Partnerstvo za uspešno Slovenijo: opozicija ne sme podpisovati slogana brez definicije uspešnosti, KPI-jev in ustavne diagnoze države

 

Avtor: mag. Franc Derganc, 10.06.2026, www.modro-poslovanje.si

 

Članek je pripravljen s pomočjo osnovne analize AI ANALITIKA JAVNE OBLASTI, ki presoja javne politike, politične programe in predloge reform z vidika Ustave Republike Slovenije, načela pravne države, načela dobre uprave, varstva človekovih pravic, pozitivnih obveznosti države, merljivih ciljev, KPI-jev, odgovornosti nosilcev odločanja ter dejanskih učinkov ukrepov na človeka, podjetja, javne finance in dolgoročno stabilnost države. Avtor kode, metodologije presoje in baze znanja AI ANALITIKA JAVNE OBLASTI je mag. Franc Derganc.

Izhodiščni vir: N1, članek Gorenak vabi opozicijo v partnerstvo za uspešno Slovenijo: Svoje znanje bodo lahko dali ljudem, objavljeno 10. 6. 2026. N1 poroča, da je predsednik vlade Janez Janša parlamentarnim strankam in poslancema narodnih skupnosti poslal predlog partnerstva za uspešno Slovenijo, državni sekretar Vinko Gorenak pa je pojasnil, da naj bi vlada k sodelovanju vabila zlasti opozicijo, ki bi lahko sodelovala pri nastajanju zakonodaje pred sprejemom zakonov na vladi.

 

1. Prva in največja težava: nihče ne pove, kaj sploh pomeni “uspešna Slovenija”

V članku N1 (ki je objavil novico o razglasitvi ponudbe za opozicijo - sodelovanje vseh poslancev v prpjektu "Uspešna Slovenija") je ključna politična beseda »uspešna Slovenija«, ki naj bi bila vezivno tkivo za sodelovanje pozicije in opozicije v trenutni konstalaciji Državnega zbora Republike Slovenije. 

To ni nepomembna besedna zveza. To je osrednji pojem, na katerem naj bi stal predlog partnerstva med oblastjo in opozicijo. Toda prav tu nastane temeljna metodološka, politična in ustavnopravna težava: dr. Vinko Gorenak saj "avtorji ideje" partnerstva ne pojasnijo, kaj je “uspešna Slovenija”.

Če država, vlada ali koalicija vabi opozicijo k partnerstvu za »uspešno Slovenijo«, mora najprej odgovoriti na osnovno vprašanje: po katerih merilih bomo čez eno leto, dve leti ali ob koncu mandata ugotovili, da je Slovenija res uspešnejša?

Je uspešna Slovenija država z višjim BDP?

Je uspešna Slovenija država z nižjimi davki?

Je uspešna Slovenija država z boljšim zdravstvom?

Je uspešna Slovenija država z manj revščine zaposlenih?

Je uspešna Slovenija država, v kateri mlada družina lahko pride do stanovanja?

Je uspešna Slovenija država, kjer sodišča odločajo hitreje, vendar še vedno neodvisno in kakovostno?

Je uspešna Slovenija država, kjer javna uprava dela zakonito, predvidljivo in brez prenašanja stroškov lastnih napak na človeka?

Ali je uspešna Slovenija zgolj politični slogan, ki ga lahko vsak napolni s svojo vsebino?

Ali pa je uspešna Slovenija entiteta, ki bo "zagotovila" (vse tri veje oblasti), da bodo lahko otroci tudi čez 300 let sanjali v slovenskem jeziku?

To vprašanje ni akademsko. Če pojem uspešnosti ni definiran, potem tudi partnerstvo za uspešno Slovenijo ni vsebinsko partnerstvo. Je zgolj partnerstvo za slogan.

Na to težavo je bilo že opozorjeno v članku Kaj lahko pričakujemo, če dobijo DEMOKRATI dr. Anžeta Logarja dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu »Uspešna Slovenija 2034«, objavljenem 10. 3. 2026 na portalu Modro poslovanje, avtor mag. Franc Derganc. Članek izrecno postavi vprašanje, ali program »Uspešna Slovenija 2034« zagotavlja legitimnost oblasti, in poudari, da mora AI analitika javne oblasti presojati politične programe z vidika pozitivnih obveznosti države, dobre uprave, ustavnih načel in vprašanja, kdo nosi breme, če se politični scenarij ne uresniči.

Bistvo te analize je preprosto: dokler ni jasnih KPI-jev, je “uspešna Slovenija” predvsem slogan za politični marketing. Lahko je všečen, lahko je komunikacijsko učinkovit, lahko je celo iskreno mišljen. Toda brez merljivih ciljev, odgovornih nosilcev, rokov, izhodiščnih vrednosti, pragov neuspeha in naknadne evalvacije ne moremo govoriti o resnem javnem upravljanju.

Uspešnost oblasti ni stvar občutka. Uspešnost oblasti mora biti dokazljiva.

Če oblast pravi, da želi uspešno Slovenijo, mora povedati najmanj:

• kateri kazalniki bodo merili uspešnost;
• kakšno je izhodiščno stanje;
• kakšen cilj se želi doseči;
• do kdaj;
• kdo je odgovoren;
• kaj se zgodi, če cilj ni dosežen;
• kdo nosi breme neuspeha;
• kako se varujejo človekove pravice, socialna država in pravna varnost.

Brez tega je “uspešna Slovenija” prazen politični označevalec. To je beseda, ki zveni dobro, vendar ne omogoča preverjanja odgovornosti.

 

2. Če ni definirana uspešna Slovenija, nastane zmeda glede vloge opozicije

Druga težava je neposredno povezana s prvo. Če ne vemo, kaj pomeni »uspešna Slovenija«, potem tudi ne moremo vedeti, k čemu je opozicija sploh vabljena.

V članku N1 dr. Gorenak opozicijo vabi, naj »svoje znanje da na razpolago ljudem« in naj sodeluje pri sooblikovanju zakonodaje. Hkrati poudarja, da podpis sporazuma ne pomeni vstopa v koalicijo in da opozicija ne bi bila zavezana glasovati za vladne zakone.

Na prvi pogled to zveni razumno. V demokratični državi je sodelovanje med oblastjo in opozicijo pri pomembnih vprašanjih lahko koristno. Toda v ustavni demokraciji opozicija ni strokovni podizvajalec vlade. Opozicija ni rezervna zakonodajna služba izvršilne oblasti. Opozicija ni dekorativni sopodpisnik oblasti. Njena temeljna vloga je nadzor oblasti.

V parlamentarni demokraciji ima opozicija več ustavnih in političnih funkcij:

• nadzira izvršilno oblast;
• opozarja na napake, zlorabe in neustavnosti;
• zahteva javno obrazložitev ukrepov;
• preverja finančne, socialne in pravne posledice zakonov;
• predlaga alternativne rešitve;
• varuje pluralnost političnega prostora;
• preprečuje, da bi se oblast razumela kot edini razlagalec javnega interesa.

Zato je problematična Gorenakova formulacija, da bi nesodelovanje lahko razumel tako, da opozicija svojega znanja ne želi dati na razpolago državljanom. Tak stavek je politično spreten, vendar ustavno nevaren. Zakaj? Ker legitimno opozicijsko odločitev, da ne podpiše nejasnega političnega sporazuma, vnaprej moralno označi kot nesodelovanje z ljudmi.

Toda opozicija lahko prav v imenu ljudi reče: ne bomo podpisali nečesa, kar ni vsebinsko definirano.

Opozicija lahko prav v imenu ljudi reče: najprej določite cilje, kazalnike, diagnoze, analize učinkov in odgovornost.

Opozicija lahko prav v imenu ljudi reče: ne bomo sodelovali pri sloganu, dokler ne vemo, kakšne zakone, kakšne reforme in kakšne ustavne spremembe naj bi ta slogan pokrival.

Če partnerstvo ne vsebuje jasnih vsebinskih meril, potem podpis opozicije ne pomeni odgovornega sodelovanja. Pomeni tveganje, da bo opozicija pomagala ustvariti vtis širšega soglasja, čeprav soglasja o vsebini sploh ni.

Tu je treba biti zelo natančen: opozicija ni dolžna zavrniti vsakega sodelovanja. Nasprotno, opozicija mora podpreti dobre zakone, če so ustavno skladni, strokovno utemeljeni in koristni za ljudi. Toda opozicija ne sme pristati na vnaprejšnje politično partnerstvo za nedoločen pojem »uspešne Slovenije«, ker s tem sprejema okvir, ki nima merljive vsebine.

Pravilno vprašanje zato ni: ali opozicija želi sodelovati?

Pravilno vprašanje je: ali oblast sploh ponuja takšno vsebino, pri kateri je mogoče sodelovati na ustavno odgovoren način?

3. Najnevarnejši del: reforma sodstva brez diagnoze, zgolj zato, ker to piše v koalicijski pogodbi?

Tretja in najresnejša težava se pokaže pri napovedanih sistemskih reformah, posebej pri reformi sodstva. Če se pod oznako »partnerstva za uspešno Slovenijo« skriva tudi podpora spremembam sodstva, potem mora biti opozicija še posebej previdna.

Sodstvo ni navaden resor. Sodstvo ni projektni oddelek izvršilne oblasti. Sodstvo je ena od treh vej oblasti. Zato reforme sodstva ni mogoče utemeljiti s stavkom: »to piše v koalicijski pogodbi«. Koalicijska pogodba ni ustava. Koalicijska pogodba ni sodba Ustavnega sodišča. Koalicijska pogodba ni empirična analiza delovanja sodstva. Koalicijska pogodba ni sveto pismo.

Če želi oblast reformirati sodstvo, mora najprej dokazati:

• katera konkretna težava se rešuje;
• ali je težava normativna, organizacijska, kadrovska, finančna, procesna ali upravljavska;
• kateri podatki dokazujejo obstoj težave;
• kakšne so alternativne rešitve;
• kakšni so učinki predlaganega posega;
• ali predlog krepi ali slabi neodvisnost sodstva;
• ali predlog izboljšuje pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja;
• ali predlog krepi kakovost odločanja;
• ali predlog zmanjšuje tveganje političnega vpliva na sodno vejo oblasti.
• Brez takšne diagnoze reforma sodstva ni reforma. Je politični poseg.

Na to opozarja tudi članek Koalicijska pogodba (IV. Janševe vlade) pod lupo AI analitika javne oblasti: pravice brez pogojev niso učinkovite pravice, objavljen 25. 5. 2026 na portalu Modro poslovanje, avtor mag. Franc Derganc. Članek izrecno opozarja, da koalicijska pogodba za mandat 2026–2030 izhaja iz cilja oblikovati »uspešno Slovenijo«, vendar ne določi dovolj jasno, kdaj bi lahko rekli, da je oblast pri teh ciljih dejansko uspešna. Manjkajo merljiva izhodišča, jasna vizija, odgovorni nosilci, pragovi neuspeha in outcome KPI.

Isti članek opozarja, da brez meril uspešnosti ni mogoče ločiti reforme od propagande, ukrepa od vtisa in javnega interesa od političnega marketinga. To je pri sodstvu še pomembnejše kot pri običajnih javnih politikah, ker reforma sodstva neposredno posega v ravnotežje oblasti, pravico do sodnega varstva, pravno varnost in varstvo človekovih pravic.

Če torej oblast opoziciji ponuja partnerstvo za reforme, mora najprej razkriti diagnozo. Ne zadošča sklic na koalicijsko pogodbo. Ne zadošča splošna trditev, da je sodstvo neučinkovito. Ne zadošča politično nezadovoljstvo s posameznimi sodbami. Ne zadošča ocena, da “ljudje niso zadovoljni”. Potrebna je javna, preverljiva, strokovna in ustavnopravna analiza.

Enako metodološko izhodišče izhaja iz članka Bela knjiga javno-dajatvenega sistema: najprej resnica o državi, šele nato davčna reforma – rešitev ali ponovna iluzija?, objavljenega 3. 6. 2026 na portalu Modro poslovanje, avtor mag. Franc Derganc. Članek poudarja, da se sprememb javno-dajatvenega sistema ne sme začeti s parolami, ampak z analizo dejanskega stanja; brez analize dejanskega stanja legitimni cilji ostanejo politične trditve.

To isto pravilo mora veljati tudi za sodstvo: najprej resnica o stanju, šele nato reforma.

Če za davčno reformo zahtevamo belo knjigo, analizo, javni račun, KPI-je, presojo učinkov in naknadno evalvacijo, potem mora to še toliko bolj veljati za reformo sodstva. Pri sodstvu je cena napačne reforme lahko nepopravljiva: slabitev neodvisnosti, politični pritisk, zmanjšanje zaupanja v pravno državo in poslabšanje varstva človekovih pravic.

Zato je treba jasno povedati: reforma sodstva brez diagnoze ni reforma sodstva. Je slogan oblasti.

 

4. Kako mora opozicija odgovoriti dr. Gorenaku, če upošteva Ustavo Republike Slovenije?

Opozicija se na Gorenakov predlog ne sme odzvati površno. Ne sme reči samo »da«, ker se sodelovanje sliši lepo. Ne sme reči samo »ne«, ker pobudo daje politični nasprotnik. Odgovor mora biti ustavno odgovoren, vsebinsko pogojen in javen.

Pravilen odgovor opozicije bi se moral glasiti približno tako:

Spoštovani dr. Gorenak,

opozicija je v ustavni demokraciji pripravljena sodelovati pri vseh ukrepih, ki so v javnem interesu, ustavno skladni, strokovno utemeljeni in koristni za ljudi. Toda opozicija ne more podpisati praznega političnega okvirja, ki temelji na nedefiniranem pojmu »uspešna Slovenija«.

Preden lahko govorimo o partnerstvu za uspešno Slovenijo, mora vlada jasno odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. Kaj natančno pomeni »uspešna Slovenija«?
2. Kateri KPI-ji bodo merili uspešnost?
3. Kakšno je izhodiščno stanje po posameznih področjih?
4. Kateri cilji morajo biti doseženi do konca mandata?
5. Kdo je odgovoren za posamezni cilj?
6. Kaj se zgodi, če cilj ni dosežen?
7. Kdo nosi breme neuspeha reform?
8. Katere reforme so predvidene?
9. Katere ustavne spremembe so predvidene?
10. Kakšna je diagnoza za reformo sodstva?
11. Kako bo varovana neodvisnost sodstva?
12. Kako bo zagotovljeno, da partnerstvo ne bo zmanjšalo nadzorne vloge opozicije?

Opozicija mora dodati, da je pripravljena sodelovati pri vsakem konkretnem zakonu posebej, če bo predlog zakona opremljen z analizo stanja, presojo učinkov, javnofinančno oceno, ustavnopravno presojo, KPI-ji in jasno odgovornostjo nosilcev.

Toda opozicija ne sme podpisati splošnega političnega sporazuma, ki bi oblast lahko kasneje razlagala kot širše soglasje za reforme, ki še niso definirane.

Opozicija mora zato zahtevati najmanj štiri pogoje.

Prvič, vlada mora objaviti celotno besedilo predloga partnerstva.

Drugič, vlada mora predložiti definicijo »uspešne Slovenije« in merljive kazalnike uspešnosti.

Tretjič, za vsako sistemsko reformo, zlasti za reformo sodstva, mora biti pripravljena javna diagnoza stanja.

Četrtič, izrecno mora biti zapisano, da sodelovanje opozicije pri posameznem predlogu ne pomeni politične soodgovornosti za celotno politiko vlade.

Tak odgovor ni destruktiven. Nasprotno. To je edini resen odgovor opozicije, ki razume svojo ustavno funkcijo.

5. Zaključek: partnerstvo da, vendar ne za slogan, ampak za dokazljivo javno korist

Slovenija potrebuje sodelovanje. Toda sodelovanje ni isto kot podpisovanje sloganov. Slovenija potrebuje reforme. Toda reforma ni isto kot politična želja, zapisana v koalicijski pogodbi. Slovenija potrebuje učinkovito državo. Toda učinkovitost brez ustavnih varovalk lahko hitro postane nevarna za človeka.

Zato je treba Gorenakov predlog obrniti nazaj k vladi: če želite partnerstvo za uspešno Slovenijo, najprej povejte, kaj je uspešna Slovenija.

Brez definicije uspešnosti ni KPI-jev.

Brez KPI-jev ni odgovornosti.

Brez odgovornosti ni dobre uprave.

Brez dobre uprave ni zaupanja.

Brez zaupanja pa ni uspešne Slovenije.

Opozicija zato ne sme pasti v politično past, da bi bila razglašena za nekonstruktivno, če ne podpiše nejasnega partnerstva. Njena naloga ni, da oblast rešuje pred lastno nedorečenostjo. Njena naloga je, da od oblasti zahteva jasnost, dokaze, odgovornost in spoštovanje Ustave Republike Slovenije.

Uspešna Slovenija ne nastane s podpisom sporazuma.

Uspešna Slovenija nastane šele takrat, ko oblast zna dokazati, da njeni ukrepi dejansko izboljšujejo življenje ljudi, varujejo najšibkejše, spoštujejo pravno državo in omogočajo preverljivo odgovornost tistih, ki odločajo.

 

6. Rodnost 2.0 brez vpliva migracij – bi šlo, gospod Gorenak?

Če želi dr. Gorenak opozicijo res povabiti v partnerstvo za »uspešno Slovenijo«, potem mora najprej sprejeti najtežje vprašanje: kaj je sploh končni cilj slovenske države?

Morda odgovor sploh ni v davčni reformi. Morda ni v reformi sodstva. Morda ni v novi koalicijski pogodbi. Morda ni v še enem seznamu ukrepov, ki jih politika vsaka štiri leta zapakira v nov slogan.

Morda je edini pravi strateški cilj, ki bi ga morali zasledovati vsi odgovorni politiki, naslednji:

Rodnost 2.0 brez vpliva migracij.

To pomeni: ali je Slovenija sposobna ustvariti takšne pogoje za življenje, delo, stanovanje, družino, varnost, podjetništvo in dostojanstvo človeka, da se prebivalstvo dolgoročno obnavlja iz lastne rodnosti, ne pa zgolj z administrativnim ali ekonomskim nadomeščanjem prebivalstva prek migracij?

To vprašanje ni ideološko. To je temeljno razvojno, gospodarsko, socialno, kulturno in ustavnopravno vprašanje.

O tem je bilo že pisano v članku »Podjetnik, poglej to, preden voliš«, objavljenem 14. 1. 2026 na portalu Modro poslovanje, avtor mag. Franc Derganc. Članek izhaja iz preproste podjetniške logike: vizija brez poti do cilja ni vizija, ampak želja; politični programi so uporabni samo, če imajo cilje, roke, odgovorne nosilce in preverljive kazalnike. Posebej jasno poudari, da brez Rodnosti 2.0 država dolgoročno izgublja osnovo: brez otrok ni delavcev, ni podjetij, ni kupcev in ni davkoplačevalcev. Migracije lahko kratkoročno pomagajo trgu dela, ne morejo pa nadomestiti lastne rodnosti naroda.

Prav zato je vprašanje Rodnosti 2.0 najboljši test vseh političnih sloganov o »uspešni Sloveniji«.

Če je Slovenija uspešna, zakaj mladi ne morejo dovolj zgodaj do stanovanja?

Če je Slovenija uspešna, zakaj družina z dvema zaposlenima pogosto ne čuti varnosti za drugega ali tretjega otroka?

Če je Slovenija uspešna, zakaj podjetnik ne ve, ali bo imel čez deset ali dvajset let zaposlene, naslednike, kupce in okolje, v katerem se sploh splača ustvarjati?

Če je Slovenija uspešna, zakaj država ne zna povezati dela, davkov, stanovanj, družine, šolstva, zdravstva, socialne varnosti in podjetništva v en sam merljiv cilj: da se v Sloveniji rodi dovolj otrok za dolgoročno ohranitev skupnosti?

Tu bi moral dr. Gorenak začeti. Ne pri pozivu opoziciji, naj podpiše partnerstvo za uspešno Slovenijo. Najprej pri vprašanju, ali je vlada pripravljena sprejeti Rodnost 2.0 kot osrednji državni KPI.

To pomeni, da bi morala vlada jasno povedati:

• kakšna je sedanja stopnja rodnosti v Sloveniji;
• kakšen cilj želi doseči do konca mandata;
• kakšen cilj želi doseči do leta 2034;
• kateri ukrepi neposredno vplivajo na odločitev mladih za družino;
• kako bodo povezani stanovanjska politika, davčna politika, trg dela, vrtci, šolstvo, zdravstvo in podjetništvo;
• kdo je odgovoren za rezultat;
• kako se bo merilo, ali se Slovenija res približuje Rodnosti 2.0;
• ali se cilj dosega z lastno rodnostjo ali zgolj s statističnim popravljanjem demografske slike prek migracij.

Šele takrat bi pojem »uspešna Slovenija« dobil vsebino.

Brez Rodnosti 2.0 je vsaka reforma samo upravljanje sedanjosti. Lahko reformiramo davke, vendar ne bo dovolj davkoplačevalcev. Lahko reformiramo pokojninski sistem, vendar ne bo dovolj aktivnega prebivalstva. Lahko reformiramo zdravstvo, vendar ne bo dovolj ljudi, ki bi sistem financirali in v njem delali. Lahko reformiramo sodstvo, vendar ne bo dovolj družbene energije, zaupanja in prihodnosti, ki bi dajala smisel pravni državi.

Zato mora opozicija dr. Gorenaku odgovoriti zelo konkretno:

Spoštovani dr. Gorenak, pripravljeni smo govoriti o partnerstvu za uspešno Slovenijo. Toda najprej nam povejte, ali je vlada pripravljena sprejeti Rodnost 2.0 brez vpliva migracij kot osrednji strateški cilj države. Če ni, potem ne govorimo o uspešni Sloveniji, ampak o političnem sloganu brez demografskega temelja.

Uspešna Slovenija ni država, ki zna samo upravljati proračun tekočega leta.

Uspešna Slovenija ni država, ki zna samo zamenjati zakon, organ ali sodni postopek.

Uspešna Slovenija ni država, ki zna samo vsako leto uvoziti manjkajočo delovno silo.

Uspešna Slovenija je država, v kateri mladi ljudje verjamejo, da lahko tukaj delajo, živijo, ustvarjajo, gradijo družino in imajo otroke.

Če politika tega ne zna doseči, potem ni uspešna.

In če tega ne zna niti izmeriti, potem naj ne govori o »uspešni Sloveniji«.

Namesto zaključka- vprašanje

Gospod Gorenak, morda bi morali zato vprašanje zastaviti nekoliko drugače. Ključna težava Slovenije ni samo v tem, ali bo vlada uspela povezati znanje poslancev različnih političnih strank. Poslanci imajo seveda svojo ustavno in demokratično vlogo. Toda za resne reforme države ni dovolj samo politično usklajevanje. Potrebno je povezati znanje strokovnjakov po posameznih področjih — demografov, ustavnih pravnikov, ekonomistov, davčnih strokovnjakov, strokovnjakov za stanovanjsko politiko, šolstvo, zdravstvo, trg dela, družinsko politiko in lokalni razvoj — da bi poslanci sploh lahko odločali o kakovostno pripravljenih, preverljivih in dolgoročno odgovornih predlogih. Upam da ne menite, da je vse zanje že zapakirano v glavah zgolj 90 mož in žena?

Če govorimo o »uspešni Sloveniji«, potem ne moremo mimo demografskega vprašanja. Po podatkih SURS je imela Mestna občina Maribor v letu 2024 negativen naravni prirast, in sicer –4,4 na 1.000 prebivalcev, hkrati pa pozitiven skupni selitveni prirast 9,4 na 1.000 prebivalcev. To pomeni, da se prebivalstvena slika mesta ne izboljšuje zaradi naravne obnove prebivalstva, temveč predvsem zaradi selitev. To ni razlog za strah pred ljudmi, ki prihajajo. Je pa resen signal državi, da mora pošteno odgovoriti na vprašanje, zakaj se slovenska družba sama demografsko ne obnavlja.

Zato bi moral biti eden najvišjih ciljev »uspešne Slovenije« naslednji: ustvariti pogoje, da bo slovenski otrok tudi čez 300 let lahko živel, delal, ustvarjal družino in sanjal v slovenskem jeziku. To ni nacionalistična parola. To je vprašanje obstoja skupnosti, jezika, kulture, šole, dela, socialne države in medgeneracijske pravičnosti. Če politika tega vprašanja ne zna povezati z davki, stanovanji, plačami, vrtci, šolstvom, zdravstvom, podjetništvom in pravno državo, potem ne govori o uspešni Sloveniji, ampak o upravljanju tekočega mandata.

Zato vprašanje za vas, gospod Gorenak, ne more biti samo, ali bo opozicija podpisala partnerstvo. Pravo vprašanje je bistveno globlje: ali je vlada pripravljena pojem »uspešna Slovenija« definirati tako, da bo med ključne cilje države uvrstila tudi dolgoročni obstoj slovenskega naroda, slovenskega jezika in slovenske ustavne skupnosti?

Kajti če čez 300 let v Sloveniji ne bo več Slovencev kot žive skupnosti, ki govori, misli, ustvarja in sanja v slovenskem jeziku, potem se moramo vprašati nekaj zelo preprostega: čemu sploh slovenska ustava, čemu slovenska država in čemu slovenski parlament?

Ustava Republike Slovenije ni nastala zato, da bi varovala prazen teritorij. Nastala je zato, da varuje človeka, njegovo dostojanstvo, svobodo, pravice, skupnost, jezik, kulturo in zgodovinsko odgovornost naroda, ki si je izboril lastno državo. Zato mora biti Rodnost 2.0 brez statističnega popravljanja demografske slike z migracijami eden osrednjih državnih KPI-jev. Ne zato, ker bi bili proti komurkoli, ki prihaja v Slovenijo, ampak zato, ker mora država najprej dokazati, da zna ustvariti pogoje, v katerih se njena lastna skupnost lahko naravno obnavlja.

Če tega cilja ni, potem tudi najlepši politični dokument, pa naj bo to koalicijski sporazum ali partnerstvo za uspešno Slovenijo, ostane zgolj "še en prazen dokument". Ne dokazuje, da država razume svojo dolgoročno odgovornost. Dokazuje samo, da politika zna pisati slogane, ne zna pa odgovoriti na najpomembnejše vprašanje: ali bo Slovenija čez 300 let še slovenska tudi po jeziku, kulturi, družinah in otroških sanjah?

In enaka vprašanja bi morala biti postavljena tudi dr. Golobu…..pred štirimi leti.

 

 

Viri:

1. L. M., Gorenak vabi opozicijo v partnerstvo za uspešno Slovenijo: Svoje znanje bodo lahko dali ljudem, N1, 10. 6. 2026, 11:55.
   Vir izhodiščnega članka o predlogu partnerstva za uspešno Slovenijo, ki ga je parlamentarnim strankam in poslancema narodnih skupnosti poslal predsednik vlade Janez Janša, predstavil pa državni sekretar dr. Vinko Gorenak.
   URL: https://n1info.si/novice/slovenija/gorenak-vabi-opozicijo-v-partnerstvo-za-uspesno-slovenijo-svoje-znanje-bodo-lahko-dali-ljudem/
2. mag. Franc Derganc, Kaj lahko pričakujemo, če dobijo DEMOKRATI dr. Anžeta Logarja, dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu »Uspešna Slovenija 2034«, Modro poslovanje, 10. 3. 2026.
   Članek odpira vprašanje, ali program »Uspešna Slovenija 2034« zagotavlja legitimnost oblasti, in poudarja potrebo po definiciji uspešnosti oblasti, KPI-jih, pozitivnih obveznostih države in načelu dobre uprave.
   URL: https://modro-poslovanje.si/SVETOVANJE/Svetovanje-davki/Pravice-pla%C4%8Dnikov-davkov-v-Sloveniji/kaj-lahko-pri%C4%8Dakujemo-%C4%8De-dobijo-demokrati-dr-an%C5%BEeta-logarja-dejansko-prilo%C5%BEnost-da-bo-prihodnja-vlada-in-dr%C5%BEavni-zbor-udejanjil-tisto-kar-je-zapisano-v-programu-187uspe%C5%A1na-slovenija-2034171
3. mag. Franc Derganc, Koalicijska pogodba (IV. Janševe vlade) pod lupo AI analitika javne oblasti: pravice brez pogojev niso učinkovite pravice, Modro poslovanje, 25. 5. 2026.
   Članek opozarja, da koalicijska pogodba za mandat 2026–2030 izhaja iz cilja »uspešna Slovenija«, vendar brez zadostne definicije uspešnosti, merljivih izhodišč, odgovornih nosilcev, pragov neuspeha in outcome KPI-jev.
   URL: https://modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/koalicijska-pogodba-ivjan%C5%A1eve-vlade-pod-lupo-ai-analitika-javne-oblasti-pravice-brez-pogojev-niso-u%C4%8Dinkovite-pravice
4. mag. Franc Derganc, Bela knjiga javno-dajatvenega sistema: najprej resnica o državi, šele nato davčna reforma – rešitev ali ponovna iluzija?, Modro poslovanje, 3. 6. 2026.
   Članek razvija metodološko izhodišče, da se reform ne sme začeti s parolami, temveč z analizo dejanskega stanja, dokazov, javnega računa, presoje učinkov in ustavne presoje posledic za človeka.
   URL: https://modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/bela-knjiga-javno-dajatvenega-sistema-najprej-resnica-o-dr%C5%BEavi-%C5%A1ele-nato-dav%C4%8Dna-reforma-re%C5%A1itev-ali-ponovna-iluzija
5. mag. Franc Derganc, Podjetnik, poglej to, preden voliš, Modro poslovanje, 14. 1. 2026.
   Članek iz podjetniške perspektive poudarja, da političnih programov ni mogoče presojati po lepih besedah, ampak po ciljih, odgovornosti, tveganjih, dolgoročni stabilnosti in posebej po vprašanju Rodnosti 2.0 kot temeljnem cilju države.
   URL: https://modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/podjetnik-poglej-to-preden-voli%C5%A1