Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.

Obresti v davčnem pravu so v svojem nastanku akcesorne narave, torej odvisne od obstoja glavne obveznosti, šele ko nastanejo, pa postanejo samostojne, kot je to izpostavil v svoji obrazložitvi že drugostopenjski davčni organ. Sporne obresti, kot jih zahteva tožnik, pa niso bile konstituirane z nobeno odločbo. Ali je tožnik do njih po vsebini sploh upravičen in, če ja, po kateri pravni podlagi, pa se v tem upravnem sporu izkaže za nebistveno, saj se sodna presoja ustavi že pri vprašanju zastaranja, v zvezi odločbo drugostopenjskega davčnega organa iz leta 2006, s katero so bili njegovi argumenti o upravičenosti do teh obresti od vrnjenih zamudnih obresti po vsebini zavrnjeni.

The corrigendum does not concern the English version.

The corrigendum does not concern the English version.

The corrigendum does not concern the English version.

This document does not exist in English.

Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka. Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov,...

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV. Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni. Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega...