanje plačilnih storitev za osebo, ki je lastnik računa v tujini mogoča. Seveda mora slovenski davčni zavezanec javiti na DURS vse račune, ki so odprti v tujini, kar omogočaga državi izvajanje t.i. javnega interesa.

Prav tako je potrebno poudariti, da mora naročnik storitve izpolniti svojo obveznost plačila na podlagi določb Obligacijskega zakonika. Kakšno obveznost ima oseba A v smislu izpolnitve obveznosti je običajno določena v pogodbi (npr. plačilo na TR v roku 8 dni), ki je sklenjena pred izvedbo storitve oz. pred prometom z blagom. To običajno pomeni, da je bilo v času sklenitve pogodbe med strankama določeno, da se plačilo izvede na TR, odprt v R Sloveniji. Vsakršno kasnejše spreminjanje pogodbe je seveda  mogoča, v kolikor se obe stranki tako sporazumno dogovorita.

SKLEP:

Na podlagi zgoraj navedene zakonodaje menimo, da je z vidika pravne varnosti pred morebitnimi sankcijami z vidika neizpolnjevanja določb ZdavP-2 smiselno izvajati plačila slovenskim rezidentom na račune, odprte v R Sloveniji.

V kolikor pa bi imeli primeroma v pogodbi s slovenskim rezidentom, določen TR, odprt v tujini (kar pomeni, da tvegate kršitev pogodbe v primeru neizpolnjevanja pogodbe), pa predlagamo, da pred izvedbo plačila pridobite ustrezna navodila s strani pristojnega organa preko inštituta zavezujoče informacije (14. čl. ZdavP-2).

Primer 2: Zahteva za plačilo s strani osebe A na TR nerezidenta R Slovenije osebe C (sedež v tretji državi D, račun odprt v tretji državi E)

V kolikor oseba A (rezident R Slovenije) izvede storitev osebi B (rezident R Slovenije) gre za obligacijo, ki jo morata izpolniti tako oseba A, kot tudi oseba B.

V konkretnem primeru je izvedla storitev oseba A, oseba B mora izpolniti svojo zavezo v obliki plačlila.  Oseba C, ki izda račun ni izvedla nobene storitve

V kolikor je v pogodbi določen način izpolnitve obveznosti (plačilo na TR v roku 8 dni) gre torej za zavezo, ki jo mora oseba B v celoti izpolniti. V kolikor želi primeroma oseba A spremeniti določila pogodbe, gre za spremembo, s katero mora soglašati tudi oseba B.

V konkretnem primeru pa očitno ne gre za spremembo pogodbe, saj iz vprašanja jasno izhaja,  da želi oseba A prejeti plačilo na podlagi izstavljenega računa tretje osebe (C). V tem primeru govorimo o t.i. navideznih pravnih posle, ki pa so seveda nični. Posledično oseba B, ki bi izvedla plačilo osebi C tvega sankcije z vidika pozitivne zakonodaje (obligacijske, davčne, insolvenčne, kazenske itd.).

SKLEP:

Na podlagi povedanega menimo, da se plačila za opravljeno storitvijo ne smejo nakazovati preko tretjih oseb (oseba C izstavi račun) in sicer v primeru, ko gre lahko za t.i. navidezne pravne posle.

Pripravil: mag. Franc Derganc, www.taxin.si