Realpolitika na globalnem in EU nivoju (ki je »ustvarila« inflacijo v EU, tudi ali predvsem zaradi ukrepov, ki so povzročili škodo izključno subjektom v EU, četudi so bili namenjeni škodovati drugim[1]) bistveno bolj vpliva na “blagostanje” slovenskih podjetij in posameznikov, kot pa ukrepi, ki jih sprejema Državni zbor. Ki je lahko zgolj gasilec, ki se bori proti piromanu.

Ne izvajanje evalvacije že sprejetih ukrepov, predvsem Sveta EU in tudi Državnega zbora, povzroča gospodarsko škodo domačim podjetjem in posameznikom, saj se predpisi še vedno izvajajo, četudi niso zagotovili ciljev, ki so bili »vzrok« za sprejem pravnih pravil.

Zato se postavlja vprašanje (žal še ne v Državnem zboru ali Vladi), kako ustaviti “neintegritetno izvajanje pooblastil oseb z javnimi pooblastili, tudi na EU nivoju” oz. kako zagotoviti evalvacijo morebitno zmotnih ukrepov  (tudi organov EU)[2] s ciljem udejanjiti načelo »dobrega upravljanje javnih zadev, skladno z 41. in 51. členom Listine EU o temeljnih pravicah«.

 

p.s. Danes (11.4.2024) lahko beremo novico g. Vang-a (zunanji minister R kitajske), ki, vsaj po mnenju avtorja, pokaže pravo smer "razvoja EU" - edina možna pot je krepitev miru in ne militarizacija........torej upanje še živi. Očitno integriteto razumejo na kitajskem veliko pravilneje, kot jo razumemo tisti, ki želimo izvažati demokracijo - celemu svetu!

 

Poizkus sinteze besedil člankov v treh revijah oz. časopisih z dne 29. in 30.3.2024, ki po svoji vsebini obravnavajo ključno vprašanje: “Kako do integritetnega izvajanja pooblastil oseb z javnimi pooblastili (v določeni družbi oz. »državi« oz. »povezav držav«), kar predpostavlja predvsem sprejemanje »pametnih« ukrepov in evalvacija preteklih ukrepov z vidika doseganja ciljev, kot jih predvideva posamični ukrep, ter popravki pravil, če »se ugotovi«, da zakonodajo izvajamo zmotno ali če zakonodaja ni zagotovila doseganje zastavljenih ciljev zakonodaje.

Članki v časopisih DELO, DNEVNIK in MLADINA (29.3.2024 in 30.3.2024), ki naslavljajo zgornja vprašanja, govorijo o naslednjih temah:

1. Kilavo preprečevanje pranja denarja, Dnevnik, 30.3.2024 in Sumljive transakcije pozabili prijaviti (SKB banka), Dnevnik 30.3.2024[3]
2. Zaradi interventnih ukrepov ob zdravje, Dnevnik 30.3.2024[4]
3. Zaposlitev na delovni inšpekciji – pod drobnogledom inšpektorjev, Dnevnik 30.3.2024[5]
4. Recept za pridobivanje kadra (duh srčnosti), Delo 30.3.2024[6]
5. Evropa išče ravnotežje med zmanjševanjem dolga in spodbujanjem naložb (Delo, 30.3.2024[7]:
   1. Spodbude se naj uvedejo, ko gre podjetjem slabše, ukinejo pa naj se, ko gre gospodarstvu bolje.
   2. Fiskalno pravilo zagotovi omejevanje politike, da trošijo preveč, v kratkem obdobju…
   3. Zakon o fiskalnem pravilu se mora spremeniti, zaradi novih pravil EU (Slovenija trenutno sodi v države, ki mora zniževati javni dolg za 0,4% BDP letno).
6. Slovenska pomlad? Dajte no…. (Sobotna priloga)[8]
7. ….Pravniki zastrupljajo našo cerkev…..Enzo Bianchi (Sobotna priloga)[9]
8. Pustite nas na miru (Dnevnikov Objektiv)[10]
9.  Stanovanjska politika – mladi kričijo: Nimamo kam (Dnevnikov objektiv)[11]
10.  Pot v mir  - vojna je vedno poraz, Papež Frančišek (Dnevnikov objektiv)[12]
11. Nova družbena pogodba, V imenu ljudstva ali v imenu kapitala – Vojni dobičkarji si manejo roke (Dnevnikov objektiv)[13]
12. Sorazmerna represija? Tožilstvo ni našlo kaznivih dejanj med policijskimi aktivnostmi na protestih proti Janševi vladi (Mladina, 29.3.2024)[14]
13. Kaj pa mir, Oborožuje se Evropa, oborožuje se Rusija, ZDA, Kitajska, Več orožja pa ni nikoli prineslo več miru (Mladina 29.3.2024)[15]
14. Militarizacija EU (Mladina 29.3.2024)[16]

Če bi želeli sumirati vsebino oz. če bi iskali ti. rdečo nit med vsemi zgoraj navedenimi članki, bi ugotovili, da gre pri vseh vprašanjih, dejansko za t.i. neintegritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili na področjih stanovanjske politike, izzivov energetske draginje, inflacije, militarizacije družbe, vprašanje miru, vprašanje neustreznega nadzora nad pristojnostmi policije, vprašanje ustreznosti pravnih pravil na področju socialnega in zdravstvenega zavarovanja, vprašanja etičnosti posameznika (znotraj subjekta, ki je najbolj zavezan etiki), vprašanja ustreznosti obdavčitve dohodkov, po načelu normiranosti, vprašanja ustreznosti ravnanj in zakonodaje na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, inflacija, energetska draginja itd.

Rezultati neustreznih in nelogičnih ravnanj pristojnih služb oz. organov, ki so pristojni za izvajanje zgoraj navedene zakonodaje »povzročijo« vprašanja, zakaj se nam »dogajajo situacije«, ki niso skladne z našimi pričakovanji.

 

 

Kako je mogoče sintetizirati vsebino članke iz treh časopisov, kot so nanizani v zgornjem seznamu?

Ali članki, »po vsebini« ne povedo to, kar sami že dolgo čutimo? In sicer, da imamo precej zakonodaje, ki ne deluje in da izvajamo veliko zakonodaje zgolj »formalistično« (vse težave želimo reševati predvsem s sankcijami oz. globami) in da tudi nimamo nadzornika nad izvajanjem zakonodaje, saj t.i. sistemskih napak, ne odpravljamo pravočasno.  

Ko prebiramo zgoraj navedene članke se upravičeno sprašujemo, ali nismo morebiti Butalci mi in ne tisti, ki jih je opisoval Miličinski. Če se malo pošalimo.

Navedeni članki namreč obravnavajo »našo stvarnost« in upravičeno se je potrebno vprašati, kdaj za Boga bomo začeli »živeti Ustavo« oz. kdaj bomo doživeli t.i. integritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili, saj:

1. zmotno in popolnoma neuspešno izvajamo zakonodajo (s strani oseb z javnimi pooblastili), ki naj bi  (pa dokazano ne) preprečevala pranje denarja in preprečevala financiranje terorizma[17]. Rezultati izvajanja zakonodaje namreč povzročajo škodo, predvsem podjetjem, ki v celoti izvajajo področno zakonodajo in »denarja ne perejo«. Dejanskih pralcev denarja, pa očitno, sploh ne iščemo in jin ne preganjamo.  V Sloveniji se lahko namreč »zgodi«, da podjetju (kjer ni niti indica, kaj šele dokaza o pranju denarja ali spodbujanja terorizma) banke ukinejo račun, brez pojasnila in brez »dokazane krivde«. Kar onemogoči poslovanje podjetju, zaposlenim pa izgubo dohodkov ter prejemanje plač [18]. Na drugi strani pa imamo pranja denarja vse več, kar dokazujejo že naše odplake, kjer je sledi prepovedanih drog, vsak dan več in več. Ali izvajamo zakonodajo integritetno, če vsi nadzorniki in izvajalci zakonodaje ne popravijo svojih lastnih neustreznih ravnanj pravočasno (ali ne popravijo zakonodajo), kar očitno omogoča t.i. neintegritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili?
2. Zmotno in popolnoma neuspešno izvajanje t.i. davčne zakonodaje, po kateri obdavčujemo STATUS (normiranci) in ne DOHODKOV. Posledično imamo že preko 80.000 normirancev (samostojnih posameznikov, ki plačujejo cedularno dohodnino po načelu normiranosti odhodkov), kar predstavlja, očitno eno izmed »oblik nagrajevanja« ključnega kadra (in tudi t.i. sivo podjetniško ekonomijo). Nadalje. Praksa poslovanja »preko  normirancev« povzroči velika tveganja za podjetja, saj FURS različno obravnava t.i. pogodbe med podjetji in normiranci, oziroma izredno nekonsistentno presoja različne skupine zavezancev (npr. v zdravstvu navedeni pojav FURS »tolerira«, pri malih plačnikih davkov pa gre za »drugačno presojo«[19]).
3. Zmotno in popolnoma neuspešno izvajanje politike »pridobivanja ključnih kadrov« za slovenska podjetja, saj davčni sistem, predvsem zaradi neustrezne povezave med zakonodajo, ki določa prispevke[20] in dohodnino, ne zagotovi ustrezno drugačne davčne obravnave t.i. ključnega kadra[21].  Zakonodaja na področju obveznih socialnih in zdravstvenih zavarovanj namreč ne upošteva temeljnega načela, ki veljajo za zavarovanja (plačilo premije oz. prispevka za socialna in zdravstvena zavarovanja mora biti povezano s točno določeno pravico), to je načela »jasne določitve osnove za zavarovanje«. Prav tako socialna oz. zdravstvena zakonodaja krivično in neenako obravnava t.i. udejanjanje pravic iz zavarovanj. Podjetniki, ki ne plačajo zavarovanja v tekočem mesecu, nimajo priznanih pravic iz zdravstvenega zavarovanja (četudi je lahko plačeval premijo vestno zadnjih 30 let), pri zaposlenih osebah, navedene restrikcije (nedostopnost do storitev, če prispevek ni plačan) ni.
4. Zmotno in popolnoma neuspešno izvajanje »politike miru« organov EU27, kot jih določajo pravila ZN in pravila OVSE. Prebivalci in podjetja v EU27 smo deležni ukrepov, ki »nam škodijo«[22], ukrepi organov EU27 pa ne zagotavljajo udejanjanja ključnih pravnih pravil ZN in Sveta Evrope, ki so namenjena, v prvi vrsti, varovanja miru v svetu!
5. Itd.

 

Slovensko kulturo oz. družbo določajo zgodovina[23], interpretacija zgodovine s strani »zmagovalcev«[24] in odločitve ter ravnanja suverena(ov), ki jim je ljudstvo prepustilo »oblast«.

Zanimiva je teorija dr. Žižka o nujnosti uvedbe t.i. zdravega razuma vrhovnega »suverena« (razumeti je, da vidi v kraljevini boljši model, kot je republika), saj očitno potrebuje sleherna družba predvsem t.i. zdravo »kmečko« pamet ali pa vsaj institucionaliziranega dvornega norčka, ki nosilcem oblasti pove, kje kaj ne štima.

Očitno tudi v Sloveniji, kjer ugotavljamo veliko število »vrtičkov« in prelaganje odgovornosti »med vrtički« ter veliko fluktuacijo politike (vsake dve leti), vsaj grajskega dvornega norčka (Predsednica RS?) , ki bi oblasti in predvsem »dejanskim nosilcem oblasti«, pokazal ogledalo.

Glede na veliko število nedelujočih področij pri nas, pa je, po oceni avtorja tega besedila, ključni problem naše slovenske stvarnosti t.i. neintegritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili (neodvisne agencije, nadzorni organi, organi pregona, sodstvo itd.).

 

 

 

Slovenska zakonodaja ima na področju »integritete oseb z javnimi pooblastili«, relativno dobro določeno »definicijo integritetnega ravnanja«, ki jo je mogoče »najti«  v 4. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

Po domače, navedeni zakon pove, da je INTEGRITETNO RAVNANJE OSEB ZA JAVNIMI POOBLASTILI tisto ravnanje oseb z javnimi pooblastili, ki ga izvajajo navedene osebe na način, kot »ga ljudstvo« pričakuje.

Glede na definicijo integritete (že besedna razlaga) se postavlja dodatno vprašanje: kaj pa je tisto, kar ljudstvo pričakuje od »nosilcev vseh treh vej oblasti«? Več pametnih ukrepov, manj kraje (korupcije, tudi kadrovske), ali kaj drugega? Kaj torej ljudstvo pričakuje od vseh treh vej oblasti pri nas? Kako do integritete, če pa področna zakonodaja nima uvedenih t.i. standardov kakovosti oz. kodeksov, ki bi jasno določali smer delovanja posameznega »neodvisnega« organa?

Odgovor na postavljena vprašanja je smiselno (za t.i. članice EU27) iskati najprej v t.i. sodni praksi, tudi Sodišča EU, kjer odloča o vprašanjih t.i. pravne države, demokratičnosti ureditve, varovanje človekovih pravic itd. Odgovor na zastavljeno vprašanje je namreč »pravno vprašanje«, četudi ga prevečkrat obravnavamo »gostilniško«.

Zakaj sem omenil najprej sodno prakso, ki naj bi »razložila« voljo ljudstva?

V Sloveniji se, kot je razvidno tudi iz zgornjega nabora člankov, večkrat sprašujemo, kako je mogoče, da se »nam nelogičnosti dogajajo. Sprašujemo se (avtorji člankov in bralci člankov), kako je mogoče, da dopuščamo »škodljiva ravnanja oseb z javnimi pooblastili«, praktično na vsakem področju družbenega življenja (zdravstvo, sodstvo, policija itd.). Sprašujemo se, kako je mogoče, da osebe z javnimi pooblastili (npr. UPPD), ki izvajajo področni zakon že vrsto let in nima »kaj za pokazat«, še vedno »mirno uživa v svojem vrtičku«. In se ne najde junak med politiki, ki bi navedene pristojne organe vprašal, vsaj »po zdravju«. Če že ne po rezultatih.

Pričakovanja ljudstva (ki se v praksi se kaže pogosto) se najustrezneje »razloži« šele v t.i. sodni praksi, saj je očitno, da ljudstvo (in s tem politika), četudi sprejme določena temeljna pravna pravila (ustavo), dejansko (v času sprejema – npr. sprejem USTAVE RS v letu 1991) ne razume vsega, kar se »skriva za posameznimi pravnimi pravili«.

Po domače, državljani niti ne vemo, kaj lahko pričakujemo »od države«, saj živimo še »mlado demokracijo«, kar pomeni, da se moramo »še veliko naučiti«.

Šele sodna praksa nam torej dejansko pokaže ali pove, da »določeno področje« ne deluje ustrezno in zakaj ne. Pove nam tudi, kaj lahko od »države«, sploh pričakujemo.

Sodna praksa na področju integritete pa je povezana zgolj s pravnimi pravili, ki so trenutno u veljavi. Pravna pravila pa so nezadostna, saj naša zakonodaja ne določa, da morajo integritetno ravnati vse osebe, ki poslujejo ali so financirane z javnimi sredstvi.

Če zanemarimo zgoraj navedeno dejstvo (integriteta ni dovolj jasno zapovedana za vse »deležnike«, ki so financirani posredno ali neposredno z javnimi sredstvi), je potrebno omeniti še eno težave KPK zakonodaje.

Nimamo namreč uvedenih standardov kakovosti za delovanje področij oz. delovanja organov določenega področja (ki bi povedali, kako naj upravljamo določeno področje), nimamo uvedenih t.i. demokratičnega nadzora nad izvajanjem pooblastil, kar se kaže tudi v odsotnosti poročila o izvedenih storitvah z vidika kakovosti, v letnih poročilih organov (policija, UPPD, KPK, FURS itd.) in nimamo uvedene niti evalvacije pravnih pravil in ravnanj, ki bi pokazala kako določena zakonodaja, sploh deluje z vidika postavljenih ciljev določene zakonodaje.

Po domače, vsak t.i. »neodvisni organ ali agencija«, ki deluje na določenem pravnem področju, deluje brez demokratičnega nadzora, pravila si »izvrševalci pooblastil razlagajo na način, da vedno prenesejo odgovornost – na drug organ ali politiko, državljanom pa ostane zgolj – branje člankov, ki se jim ne moremo »načuditi«.

Politika usmerja pristojne organe zgolj s »smernicami za področno delovanje«, ki pa jih praviloma, napišejo organi sami. In politiku prepustijo najpomembnejšo nalogo - podpisati dokument (smernice, kako naj organi delujejo), ki je tako suhoparen, da se z njim ne moremo kaj dosti pomagati. In organi to dobro vedo. In veselica se nadaljuje. Vsake dve leti.

Po mnenju avtorja, je za razumevanje »kaj ljudstvo pričakuje«, izredno pomembno poznavanje sodne prakse na posameznem področju (npr. odločba ustavnega sodišča, ki je razveljavilo celotni Zakon o davčnem postopku….). Sodna praksa je namreč rezultat vseh zgodovinskih okoliščin določnega področja, ki so botrovale nastajanju zakonodaje (t.i. zgodovinska in teleološka razlaga pravnega pravila) in posledično vplivajo tudi na izvajanje zakonodaje. Poznavanje zgodovine, pravnih okvirjev delovanja družbe in razumevanja delovanja celotne družbe (ki lahko deluje tudi mimo pravil, zaradi zgodovinskih okoliščin) pa je temelj za kvalitetno upravljanje javnih zadev – tudi v Sloveniji.

 

Predstavniki ljudstva odločajo o praktično vseh vidikih našega bivanja, v Državnem zboru in v organih EU. Torej v organih, kjer se sprejemajo pravna pravila, ki naj bi zagotovila kvalitetno bivanje in reševanje ključnih izzivov volivcev oz. državljanov posameznih držav, članic EU27.

Pravna pravila izvaja t.i. izvršilna veja oblasti, znotraj katere delujejo »neodvisni« organi, neodvisne agencije in drugi organi, ki so pristojni izvajati pooblastila na določenem področju (dolžnostno ravnanje). Kot izhaja iz prakse, navedeni organi imajo še eno zelo pomembno funkcijo. Izvršilni veji oblasti, predlagajo tudi pravna pravila, ki pa jih sprejme zakonodajna veja oblasti.

Vsa področja bivanja, tudi slovenskih državljanov, so posledica uvedenih pravnih pravil in seveda tudi, oz. predvsem, so posledica t.i. izvajanja pravnih pravil.

V praksi je mogoče zaslediti primere, ko živimo »neumna pravna pravila« in so tudi primeri, ko izvajalci pravnih pravil, slednja izvajajo ustavno-pravno – nepravilno (ali neumno). V obeh primerih gre za t.i. neintegritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili. Ki ga zakon, načeloma prepoveduje.

Težava pa je, da nimamo sankcij, če organi, zakonodajo izvajajo neintegritetno. Seveda je težava tudi, da smo »antikoruptivno« zakonodajo povezali zgolj s funkcionarji (pravilneje bi bilo povezati zakonodajo s slehernikom, ki je financiran s strani plačnikov davkov). Litijska torej ni slučaj. Zgodila se je, ker se je lahko.

Če se skoncentriramo na t.i. problematiko »neumnih« pravnih pravil, lahko ugotovimo, da so slednja sprejeta, verjetno, po naslednji »metodologiji«:

1. Predstavniki sprejemajo pravna pravila »o določeni stvari«, brez ustreznega razmisleka »o stvari«, predvsem zaradi slabih podlag (ni analiz) za odločanje. Predpogoj za kvalitetno odločitev je namreč razumevanje problematike, kar pa zagotovi t.i. kvalitetna analiza stanja in mednarodno-pravna analiza pravnih pravil določenega področja.
2. Ukrepi, ki so sprejeti brez ustreznih analiz in poznavanje tematike, povzročijo nasprotne učinke od tistih, kot so prikazani v gradivih pri sprejemanju ukrepa – evalvacije ukrepov oz. izvajanje zakonodaje (ki bi se morala izvajati neprestano in konsistentno), pa ne izvajamo!
3. Predstavniki ljudstva odločajo o »stvareh«, brez določitve CILJEV ukrepa oz. sprejemajo celo ukrepe, kjer cilji sploh niso določeni. Pre-mnogokrat cilji niso skladni s »splošno sprejeto vizijo«, ki pa je  - sploh še nismo sprejeli (razen, če je vizija  - udejanjanje USTAVE RS?).
4. Predstavniki ljudstva odločajo o stvareh, o katerih sploh ne bi smeli odločati (sami), še posebej če gre za t.i. bistvene spremembe pri prenosu suverenosti oz. če gre za zadeve, ki bistveno spremenijo pogoje bivanja prebivalcev Slovenije (o bistvenem bi morali odločati na referendumih).
5. Predstavniki ljudstva odločajo o stvareh, ki celo v svojem bistvu, škodijo tistim, ki so jih predstavnike izvolili. Gre za primere, ko in če organi EU sprejemajo pravila, ki neposredno in dokazano »škodijo« državljanom EU oz. podjetjem s sedežem v EU in hkrati privilegirajo skupino posameznikov ali podjetij, praviloma t.i. nadnacionalnih korporacij.
6. Povzetek: Premnogokrat predstavniki ljudstva odločajo o stvareh – o katerih »nimajo pojma«…..

Ključna pravna pravila, ki uokvirjajo t.i. načela dobrega upravljanja, so:

1. t.i. načelo lojalne uporabe primarnega prava EU, še posebej Listine EU o temeljnih pravicah (predvsem 41. in 51. člen LEUTP – načelo dobre uprave). Navedena listina zelo natančno določa t.i. načelo »dobre uprave«. Ki velja, po mnenju pisca tega članka, tudi ali predvsem za Komisijo EU in tudi Svetu EU, katerih ukrepi negativno vplivajo na blagostanje podjetij in posameznikov v EU27.
2. Dejansko udejanjanje t.i. človekovih pravic, znotraj katerih moramo iskati tudi t.i. pravice plačnikov davkov (če plačnik nima pravic, tudi obveznosti težko izpolnjuje) in
3. Dejansko udejanjanje – same USTAVE RS oz. v prvi vrsti, t.i. pravilo demokratičnosti ureditve (tudi t.i. pravila ravnovesij med vejami oblasti, še posebej tudi pravila, ki zagotavljajo demokratični nadzor nad vsemi organi t.i. izvršilne veje oblasti in t.i. neodvisnih organov).

Če sklenemo, morajo vse osebe v Sloveniji, ki udejanjajo t.i. javne funkcije (osebe z javnimi pooblastili), delovati v duhu dobre uprave, kar pomeni, da morajo osebe z javnimi pooblastili delovati integritetno oz. tako, kot ljudstvo pričakuje.

Pričakovanja ljudstva pa niso tako »nedoločljiva«. Gre za temeljne človekove potrebe po miru in socialni varnosti, kar pa zagotavljajo (preko plačila davkov) plačniki davkov s tem, ko sorazmerni del svojega premoženja namenijo za financiranje skupnega. Ali drugače, plačniki davkov plačajo osebam z javnimi pooblastili zato, da slednji izvajajo skupno dogovorjene zadeve oz. storitve – integritetno!

Brez razširitve »zavezancev« za udejanjanje integritete oseb z javnimi pooblastili (nujne so potrebne spremembe KPK zakonodaje), določitve standardov kakovosti javnih storitev in brez evalvacije »učinkov« vse zakonodaje, verjetno ne bo šlo.

Če vprašate mene osebno, je predhodni stavek že t.i. »nova družbena pogodba«!

Druga pot (če ne spremenimo ničesar oz. če ne sprejmemo nove družbene pogodbe) pa je pasivizacija civilne družbe, iskanje »izkušene in dvolične politike izrednih razmer« ter počasna degradacija »civilizacijskih pridobitev« (pravna in demokratična država…). Da, tudi vojno bomo dobili.

Predlagam pa, da slehernik, ki vidi izhod zgolj v militarizaciji, na regrutacijski seznam umesti najprej sebe in svoje najbližje. Mene in moje, pustite na miru.

Integritetno ravnanje oseb z javnimi pooblastili je torej ključ za to, da si ne bomo več postavljali vprašanj, tudi v »resnih« časopisih, zakaj se nam to, dogaja?

Odgovor namreč sedaj poznamo. To se nam dogaja zato, ker se nam lahko. Ker imamo veliko »neumne« zakonodaje, ki jo neuspešno izvajajo pristojni organi, ki ne želijo razumeti, kaj pomeni integriteta in ker pristojni organi nimajo nad samo – nobenega demokratičnega nadzora[25]. Počnejo lahko torej vse, kar želijo. Ker lahko. 

Zato imamo čakalne vrste v zdravstvu, ki jih podaljšujejo in omogočajo dvoličneži v belih ovratnikih (1/6). Zato preganjamo in maltretiramo podjetja in posameznike, ki s pranjem denarja nimajo nobene povezave, očitno zato, da se pranje denarja (v nekontroliranih sektorjih) nemoteno izvaja. Zato nekatere skupine plačnikov zdravstvenih prispevkov ne morejo do zdravstvenih storitev že, če zamudijo s plačilom tekočih mesečnih prispevkov (podjetniki in druge fizične osebe – preko 10.000 oseb). Zato imamo vojne, ki jih poganja realpolitika, ki mora, očitno, zadovoljevati finančne interese nadnacionalnih korporacij.

In vse, kar se nam dogaja, gre zasluga osebam z javnimi pooblastili, ki delujejo neintegritetno oz. tako, kot ljudstvo od njih – ne pričakuje. Ker to, očitno, lahko počnejo »nekaznovano«.

Kdo torej nadzira nadzornika, je zato ključno vprašanje, ki ga je potrebno odgovoriti najprej, sicer bomo zgolj nemo spremljali pojav, ki se imenuje »militarizacija in demokratični razkroj slovenske družbe«.

Povedano »naravnost«, če bi osebe z javnimi pooblastili delovali v duhu 4. člena Zakona o preprečevanju korupcije in krepitvi integritete, potem bi morali delovati INTEGRITETNO, kar pa pomeni, da bi morali izvajati zakonodajo v duhu ustave in primarnega prava EU (tudi 41. in 51. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa t.i. dobro upravljanje). Če pa bi ugotovili neskladje zakonov z ustavo, pa bi morali predlagati spremembe.

In zakaj navedenemu nismo priča?

Ker integritete oseb z javnimi pooblastili – še nismo ponotranjili, 41. in 51. člen Temeljne listine EU, ki določa t.i. načela dobrega upravljanja, pa še ne živimo.

 

Avtor: državljan Republike Slovenije in plačnik davkov, 31.3.2024, mag. Franc Derganc