Naslov: Poizkus nove osvetlitve tematike, ki jo je načel cenjeni dr. Marko Pavliha, dr. pravnih znanosti, dr. h.c., redni profesor na FPP Univerze v Ljubljani, gostujoči profesor in guverner na IMO IMLI na Malti v prispevku, objavljen v Pravni praksi: Pravna praksa, št. 45, 2025, str. 6-8. Naslov članka avtorja dr. Marka Pavliha: Dostopnost kot merilo pravičnosti: (Ne)dostopni javni prostori za osebe z invalidnostmi

 

Poizkus nove osvetlitve izzivov »dostopnosti javnih prostorov za invalide« in iskanje izvedljivih rešitev na področjih varovanja človekovih pravic, kjer praksa pokaže, da »sistem deluje pomanjkljivo«

 

Podnaslov: Kako naprej na izzivih varovanih človekovih pravic pri nas ali merilo pravičnosti je dejanski položaj človeka v razmerju do moči oblasti

 

Dostopnost kot upravljano tveganje: od deklarativnih pravic k odgovorni javni oblasti

Izkušnje s področja varovanja človekovih pravic kažejo, da obstajajo področja, kjer normativni okvir sicer formalno obstaja, vendar se pravice v praksi ne uresničujejo učinkovito. Eden takšnih primerov je dostopnost objektov v javni rabi za osebe z invalidnostmi. Kljub ustavnim jamstvom, specialni zakonodaji in mednarodnim obveznostim država še vedno ne zagotavlja enakega in dejanskega dostopa do javnih prostorov in storitev. To opozarja na globlji sistemski problem, ki presega raven posameznih kršitev.

Dostopnost se v javnih razpravah prepogosto obravnava kot tehnično ali infrastrukturno vprašanje. Takšna zožena perspektiva spregleda, da gre v resnici za temeljno dolžnost javne oblasti. Nezagotovljena dostopnost ne pomeni le funkcionalne pomanjkljivosti, temveč poseg v ustavno varovano pravico do enakosti in v človekovo dostojanstvo. Zato dostopnosti ni mogoče razumeti kot obrobnega socialnega vprašanja, temveč kot indikator kakovosti delovanja javne oblasti.

Veljavni predpisi, zlasti Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, postavljajo jasne obveznosti, vendar sami po sebi ne zagotavljajo njihovega izvrševanja. Če pravni sistem ne vzpostavi mehanizmov odgovornosti in nadzora, obveznosti ostanejo deklarativne, sankcije neučinkovite, sistemska tveganja pa neregulirana. V praksi se to kaže v ponavljajočih se kršitvah, ki niso posledica neznanja, temveč odsotnosti upravljavskega pristopa.

Osrednji premik, ki se ponuja kot izvedljiva rešitev, je obravnava dostopnosti kot upravljanega tveganja. Organi z javnimi pooblastili bi morali pomanjkljivo dostopnost obravnavati kot stalno tveganje za kršitve človekovih pravic, ki zahteva načrtno spremljanje in zmanjševanje. Takšen pristop je vsebinsko povezan z idejno zasnovo Zakona o dobri upravi, kot je predstavljena v Programu kandidata za Varuha človekovih pravic mag. Franca Derganca.

Predlagani koncept dobrega upravljanja izhaja iz razumevanja, da varstvo človekovih pravic ne sme ostati omejeno na individualne pritožbene postopke, temveč mora biti vključeno v notranje upravljanje javne oblasti. Zakon o dobri upravi bi zato vsakemu organu z javnimi pooblastili nalagal dolžnost vzpostavitve registra tveganj, v katerem se sistematično evidentirajo tveganja za kršitve človekovih pravic. Med takšna tveganja bi morala nedvomno soditi tudi nedostopnost javnih objektov in storitev za osebe z invalidnostmi.

Smisel registra tveganj ni v formalnem popisu težav, temveč v povezavi z merljivimi kazalniki uspešnosti in z dolžnostjo ukrepanja. Le če so tveganja spremljana z ustreznimi kazalniki in vključena v redno notranje ter zunanje poročanje, lahko tak sistem prispeva k dejanskemu izboljšanju prakse. Če organ ugotovi, da tveganje ostaja visoko ali se povečuje, je dolžan sprejeti ustrezne organizacijske, tehnične ali proračunske ukrepe. Opustitev takšnega ravnanja ni več zgolj vprašanje slabe upravne politike, temveč kršitev standarda skrbnega upravljanja.

Takšen pristop je v skladu z doktrino pozitivnih dolžnosti države, kot jo je razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice. To je v svoji ustaljeni praksi večkrat poudarilo, da človekove pravice ne smejo biti zgolj teoretične ali iluzorne, temveč praktične in učinkovite. Država odgovarja tudi za opustitve, kadar ve ali bi morala vedeti za obstoj sistemskih tveganj za pravice posameznikov, pa ne sprejme razumnih preventivnih ukrepov. Ta standard je neposredno uporaben na področju dostopnosti, kjer je državi že dolgo znano, da obstoječe stanje pomeni oviro za uresničevanje številnih pravic.

Pravico do dobrega upravljanja dodatno krepi 41. člen Listine Evropske unije (in 51. členom) o temeljnih pravicah, ki posamezniku zagotavlja, da se njegove zadeve obravnavajo skrbno, nepristransko in v razumnem roku. Ta pravica ne zajema zgolj procesnih jamstev, temveč zahteva tudi preventivno in odgovorno delovanje uprave. Opustitev sistemskih ukrepov za odpravo znanih ovir tako ni združljiva s standardom dobrega upravljanja.

Država človekovih pravic ne krši zgolj takrat, ko vanje neposredno poseže, temveč tudi takrat, ko ne stori tistega, kar bi po razumnem standardu morala storiti za njihovo učinkovito uresničevanje. To velja še posebej na področjih, kjer posameznik sam brez pomoči javne oblasti ne more uveljaviti svojih pravic. Dostopnost javnih objektov za osebe z invalidnostmi je klasičen primer takšne situacije.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji ustaljeni praksi že zgodaj poudarilo, da morajo biti pravice praktične in učinkovite, ne zgolj teoretične. V zadevi Airey proti Irski je opozorilo, da država ne more pasivno dopuščati ovir, ki posamezniku onemogočajo uresničevanje pravic. Kasnejše zadeve, kot sta Öneryıldız proti Turčiji in Budayeva in drugi proti Rusiji, so dodatno potrdile, da država odgovarja tudi za opustitve, kadar ve ali bi morala vedeti za obstoj tveganja in ne ukrepa.

Ta sodna praksa je neposredno uporabna tudi na področju dostopnosti. Če država ve, da objekti v javni rabi niso dostopni osebam z invalidnostmi, pa tega tveganja sistemsko ne obvladuje, ne gre več za neprijetnost ali tehnično težavo, temveč za kršitev pozitivne obveznosti.

Slovenska ustavnosodna praksa sicer redkeje izrecno uporablja pojem dobre uprave, vendar dosledno poudarja, da mora država ustvariti dejanske pogoje za uresničevanje pravic, zlasti kadar gre za ranljive skupine. Sistematična nedostopnost javnih objektov zato ni le kršitev posameznih zakonskih določb, temveč vprašanje skladnosti delovanja javne oblasti z načelom pravne države.

V tem okviru se dostopnost pokaže kot primerno merilo kakovosti javnega upravljanja. Če je država sposobna prepoznati, spremljati in zmanjševati tveganja za kršitve pravic na tem področju, to kaže na zrelost sistema varstva človekovih pravic. Če tega ne zmore, kljub obstoju jasnih normativnih obveznosti, problem ni več v pravu, temveč v upravljanju.

Namesto sklepa

Članek je nastal kot poizkus "operacionalizacije" Programa za kandidata za varuha za človekove pravice" izzivov, ki jih opisuje avtor dr. Pavliha v prispevku z naslovom »Dostopnost kot merilo pravičnosti: (Ne)dostopni javni prostori za osebe z invalidnostmi«.

Načelo pravičnosti, ki ga naslovi dr. Pavliha je mag. Derganc osvetlil z »evropsko« ravnijo pravičnosti (beri LETP in sodno prakso Sodišča EU), ki se reflektira v učinkovitosti pravic, pozitivni dolžnosti države in pravičnosti postopka in uprave (41. člen LEUTP).

Po predlogu Zakona o dobri upravi (kjer se uvede tudi definicija načela uspešnosti in je del programa kandidata) se načelo pravičnosti operacionalizira s pomočjo mehanizmov »Risk Managementa«.  Posledica uvedenih »kriterijev uspešnosti« se transparentno razkrijejo tveganja in hkrati uporabniki dobimo uvid tudi kdaj se bo določeno tveganje (npr. ) – ustrezno znižalo. In načelo poštenosti (enakost, sorazmernost, razumnost) se lahko udejanji. Tudi na področju varovanja človekovih pravic invalidov.

 

Vir: Program kandidata za Varuha človekovih pravic – mag. Franc Derganc, idejna zasnova Zakona o dobri upravi, www.modro-poslovanje.si

 

Pravno obvestilo - Dislaimer in AI: kliknite tukaj.