Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

Zavrnitev pravice do odbitka DDV je izjema od temeljnega načela, ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri goljufivih transakcijah, ne izhajajo. Obrazložitev se namreč v glavnem nanaša na presojo pomanjkljivosti v predloženi listinski dokumentaciji ter okoliščin na strani družb, ki so izdale sporne račune. Pri presoji objektivnih okoliščin v obravnavani zadevi je ključno, na kar se nanašajo tudi tožnikovi ugovori, da zgolj zato, ker sta izdajatelja računov ravnala nezakonito, davčnemu zavezancu - tožniku še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV, če tožnik nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost oziroma goljufijo na področju dejavnosti izdajateljev računov. Ob predpostavki, da so bile storitve opravljene s pomočjo drugih...

Revizija se dopusti glede vprašanj: − "Ali je sodišče v konkretnem primeru izvedlo pravilno materialno presojo kriterijev glede povečanja premoženja davčnega zavezanca ob razveljavitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža? − Ali je sodišče v konkretnem primeru materialno pravilno presodilo, da po odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža ni bilo vzpostavljeno prvotno stanje v smislu enega izmed pogojev za vračilo plačanega davka od dobička iz kapitala na temelju analogne uporabe 16. člena ZDPN-2?"

Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe družbeniki po pravilih ZGD-1 ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, ampak se njihovi osnovni vložki (abstraktna korporacijsko-pravna kategorija) povečajo v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži v dotedanjem osnovnem kapitalu. Osnovni kapital se realno ne poveča, ker se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala zmanjšajo druge sestavine kapitala. Takšno preoblikovanje na družbenikov poslovni delež ne vpliva na način, da bi se spremenil delež njegovih pravic oziroma ekonomska vrednost družbenikovega deleža, do česar bi po presoji sodišča moralo priti, da bi se lahko štelo, da je družbenik z dokapitalizacijo iz sredstev družbe pridobil nov kapital v smislu 2. točke 93. člena ZDoh-2. Zato povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe na obdavčitev pri odsvojitvi kapitala ne učinikuje, saj je družbenik s takšnim povečanjem tako pravno kot ekonomsko gledano ohranil enak lastniški položaj.

Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca. Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.

Ni podlage za odmero davka od dobička iz kapitala, če se zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža vzpostavi stanje, kot da prodaje (odsvojitve) ni bilo. V primeru (delne) realizacije takšne pogodbe, je treba pri njeni razveljavitvi vzpostaviti stanje, kot je obstajalo, preden je bila pogodba sklenjena in izpolnjena, tj. za prodajalca mora razveza za nazaj vzpostaviti ne le obveznost vračila morebiti prejete kupnine, ampak tudi njegov položaj lastnika oziroma imetnika predmeta odsvojitve. Ne sodijo pa v ta okvir ponovne prodaje istih stvari ali premoženjskih pravic med istima pogodbenima strankama, saj pravni posel učinkuje od sklenitve dalje (ex nunc), zaradi takšnih učinkov pa je nepomembno, ali ga stranka v dejanskem pogledu dojema kot vzpostavitev nekdanje premoženjske situacije.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okvir pravnih pojmov "raziskava" in "razvoj" po 55. členu ZDDPO-2 mogoče umestiti programiranje za poslovno uporabo v programskem jeziku (npr. C-sharp, SQL), s katerim se obstoječemu računalniškemu programu (sistemu) dodajo nove uporabniške funkcionalnosti, ki izboljšujejo uporabniško izkušnjo? In s tem v povezavi, ali bi morala biti omenjena pravna pojma, da bi bila ureditev skladna z 2. in 147. členom Ustave Republike Slovenije - Ustava, definirana v zakonu in je ureditev protiustavna, ker v šestem odstavku 55. člena ZDDPO-2 v celoti prepušča ministru, pristojnemu za finance, da ju definira?

Zapustnikov sin je s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.

Na podlagi prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2 davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Dejstvo, da izvršilni postopek na nepremičnino, ki se je začel pred potekom zastaranja pravice do izterjave, še ni bil končan, je upnici v tem primeru omogočalo, da je vložila predlog, ki ga je sodišče (napačno) vpisalo kot nov predlog v obravnavani zadevi. V resnici gre le za predlog za izvršbo z istim izvršilnim sredstvom, le na drugih predmetih (tretji odstavek 34. člena ZIZ), ob tem, ko ZIZ v 34. in 35. členu sprejema koncept ene izvršbe z vsemi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi ter z možnostjo naknadnih dodatnih ali nadomestnih izvršilnih sredstev.

Pravilna je presoja Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru sklep z dne 28. 2. 2025, s katerim je Mestni svet toženke ugotovil (le), da je izvedba rekonstrukcije ulice ... - kategorizirane občinske ceste A. na delu nepremičnine s parc. št. ..., k. o. ..., nujno potrebna in v javno korist (1. člen), ter odločil, da za zagotovitev izvedbe tega projekta toženka poskrbi za odkup dela navedene nepremičnine na podlagi 207. člena ZUreP-3 in da če sporazumni odkup ne bo mogoč, toženka pri pristojni upravni enoti vloži zahtevo za razlastitev tega dela navedene nepremičnine na podlagi 209. člena ZUreP-3 (2. člen), ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, (1) da lahko razlastitveni upravičenec šele po izdaji sklepa, kakršen je sklep z dne 28. 2. 2025, začne postopek na podlagi 202. člena ZUreP-3, (2) da bo tako šele v razlastitvenem postopku lahko prišlo do posega v pritožnikov...

Revidentka s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami, da ji zaradi prenosa lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom lahko nastane težko popravljiva škoda, ni izkazala konkretne in težko popravljive škode. Podana ni že neposredna zveza med učinkovanjem odločbe prvostopenjskega upravnega organa o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med prvo in drugo stranko z interesom, ter zatrjevano škodo, to je prenosom lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom. Po tretjem odstavku 21. člena ZKZ je namreč, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena ZKZ, (zavezovalni) pravni posel res sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Vendar pa se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva (še) vpis v zemljiško knjigo, ki pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ), to...

Pravica do odbitka ne more nastati, če je bil od transakcije obračunan davek na promet z nepremičninami in ne DDV.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je v konkretnem primeru, glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, mogoče trditi, da je davčni organ na podlagi objektivnih dejstev in ne da bi od naslovnika računa zahteval preverbe, ki jih le-ta ni dolžan storiti, dokazal, da bi tožeča stranka morala vedeti, da je bila transakcija, glede katere je uveljavljala pravico do odbitka DDV, povezana z goljufijo na področju DDV?"

Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna.

Sklepanje podjemnih pogodb oz. pogodb civilnega prava med javnimi zavodi oziroma drugimi gospodarskimi subjekti je omogočala šele novela ZZDej‑K, zato se ti pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi pred tem ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, (tj. kot s. p., d. o. o., zavod) oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2. Okoliščine, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi in po njegovih navodilih oz. pod njegovim nadzorom, kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2. Zato glede na navedene dejanske okoliščine ni videti, da bi šlo pri obravnavanih storitvah za neodvisno samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena...

Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje vse pogoje in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je stališče, da mora tožeča stranka plačati davek na dohodek iz kapitala na podlagi 2. točke 93. člena in 94. člena ZDoh-2, kljub dejstvu, da dohodka ni dosegla, ker je dala darilo, materialnopravno napačno?

Začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje ter nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka. Objava oklica o začetku stečajnega postopka nad zemljiškoknjižnim lastnikom sama po sebi nima za posledico nedobrovernosti priposestvovalca.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je določba drugega stavka prvega odstavka 99. člena ZDoh-2, na podlagi katere je davčni organ zavezanki odmeril davek od dobička iz kapitala od odsvojitve poslovnega deleža na podlagi odplačne pogodbe ob upoštevanju primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi namesto ob upoštevanju ob odsvojitvi pogodbeno določene in dejansko prejete kupnine za odsvojen poslovni delež, ki je bila enaka vrednosti kapitala ob pridobitvi (tj. vplačanemu osnovnemu vložku), tako da zavezanka dobička, ki bi se odrazil v ekonomskem povečanju njenega dohodka, ni ustvarila, neskladna z načelom enakosti, načelom davčne pravičnosti in enakomerne porazdelitve davčnih bremen iz 14. člena Ustave in je bilo nedopustno poseženo v zavezankino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena in 67. člena Ustave, pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena...

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave. Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja. Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena...

Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.

Kolikor se prodajalka odloči, da bo kupnina nižja od dejanskega prirasta vrednosti, navedeno ne more vplivati na obdavčitev, saj na podlagi zakonskih določb ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev odsvojitve kapitala (92. člen, 97. člen, 98. člen, 99. člen, 101. člen, 102. člen in 104. člen ZDoh-2) ni mogoče sklepati, da je višina prejete kupnine ali način izplačila kupnine lahko dejavnik, ki vpliva na višino davčne osnove. Odločitev za odsvojitev poslovnega deleža in s tem tudi prirasta vrednosti po bistveno nižji vrednosti kot je tržna vrednost in za nesorazmerno kupnino, sodi v sfero gospodarske svobode pogodbenih strank, torej tudi davčnega zavezanca in njegovega razpolaganja s premoženjem. Vendar pa lahko davčni organ poseže v pogodbeno avtonomijo davčnih zavezancev za odmero davka in ugotavlja dejansko stanje za obdavčitev po ekonomski vsebini, kar pomeni, da ni vezan na višino kupnine, kot so jo kapitalu (odsvojenemu poslovnemu deležu) določile pogodbene...

V zvezi z uveljavljanjem stroškov po 45. členu ZDoh-2 je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala. Zaslišanje stranke je eno izmed dokaznih sredstev, naloga organa pa je, da opravi presojo verodostojnosti izjave zavezanca, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega...

Opustitev vložitve odgovora na tožbo ali vložitev neobrazloženega ugovora v upravnem sporu nima posledic, kot jih v takih primerih predpisuje ZPP. Vložitev odgovora na tožbo je po določbah ZUS-1 strankina pravica in ne sodelovalna dolžnost, nespoštovanje katere je sankcionirano. Možna posledica opustitve odgovora na tožbo izhaja le iz 62. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče brez predhodne izjave sodbo opre na dejstvo, ki ni sporno in mu stranke niso ugovarjale. Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba najprej polno obrazložena, kar pomeni, da mora biti obrazložena na tako konkreten način, da bo omogočena presoja, ali je organ v zadostni meri izpolnil vse zahteve, ki mu jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Zahteva po obrazložitvi ugotovljenega dejanskega stanja od davčnega organa terja, da v odločbi jasno in konkretno opredeli višino in čas posameznega dviga, ki ga organ šteje kot...

Sodišče zaključuje, da tožnica ni izkazala neskladnosti nameravane gradnje z določbami prostorskega izvedenega akta, torej svojih trditev o neustreznem medsebojnem odmiku, zaradi katerega bi nov objekt škodljivo vplival na bivalne pogoje prebivalcev v soseščini ali na rabo sosednjih parcel, saj za svoje trditve v upravnem postopku ni predložila dokazil, čeprav bi te morala skladno s petim odstavkom 39. člena GZ.

Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo. Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso sestavni del obrazca, so pa potrjevale letno izplačilo plač...

Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.

Možnost ureditve načina obrestovanja s (t. i. pravo) začasno odredbo, s katero se upoštevno stanje začasno uredi, Vrhovno sodišče opozarja, da je ta začasni ukrep omejen glede pravnih učinkov, saj se ti ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. S predlagano začasno odredbo želi pritožnica doseči ureditev učinka morebitne zanjo neugodne sodne odločbe Upravnega sodišča na obrestovanje v času izdane odložitvene začasne odredbe, saj bi šele z izdajo takšne sodne odločbe zanjo nastopile zatrjevane posledice glede obrestovanja. Takšen ukrep Upravnega sodišča (določitev načina obrestovanja davčne obveznosti) pa bi z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, zato bi bil v nasprotju z namenom začasnih odredb po 32. členu ZUS-1, ki je v varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora. Posledično je neutemeljen predlog za izdajo takšne začasne odredbe za ureditev stanja.

Organi društev so dolžni spoštovati procesne zakonitosti, določene v Zakonu o društvu in njihovih internih pravilih, s čimer se posredno članom društva zagotavljajo procesne garancije v postopkih, ki jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami. V primeru protipravne izključitve iz lovske družine je posamezniku zagotovljeno tudi sodno varstvo v pravdnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje. Sklep občnega zbora toženke je izdal višji organ, ki ima sicer pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku, izdal ga je v nepravilnem postopku, v katerem pa je tožnik sodeloval, izrek sklepa je bil jasen, sam sklep pa je bil izdan v nepravilni obliki brez obrazložitve. Vendar navedene postopkovne kršitve ne dosegajo stopnje, ko sploh ne bi bilo več mogoče govoriti o obstoju sklepa. Bistveno je, da je odločitev, ki je bila sprejeta, nedvoumna, dalje, da ima odločitev takšno zunanjo obliko in da je zmožna pravno učinkovati.

Tožnik zatrjuje, da vozilo čaka na popravilo ter se bo nato registriralo, kar pa ni razlog zaradi katerega tožnik ne bi bil dolžan plačevati dajatev za odjavljeno vozilo.