Katere ustavne pravice plačnikov davkov niso udejanjene, ko in če FURS nadzira družbo oz. podjetje, ki je že prenehalo?

Avtor: mag. Franc Derganc, davčni svetovalec s certifikatom »Davčni svetovalec Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije«

Avtor: mag. Franc Derganc, davčni svetovalec s certifikatom »Davčni svetovalec Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije«

Naslov:

Katere ustavne pravice plačnikov davkov niso udejanjene, ko in če FURS nadzira družbo oz. podjetje, ki je že prenehalo?

Republika Slovenija varuje plačnike davkov (pred »pretirano obogatitvijo države«) s temeljnimi akti, kot so Ustava Republike Slovenije in t.i. primarno Pravo EU (predvsem 41. in 51. člen Listine EU o temeljnih pravicah) oz. mednarodne pogodbe na področju varovanja človekovih pravic (ESČP itd.) ter t.i. postopkovna davčna zakonodaja (ZadvP-2, ZUP).

V tem članku ne bomo izpostavljali kršitve pravic plačnikov davkov pri t.i. premoženjskih davkih (ni registrov, ni ustreznih inštitutov za zniževanje osnove….), prispevkih (ni pravice do odloga, znižanja itd.) ter dajatvah javnih gospodarskih služb (ni mogoče uveljavljati znižanja v primeru energetske revščine itd.).

Članek poskuša odpreti vprašanja kršitve pravic plačnikov davkov v konkretnih postopkih, kjer davčna administracija obuja »mrtve pravne osebe« s ciljem pobiranja javnih dajatev na nivoju »bivših lastnikov« družb.

V članku gre za iskanje pravilnega razumevanja temeljev davčnega prava in gre za prikaz neustreznih ravnanj s strani »države« in iskanje razlogov neobstoja nadzornih mehanizmov nad nastajanjem in izvajanjem zakonodaje.

Članek išče vzroke na to, da se v naši državi neustavni postopki-neutrudno nadaljujejo in to s strani osebe z javnimi pooblastili, ki bi morala varovati tudi, t.i. zasebni interes (kar dejansko »zahteva« ustava in tudi ZDavP-2). Kljub dejstvu, da so slovenska sodišča že ugotovila »neustavnost ravnanj« FURS na področju prirasta premoženja, lastnih deležev in nadzora po 74. členu ZDavP-2, moramo »prejeti še četrti paket« neustavnega ravnanja FURS.

Pravice plačnikov davkov (PPD) je pojem, ki zaobjema ključne pravne inštitute varovanja strank v davčnih in drugih postopkih (npr. sodnih). Pravice plačnikov davkov so tudi ključ za rešitev opisnih dilem. Pravice plačnikov davkov omejijo »državo« v okvire, da svoj »javni interes« ne razlaga preširoko oz. na način, ki bi šibkejši stranki omogočil t.i. »enakost orožij«.

Predvsem pa moramo pojem PPD razlagati tudi, ali predvsem v luči dejstva, da so pravice predvsem zato, da plačniki davkov svoje obveznosti, izpolnjujejo enostavno in pravno-varno. Seveda pa je DAVEK kovanec, ki ima tudi drugo stran in sicer stran, ki jo lahko poimenujemo integritetno trošenje javnega denarja. Kako naj plačnik davkov »z velikim veseljem« plačuje prostovoljno dajatve, če pa ni deležen ustreznih okvirjev oz. pravne varnosti? Kako naj plačnik davkov z veseljem prepusti sorazmerni del svojega premoženja državi, če pa korupcija zapravlja njegovo premoženje, »za vsakim vogalom«?

Pravice plačnikov davkov, ko jih je sprejela Zbornica davčnih svetovalcev (www.davki.com), kot predlog državi (da bi jih sprejela, pa jih še ni), so del t.i. mehkega prava (poleg standardov), ki jasno prikaže meje dopustnega ravnanja državnih in sodnih organov. Ki je ni dopustno prestopiti, če in ko govorimo o t.i. integritetnem ravnanju oseb z javnimi poosebili. 

V pravni stroki in v sodbah slovenskih sodišč (predvsem Vrhovno in Ustavno sodišče) so pravice plačnikov davkov zajete v pojmih t.i. pravne države oz. natančneje v pojmih enakosti pred zakonom, davčne pravičnosti (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča X IPS 63/2017), enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva, pravica do zasebne lastnine itd.

V tuji sodni praksi se pravice plačnikov davkov povezujejo tudi s pojmi »prepoved obdavčitve eksistenčnega minimuma«, zloraba pooblastil pri pobiranju davkov (abusive audit) in drugimi davčno-pravnimi pojmi, ki so povezani s pravicami strank v postopkih pobiranja dajatev.

Po mnenju avtorja tega besedila ima slovenska ustava vse potrebne določbe in »varovalke«, da se davki pobirajo skladno z načelom enakosti pred zakonom ter drugimi načeli, kot izhajajo iz KODEKSOV pravic plačnikov davkov, ki jih ima uvedenih že preko 120 držav po svetu. Slovenije ni med njimi.

Težava pri dejanskem udejanjajo pravic plačnikov davkov torej ni »ustava«, temveč gre za vprašanje dejanskega udejanjanja ustave.

Nimamo pa ustreznih nadzornih mehanizmov (uspešno izvajanje postopkov na I.II in II. Stopnji, nimamo STANDARDOV FURS itd.), s katerimi bi zagotovili t.i. ustavno-pravno pravilno izvajanje davčne zakonodaje (tako materialno, kot postopkovno pravno). In nimamo ustreznih nadzornih mehanizmov tudi za preprečevanja korupcije oz. neintegritetnega ravnanja oseb, ki so si zadale za cilj »prazniti javne blagajne«.

Nadzorni mehanizmi (na nivoju zakonov) so torej nujno potrebni, saj je jasno, da naša kultura (pravilneje davčna morala) sodobnih pravnih pravil in načel ne more ponotranjiti, zaradi »preteklih izkušenj«, ki so rezultat »okoliščin«.

Značaj, ki temelji na mantri »znajdi se« (ali »nadmudrivanje«) je pojav, ki je bil (si upam trditi) uvožen v slovensko kulturo iz prostora, kjer se navedeni pojav javno ocenjuje, kot vrednota. Res je tudi, da je Martin Krpan (slovenski) narodni junak predvsem zaradi dejstva, ker je »švercal sol« v državi, kjer je vlada tuji suveren (Habsburžani). Upam si trditi, da Martinu Krpan ni junak zato, ker je pomagal cesarju obstati na oblasti s tem, ko je obglavil Turka. Slovenski narod je Krpana častil zato, ker si je uspel »zrihtati posel« (nemoteno švercanje soli) zaradi »usluge cesarju«! Martin si je »zrihtal posel«, četudi gre za dejavnost, ki je tudi danes – nezakonita!

Ali je Martin Krpan vrednota v Sloveniji tudi danes, za t.i. »poosamosvojitveno kulturo«?

Za nekatere zagotovo je. Za tiste, ki napeljujejo podjetnike plačevati davke v Bosno ali pa za tiste, ki iz jaht plenijo po javnih slovenskih blagajnah, zagotovo. Toda ali je lahko resnična vrednota nekaj, kar nas vse skupaj šibi, slabi in nas razdvaja?

Naš prvi slovenski pravosodni minister je bil (primeroma) tudi švercar, kar je njegova družica prostodušno priznala novinarju, ki je naredil prvi intervju slovenske elilte, ko je nastajala naša država.

Očitno slovenski junak Martin Krpan resnično živi v nas in je del naše, tudi »povojne« (II.svetovana vojna) kulture.

Povedano pove, da ima gen »nadmudrivanja« korenine tako v balkanski mentaliteti, kot tudi v t.i. povojnih časih na slovenskem. Zato je, če želimo resnične spremembe, navedeno »ne vrednoto« potrebno ustrezno nasloviti in ji postaviti tudi uzde (uvedba standardov za delo vseh oseb z javnmi pooblastili- po KPK zakonodaji, uvedba nadzora nad delom KPK in seveda uvedba inštituta odprte kalkulacije s pribitkom za primere javnih nakupov brez konkurence).

Očitno je slovenska kultura prežeta s plenjenjem javnih dajatev (šverc soli v monarhiji, šverc kave v prejšnjem režimu….), hkrati pa nas zelo moti, ker so slovenske javne blagajne (v Republiki Sloveniji) plen »znajdi se« podjetnikov (v spregi z uradništvom?) vedno, ko se pokaže priložnost v Republiki Sloveniji.

V primeru nakupa sodne palače ne gre samo za vprašanje »kaznivih ravnanj« (mnenje avtorja), ključno vprašanje je, ali slovenski pravni red resnično ne zmore uporabiti načelo gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi. Očitno potrebuje navedeno načelo pomoč v obliki uvedbe STANDARDOV INTEGRITETE in potrebujemo tudi sankcije, da bi načelo živelo v vsakdanji praksi (od nakupa WC papirja s strani osebe z javnimi pooblastili, do izgradnje velike javne infrastrukture).

Fenomem »neintegritetnega ravnanja oseb z javnimi pooblastili« (kar ni nujno, da predstavlja tudi korupcijo) z vidika sociologije,  antropologije in psihologije nas slabi, saj je jasno, da bazena javnih dajatev, ki ga praznijo pipice negospodarnega ravnanja, ni mogoče napolniti z davki, v zadostni meri. Ki bi napojil vse naše »tajkunčke«,prisklednike in »novo brezdušno elito«, ki si zaželijo dvorec oz. apartma sredi Ljubljane.

Ker nikoli ni mogoče zbrati toliko davkov, da bi lahko napolnili »bazen lakomnosti«, v zadostni meri. Ker je negospodarnih pipic, preveč.

Če želimo ustrezno nasloviti »ustrezno stopnjo obdavčitve gospodarstva«, je zato potrebno najprej zapreti pipico negospodarnega trošenja javnega denarja.

To (zagotovitev integritete) velja tako za lokalno raven, kot za državno raven. Racionalno trošenje javnih sredstev se mora reflektirati v izboljšanju procesov dela (in ukinitvijo nepotrebnih postopkov), kot tudi v preprečevanju korupcije in negospodarnih ravnanj s pomočjo STANDARDOV in nadzora nad izvajanjem standardov.

Povedano drugače, zakonodajo KPK je potrebno posodobiti in je ne ukinjati. Primerjava držav z drugačno, »ne krpanovsko kulturo«, kar naj bi dokazovalo neustreznost regulacije področja preko KPK, je neresna. Nestrokovna.

Ukrepe (davčni sistem) je namreč potrebno prilagoditi dejanskemu stanju kulture in upoštevati je potrebno tudi subkulture v določenem geografskem prostoru[1]. Ali drugače. V protestantskih deželan ne potrebujejo nadzornika korupcije v obliki KPK-ja. Nadzornika že imajo. Običajno je vgrajen v sistem, ki deluje v kraljevinah s protestantsko kulturo. Če pa imate novo demokracijo (na Balkanu), ki je prežeta z nepoštenimi praksami iz preteklosti, pa je nujno potrebno uvesti STANDARDE in tudi nadzor nad uvedbo standardov, seveda, če želimo prepustiti bodočim generacijam prostor, kjer se bo še govorilo slovensko!

Japonska avto industrija je močna zato, ker so kopirali STANDARDE dela v avto industriji iz ZDA, hkrati pa so standarde izboljševali, kar pa ni mogoče brez ustreznega nadzora. Enako, kot je to storila japonska avto industrija (ki je v celoti kopirala ameriški model in ga nadgradila), je potrebno tudi v Sloveniji nadgraditi KPK zakonodajo na način, da se uvedejo standardi za delo (in sankcije tudi ničnosti) in nadzor nad aktivnostmi, hkrati pa mora tudi KPK dobiti NADZORNIKA.

KPK je potrebno posodobiti tudi zato, ker je tudi sam deloval neintegritetno (pozitivno stališče za imenovanje direktorja FURS s konfliktom interesov in enaka napak v primeru imenovanje direktorice zdravstvenega doma). Zagotovo. Ampak to (nekonsistentno, neintegritetno delovanje KPK) ne sme biti razlog, da se KPK ukine.

Ali drugače in če se vrnemo na davčno področje.

Davčno-pravna pravila razlagamo (tako osebe z javnimi pooblastili, kot določeni podjetniki, ki vidijo v javnem – »plen«) ustavno-pravno zmotno (nekaj je tudi določb zakonov, ki so vprašljivi, predvsem na področju varovanja zasebnosti, zaupnosti itd.), predvsem pa izvajamo davčne predpise v nasprotju z »duhom ustave«.

Vprašanje je torej, kako »popraviti značaj naroda«, če želimo dejansko živeti duh ustave. Ali drugače, katera naša ravnanja moramo spremeniti, da pričnemo udejanjati tisto, kar od nas »zahteva« naša ustava.

V članku, ki ga prebirate, bom podrobneje opisal težavo nadzora nad »pravilnostjo plačevanja dajatev« pri osebah, ki, pravno-formalno, več ne obstajajo. Praksa nadzora FURS v navedenih primerih dokazuje neintegritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili (inšpektor, vodja inšpekcije, vodja vodij inšpekcije, direktorji, generalni direktor FURS itd.). In zakaj se nam to dogaja? Odgovor je lahko, zato, ker FURS lahko dela, kar želi. Kar hoče. Saj še ni doživel strokovnega nadzora Ministra za finance, sodišča pa sodijo – prepočasi! Ker FURS še ni doživel potrebne katarze!

Katere pravice (so lahko) kršene v navedenih primerih? Ali je postopanje FURS, tudi v konkretnih primerih, neustavno? Katere temelje ustave ne upoštevamo, ko izvajamo inšpiciranje »mrtvih oseb«? Zakaj FURS postopa neustavno tudi, če mu je Ustavno sodišče že pojasnilo, da deluje po »neustavnem postopku«.

Naslov poglavja je namerno, nekoliko provokativen.

Seveda je Slovenija pravna država (na teoretičnem nivoju), toda gre za vprašanje kako naj šibkejša stranka »učinkovito« pobere sadove pravne države v »realnem času« in z razpoložljivi sredstvi. Gre torej za vprašanje ustavno-pravno pravilno zapisanih pravil (ali zakone razlagamo ustavno-pravno pravilno) in gre za vprašanje izvajanje pravnih pravil na način, da jih je mali plačnik davkov, dejansko »deležen«.

Težava dejanske pravne države na področju  obdavčitve je, da izvajamo zakonodajo, ki se včasih pokaže, kot »protiustavna«.  Ne smemo pozabiti namreč na dejstvo, da trenutno pobiramo dajatve, na podlagi zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo (ZDavP-2). Prav tako ne smemo pozabiti, da ocenjujemo davčne osnove na podlagi 68.a člena, ki ga je Ustavno sodišče presojalo in je ugotovilo, da je bil člen ustavno-pravno – nepravilen. Prav tako lahko ugotovimo, da smo lastne deleže obdavčevali v nasprotju z določili Ustave RS. Kršitve ustave s strani »države«, je bilo precej.

Ali so navedeni primeri že dokaz, da pravna država v Sloveniji (na področju pobiranja davkov) ne deluje ustrezno oz. skladno z ustavo?

Mogoče. Lahko pa ugotovimo, da pravna država sicer deluje, toda učinki imunskega sistema, so vidni zgolj pri osebah, ki pravna sredstva vlagajo. Oziroma lahko zatrdimo, da je davčno pravo pri nas pravično zgolj (ali predvsem) za tiste, ki si pravico »lahko privoščijo«. Pravica, ki nastopi po 10-tih letih, ko je pravna oseba »že mrtva«, ni pravica.  

Druga težava (poleg zakonodaje) pa je seveda izvajanje davčnih predpisov s strani FURS, ki nima nadzornega mehanizma, ki bi omogočil ustavno-pravno pravilno izvajanje pooblastil. Nimamo torej zagotovljene t.i. konsistentnosti pri izvajanju predpisov (enakost pred zakonom), nimamo zagotovljenih postopkov, ki bi preprečevali t.i. prekoračitev pooblastil itd. Ali je navedeno mogoče odpraviti?

Naš primer, kjer bomo osvetlili »težave pravne države« zaradi ne udejanjanja pravic plačnikov davkov, je naslednji:

1. Oseba A (družba z omejeno odgovornostjo) je prenehala na podlagi t.i. skrajšanega postopka in sicer na datum 1.6.2021 (sklep o prenehanju postane pravnomočen).
2. Zakoniti zastopnik in edini družbenik družbe (oseba B) je prejela, na podlagi prenehanja, premoženje, ki je za 1000 enot višje od t.i. knjigovodske vrednosti, kot jih je izkazovala družba A v trenutku prenehanja. Družba B ni izkazala v obračunu ZDDPO-ja za 1000 enot t.i. skrite dobičke in DDPO ni bil plačan iz navedenega naslova.
3. Družbenik B je podal izjavo, da jamči za vse obveznosti družbe A – še 12 mescev po prenehanju poslovanja.
4. FURS pošlje sklep o nadzoru družbe A, dne 15.11.2021 (»zoper« mrtvo pravno osebo) in izvede davčni nadzor ter izda:
   1.  odločbo o davčni obveznosti družbe B za 1000 enot višji davek od dohodkov pravnih oseb in
   2. Odločbo o odmeri prikritega izplačila dobička osebi B, ker je domnevno prejela za 1000 enot višje premoženje od tistega, kot ga je družba izkazala v bilanci stanja oz. v davčnem obračunu DDPO na datum 1.6.2021 (kapitalski dobiček)[2]. V odoločenih primerih se davčni organ postavi na stališče, da je stranka prejela dividendo (prikrito izplačilo dobička).

Izjava o poplačanih obveznostih družbenikov je bila podana. Družbenik je podal izjavo, da da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Izjava je bila notarsko overjena[3].

Splošno načelo upravnega prava je, da se lahko postopek vodi zoper osebo zgolj, če je slednja opravilno sposobna. Pri fizičnih osebah velja[4], posledično, da se postopki zoper osebo, ki je preminula, ne vodijo več oz. se ustavijo.

Pri pravnih osebah pa velja, da se vsi postopki zoper pravno osebo vodijo preko t.i. zakonitih zastopnikov (fizične osebe) , ki so na podlagi zakona zavezani varovati interese pravne osebe. Pravna oseba nastane z vpisom družbe v t.i. sodni register. Seveda nastane družba s podpisom družbene pogodbe, lahko tudi v gostilni.

Družba je tako ustanovljena v trenutku, ko se družbeniki dogovorijo o bistvenih elementih družbene pogodbe, saj velja, da družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da bodo izvedli določene obveznosti do družbe, hkrati pa jih zavezuje, da bodo zakonito poslovali s ciljem doseganja dobička.

Vpis družbe v sodni register je zgolj deklarativni, kar pomeni, da se z vpisom deležnikom sporoči, da je družba ustanovila podjetje, ki bo izvajalo določeno dejavnost. Primeroma. Izstop družbenika deluje že pred vpisom sprememb v sodni register.

Na podlagi zgoraj navedenega, se z vidika davčnega postopka (glede na primer iz tega članka) postavljajo naslednja vprašanja:

1. Če je FURS začel postopke davčnega nadzora nad družbo A, je moral sklep o nadzoru vročiti pravni osebi, kar se izvede preko t.i. zakonitega zastopnika.
2. Če FURS vročitve ni izvedel zakonito, ker družbe (pravno) več ni (in ne obstaja niti več zakoniti zastopnik), se postavlja vprašanje zakonitosti vseh odločitev, ki sledijo navedenemu dejstvu.

Temeljno vprašanje, ki ga želi odpreti ta članek je sam začetek postopka davčnega nadzora. Če organ izvaja davčni nadzor nad »mrtvo pravno osebo«, gre za očitno neustavno izvajanje pooblastil.

Če pa organ izvaja nadzor nad pravilnostjo davčne napovedi dohodnine fizične osebe (ki je »odsvojila« delež v družbi zaradi prenehanja ali pa je prejela dividendo v obliki prikritega izplačila dobička), pa je z vidika postopka, odprtih več vprašanj, predvsem vprašanje konsistentnosti uporabe pravnih pravil in oz. udejanjanju pravice do enakosti.

Članek želi pokazati povezavo med razumevanjem pomena pravic plačnikov davkov in »davčno-pravno« realnostjo, ki jo zasledimo v konkretnih davčnih postopkih pri nas.

Gre za vprašanja postopka (zakonitosti vročitve sklepov o nadzorih, poznavanja bistva pomena biti stranka v postopku….) in gre za vprašanja konsistentnosti razlage pravnih pravil.

FURS ne sme razlagati pravna pravila na način, da uporabi tisto pravno podlago, ki mu trenutno najbolj ustreza (krši načelo zakonitosti, konsistentnosti uporabe pravnih pravil itd.). FURS ne sme, po lastni presoji (ne pa po zakonu) odločati, kdaj gre (v smislu obdavčitve z dohodnino) za kapitalski dobiček in kdaj gre za prikrito izplačilo dobička, v odvisnosti od tega, kaj je za stranko »najbolj neugodno« in to v postopku, ki ga vodi zoper osebo, ki več ne obstaja.

Primer nekonsistentnosti pri uporabi prava v nadzorih pri družbah, ki so prenehala po skrajšanem postopku:

Če bi v našem primeru oseba A, bila »imetnica deleža že več kot 15 let«, potem bi FURS (kot kaže praksa FURS) izbrala pravno pravilo(materialni predpis), ki bi fizično osebo (ki je prejela za več kot 1000 enot višjo vrednost premoženja) obdavčila z »dividendo«. Če pa bi »FURS-u« ustrezalo pravno pravilo, ki bi obdavčilo kapitalski dobiček (če bi imel B delež zgolj npr. 3 leta), pa bi uporabila pravno pravilo, ki obdavčuje kapitalski dobiček. In obe varianti bi organ uporabil v postopku, ki ga vodi »zoper mrtvo osebo«.

Trenutno FURS izvaja tudi nadzore nad osebami, »ki so že mrtve« (dokaz so izdani sklepi o nadzorih), hkrati pa odloča o t.i. prikritih izplačilih dobičkov, ki so sicer podvržene obdavčitvi z dohodnino, toda gre za vir dohodnine, ki jo mora plačati izplačevalec – in ne prejemnik. V teh primerih do ustavno-pravne obdavčitve (tudi ne na nivoju fizične osebe) – ne bi smelo prihajati (po trenutni zakonodaji).

Če pa bi FURS izvedel nadzor nad fizičnimi osebami (in ne v postopkih nadzora pri pravni osebi, ki pravno več ne obstaja) in bi ugotovil, da je fizična oseba dejansko prejela višjo »prodajno vrednost kapitala«, kot ga je prijavila fizična oseba, pa ima FURS ustavno-pravno podlago za »korekcijo davčne osnove« (znotraj zastaralnih rokov), pod pogojem, da je davčni nadzor uveden »zoper« fizično osebo.

Potrebno  je poudariti, da obveznost, ki jo naslavlja IZJAVA družbenika ob prenehanju po skrajšanem postopku, predvideva obveznosti, ki so bile znane v trenutku prenehanja družbe. Davčne obveznosti, ki nastopijo na podlagi »nezakonitega« postopka nadzora pri »mrtvi« pravni osebi ter ugotovi domnevne obveznosti družbe, ni mogoče zajeti v izjavi po ZGD-1, saj gre za odločbo, ki je bila izdana po datumu prenehanja družbe. Očitno želi FURS, brez pravnih podlag, izvesti postopek brez t.i. izrednega pravnega sredstva, ki bi teoretično lahko »obudil mrtvo osebo«.

Očitno FURS izumlja pravo (pravilneje nezakonito zapolnjuje pravno praznino), kar pa je seveda naloga zakonodajalca in ne izvršilno oblasti, ki jo predstavlja FURS.

V naslednjem članku bom predstavil možnost izvedbe davčnega nadzora »nad mrtvo pravno osebo«, kot jih določajo pravila v Avstriji, kjer je »obuditev mrtve pravne osebe«, sicer mogoča (pod izredno strogimi pogoji), a je praksi praktično neuporabljiva. Navedeno pa že danes dokazuje (izredno pravno sredstvo za obuditev mrtvih oseb, v Sloveniji še ni uzakonjeno), da FURS neustavno kreira pravna pravila, posledično pa grobo krši procesna pravila in posledično odloča nezakonito!

Namen članka je odpreti razpravo o morebitnih spremembah zakonodaje, ki bi zagotovila pravno varno poslovno okolje za plačnike davkov in bi hkrati varovala tudi javni interes. Avtor tega besedila meni, da javni interes ni zapolnjevanje morebitne pravne praznine z t.i. aktivističnim pristopom davčne administracije oz. oseb z javnimi pooblastili.

Delovanje FURS, ki nezakonito izvaja postopke (vsak nadzor nad pravno osebo, ki ne »obstaja več«, sodi zagotovo v t.i. neustavno in neintegritetno delovanje oseb z javnimi pooblastili) in ki, četudi »zdravorazumsko pravilno«, želi obdavčiti dejansko povečanje premoženja posameznika, ni mogoče opredeliti kot t.i. ustavno-pravno pravilno (in s tem integritetno) delovanje davčne administracije.

Zgolj sprememba pravnih pravil morajo zagotoviti tudi odpravo določenih pravnih praznin (v konkretnem primeru bi moralo podjetje plačati višjo DDPO obveznost), kar pa ni mogoče izvajati brez ustavno-pravno pravilnih pravnih pravil in na tej podlagi tudi ustavno-pravno pravilnega izvajanja davčnih pravil. Po trenutni zakonodaji bi moral FURS vlagati ugovore zoper postopke prenehanja po skrajšanem postopku (če sumi na nepravilnosti), saj nimamo uvedenih etičnih davčnih posrednikov, ki bi morali paziti na pravilnost oddanih obračunov DDPO-ja (po vzoru Avstrije, Nemčije itd.).

Slovenska »država« izvaja Ustavo na davčnem področju, v primeru nadzora nad »mrtvimi osebami«, neustrezno in upam si trditi globoko (pravilneje očitno) neustavno.

FURS v zgoraj navedenih postopkih krši (med drugim) temeljno človekovo pravico (ki je ukorporirana v jedro pravic plačnikov davkov) in sicer gre za pravico do dostojanstva.

Spoštujmo vsaj mrtve! Če se že nad »živimi« izživljamo.

p.s. Se opravičujem zaradi uporabe "arhaičnega jezika". Toda davčno pravo je potrebno približati tistim, ki ga morajo uporabljati. Predvsem pa mora jezik slediti času. Če živimo preteklost je prav, da se uporablja tudi arhaični jezik.