Zakonodajalec je sistem dolgotrajne oskrbe uredil po principih solidarnosti, enakopravnosti in široke dostopnosti za vse. Takšna ureditev sledi načelu socialne države, posameznike z nizkimi dohodki varuje bolj kot sistem, kjer bi bile pravice odvisne od vplačane zavarovalnine. Ni sporno, da bo novo uvedeni prispevek obremenil dohodke, vendar pa, da ima država široko polje proste presoje glede predmeta in tudi glede višine obremenitve. Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države.

V zvezi s vprašanjem obdavčitve dobička od odsvojitve kapitala v primeru, ko je bil ta kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba uporabiti splošno pravilo prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 in šteti, da je kapital (nepremičnina) pridobljen s sklenitvijo zavezovalnega pravna posla, pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ko gre za obdavčitev dobička od odsvojitve kapitala, ki ga davčni zavezanec pridobi na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba vrednost kapitala ob pridobitvi določiti s cenitvijo. Ta mora - poleg vrednosti premoženja - kapitala, glede katerega se lahko izhaja tudi iz njegove tržne cene - vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljanec za skrb in nego preživljanca. Višina teh stroškov je vsaj ocenljiva. Izkazati jih mora davčni zavezanec.

Okvir pravno odločilnih nepravilnosti v referendumskem sporu ni omejen zgolj na določbe ZVRK, temveč zajema vse nepravilnosti v zvezi z referendumsko kampanjo, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na poštenost postopka kot celote ter s tem na verodostojnost njegovega izida. Presoja nepravilnosti se lahko nanaša tudi na ravnanja oseb, ki se niso prijavile kot organizatorji kampanje. Ker gre za izražanje ljudske volje, je razveljavitev referendumskega izida dopustna le v primeru okoliščin, za katere stranka dokaže, da so vplivale ali bi lahko vplivale na izid. Lažne ali zavajajoče informacije, predstavljene v kampanji, same po sebi ne utemeljujejo razveljavitve referenduma. Presoja, katera stran (za ali proti uveljavitvi zakona) je v času kampanje podajala bolj ali manj resnične izjave, ne more biti predmet referendumskega spora. Ravnanja neprijavljenih oseb in organizacij, ki niso izraz ustavno varovanih svoboščin, temveč so usmerjena v doseganje...

Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP. Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero...

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da je v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi treba uporabiti cenitev, ki mora poleg vrednosti premoženja vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljalec za skrb in nego preživljanca? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala, v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljanca?

V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja. V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove...

Golo dejstvo, da je zavezancu za davek sklep o začetku DIN vročen šele po tem, ko je ta postopek (oziroma njegov ugotovitveni in dokazni del) že zaključen, še ne pomeni avtomatično kršitve 22. člena Ustave.

Vrhovno sodišče ima že neposredno na podlagi prava EU in neodvisno od nacionalnih predpisov možnost izdati začasni ukrep, katerega namen je zagotovitev polnega učinka sodne odločbe o pritožbi, ki bo izdana po prejemu odgovora SEU na predhodno vprašanje. Ta možnost je še posebej pomembna v primerih, kot je konkretni, ko se predhodno vprašanje nanaša prav na (ne)učinkovitost v pravilih nacionalnega prava predvidenega sodnega varstva.

Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti. Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se...

Davčni zavezanec lahko po pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2.

Ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZDavP-2 se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka kot zavezancem za davek in davčnim organom in ne med davčnim zavezancem in davčnim organom. V davčnih zadevah, v katerih določen davek ni bil plačan za davčnega zavezanca se po ugotovitvi dodatne obveznosti plačnika davka v postopku DIN praviloma izvede ustrezen postopek dodatne odmere tega davka samemu davčnemu zavezancu. Gre za dva ločena postopka, v katerih odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan.

Davčni organ ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 za davčno nepriznanje odhodkov, torej da so bili knjiženi dohodki nepotrebni oziroma niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tega ni ugotavljala niti toženka v drugostopenjski odločbi, čeprav se sklicuje tudi na 29. člen ZDDPO-2. Davčni organ sicer na več mestih podvomi, ali so bile zaračunane storitve res opravljene, vendar odločitve ne utemelji na tem stališču (torej da odhodki sploh niso nastali), ampak na stališču, da tožnica ni zagotovila ustreznih listin o odhodkih, katerih obstoj ni sporen. Čim je temu tako, lahko ostaja odprto zgolj vprašanje višine nastalih odhodkov in njihove potrebnosti za tožničino poslovanje, ne pa vprašanje, ali so storitve montaže sploh bile opravljene. Obdavčitev obdavčljivih vrst dohodka ZDoh-2 ureja izrecno v posameznih, temu namenjenih poglavjih. Posamezen dohodek je mogoče opredeliti kot drug dohodek, če se...

Davčni organ predlaganih dokazov ni izvedel, za zavrnitev dokaznih predlogov pa tudi po presoji sodišča ni navedel argumentiranih razlogov.

O pravnih vprašanjih organ odloča samostojno in je vezan zgolj na zakon, ne pa tudi na presojo, ki jo opravi sam davčni zavezanec. Zato organ pri priznanju višine kilometrine ni vezan na tožnikov zahtevek, temveč mora odločati skladno z zakonom, davčni zavezanec pa pravilno uporabo prava lahko zahteva v postopku izdaje odmerne odločbe oziroma v pritožbenem postopku in glede tega ni prekludiran z rokom iz drugega odstavka 289. člena ZDavP-2. Ker davčna organa te presoje nista opravila (saj sta sama pojasnila, da sta le sledila tožnikovemu zahtevku), je bila izpodbijana odločba v delu odločitve glede stroškov prevoza po četrtem odstavku 41. člena ZDavP-2 sprejeta s kršenjem pravil postopka. V civilnopravnih razmerjih se podjetnik zaveže naročniku opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo)...

Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi. V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.

Razlog za nepriznavanje, na katerega opira prvostopenjski organ svojo odločitev, je dejansko drugačen od tistega, na katerega svojo odločitev opira pritožbeni organ v drugostopenjski davčni odločbi. Vendar je drugačen le kot nosilni razlog za odločitev, ne pa kot razlog, ki se v odločbi prve stopnje sploh ne omenja in o katerem naj bi tožeča stranka, po navedbah v tožbi, sploh ne imela možnosti, da se izjavi. Davčni organ nasprotno poudari, da stečajni postopek še ni končan in da je z ozirom okoliščine, ki jih navaja, mogoče, da bi terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi (zakonskega) pobota. Ni spora o tem, da se terjatev do nje sodno izvršuje in da izvršba v letu 2016 še ni bila končana. Zato tožeča stranka pri izračunu davčne osnove in obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 še ni mogla z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da terjatev ne bo poplačana, kar je pogoj za davčno upoštevanje odhodka odpisa, kot to...

Pritožba stranskega intervenienta je dovoljena, čeprav je ni vložila tudi stranka, na strani katere se je pridružil pravdi. Seja senata druge stopnje ni primerna le za odločanje o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava na popolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za odločanje v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, in v tistih primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala (tretja alinea 358. člena ZPP). Namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči.

Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu. Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov,...

Predlog se zavrne.

Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

Zavrnitev pravice do odbitka DDV je izjema od temeljnega načela, ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri goljufivih transakcijah, ne izhajajo. Obrazložitev se namreč v glavnem nanaša na presojo pomanjkljivosti v predloženi listinski dokumentaciji ter okoliščin na strani družb, ki so izdale sporne račune. Pri presoji objektivnih okoliščin v obravnavani zadevi je ključno, na kar se nanašajo tudi tožnikovi ugovori, da zgolj zato, ker sta izdajatelja računov ravnala nezakonito, davčnemu zavezancu - tožniku še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV, če tožnik nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost oziroma goljufijo na področju dejavnosti izdajateljev računov. Ob predpostavki, da so bile storitve opravljene s pomočjo drugih...

Revizija se dopusti glede vprašanj: − "Ali je sodišče v konkretnem primeru izvedlo pravilno materialno presojo kriterijev glede povečanja premoženja davčnega zavezanca ob razveljavitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža? − Ali je sodišče v konkretnem primeru materialno pravilno presodilo, da po odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža ni bilo vzpostavljeno prvotno stanje v smislu enega izmed pogojev za vračilo plačanega davka od dobička iz kapitala na temelju analogne uporabe 16. člena ZDPN-2?"

Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca. Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.

Ni podlage za odmero davka od dobička iz kapitala, če se zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža vzpostavi stanje, kot da prodaje (odsvojitve) ni bilo. V primeru (delne) realizacije takšne pogodbe, je treba pri njeni razveljavitvi vzpostaviti stanje, kot je obstajalo, preden je bila pogodba sklenjena in izpolnjena, tj. za prodajalca mora razveza za nazaj vzpostaviti ne le obveznost vračila morebiti prejete kupnine, ampak tudi njegov položaj lastnika oziroma imetnika predmeta odsvojitve. Ne sodijo pa v ta okvir ponovne prodaje istih stvari ali premoženjskih pravic med istima pogodbenima strankama, saj pravni posel učinkuje od sklenitve dalje (ex nunc), zaradi takšnih učinkov pa je nepomembno, ali ga stranka v dejanskem pogledu dojema kot vzpostavitev nekdanje premoženjske situacije.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okvir pravnih pojmov "raziskava" in "razvoj" po 55. členu ZDDPO-2 mogoče umestiti programiranje za poslovno uporabo v programskem jeziku (npr. C-sharp, SQL), s katerim se obstoječemu računalniškemu programu (sistemu) dodajo nove uporabniške funkcionalnosti, ki izboljšujejo uporabniško izkušnjo? In s tem v povezavi, ali bi morala biti omenjena pravna pojma, da bi bila ureditev skladna z 2. in 147. členom Ustave Republike Slovenije - Ustava, definirana v zakonu in je ureditev protiustavna, ker v šestem odstavku 55. člena ZDDPO-2 v celoti prepušča ministru, pristojnemu za finance, da ju definira?

Zapustnikov sin je s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.

Na podlagi prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2 davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Dejstvo, da izvršilni postopek na nepremičnino, ki se je začel pred potekom zastaranja pravice do izterjave, še ni bil končan, je upnici v tem primeru omogočalo, da je vložila predlog, ki ga je sodišče (napačno) vpisalo kot nov predlog v obravnavani zadevi. V resnici gre le za predlog za izvršbo z istim izvršilnim sredstvom, le na drugih predmetih (tretji odstavek 34. člena ZIZ), ob tem, ko ZIZ v 34. in 35. členu sprejema koncept ene izvršbe z vsemi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi ter z možnostjo naknadnih dodatnih ali nadomestnih izvršilnih sredstev.

Pravilna je presoja Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru sklep z dne 28. 2. 2025, s katerim je Mestni svet toženke ugotovil (le), da je izvedba rekonstrukcije ulice ... - kategorizirane občinske ceste A. na delu nepremičnine s parc. št. ..., k. o. ..., nujno potrebna in v javno korist (1. člen), ter odločil, da za zagotovitev izvedbe tega projekta toženka poskrbi za odkup dela navedene nepremičnine na podlagi 207. člena ZUreP-3 in da če sporazumni odkup ne bo mogoč, toženka pri pristojni upravni enoti vloži zahtevo za razlastitev tega dela navedene nepremičnine na podlagi 209. člena ZUreP-3 (2. člen), ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, (1) da lahko razlastitveni upravičenec šele po izdaji sklepa, kakršen je sklep z dne 28. 2. 2025, začne postopek na podlagi 202. člena ZUreP-3, (2) da bo tako šele v razlastitvenem postopku lahko prišlo do posega v pritožnikov...

Revidentka s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami, da ji zaradi prenosa lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom lahko nastane težko popravljiva škoda, ni izkazala konkretne in težko popravljive škode. Podana ni že neposredna zveza med učinkovanjem odločbe prvostopenjskega upravnega organa o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med prvo in drugo stranko z interesom, ter zatrjevano škodo, to je prenosom lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom. Po tretjem odstavku 21. člena ZKZ je namreč, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena ZKZ, (zavezovalni) pravni posel res sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Vendar pa se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva (še) vpis v zemljiško knjigo, ki pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ), to...