Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
Način poslovanja tožnika bi sicer lahko predstavljal eno izmed okoliščin, ki kažejo na to, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v transakcijah goljufije oziroma zlorabe sistema DDV, vendar le, če bi davčni organ ta očitek oprl na tožnikovo siceršnje poslovanje. Tega pa davčni organ v postopku sploh ni ugotavljal. Splošna neskrbna poslovna praksa tožnika ne zadošča...
|
V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.
Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a...
|
Davčni organ je ugotovil, da tožnik iz naslova dviga gotovine kot fizična oseba ni napovedal dohodkov in je utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDoh-2. Tožnik je bil v postopku opozorjen, naj predloži konkretno dokumentacijo in evidence, ki bi dokazovale, da tožniku dvigi gotovine ne predstavljajo drugih dohodkov, vendar tega ni storil. Zato s sklicevanjem na načelo zakonitosti in materialne resnice dokaznega bremena glede trditve, da sporni zneski ne zapadejo pod obdavčitev fizične osebe, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora torej tožnik prevzeti sam.
|
Predlog za obnovo postopka je nedevolutivno pravno sredstvo, o njem v skladu z 98. členom ZUS-1 odloča sodišče prve stopnje. Iz navedenega člena ne izhaja zahteva, da o predlogu ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji.Dokaz, ki ga upoštevamo kot obnovitveni razlog, je moral obstajati že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski upravni akt.
|
Ker tožnik v postopku, katerega namen je bil, da se preveri, ali so cene med povezanimi osebami v skladu s t. i. neodvisnim tržnim načelom, ni zagotovil dokumentacije, iz katere bi bila razvidna primerjava dodatka na stroške v povezani transakciji z dodatkom na stroške v primerljivih nepovezanih transakcijah, se je tožnik strinjal z davčnim organom, da se uporabi metoda stopnje čistega dobička. Po ugotovitvi, da uporaba metode dodatka na stroške v konkretnem primeru ni uporabljiva, se je davčni organ odločil za uporabo metode stopnje čistega dobička. Tudi pri uporabi te metode je dal tožniku možnost sodelovanja v postopku. Tožniku je dal usmeritve glede avtomatičnega dela iskanja pri pripravi primerjalne analize, ko je ocenil, da tožnikova primerjalna analiza ni ustrezna. Tožnik pa navedenim usmeritvam ni sledil. Zato je davčni organ imel podlago, da je na podlagi 68. člena ZDavP-2 davčno osnovo ugotovil z oceno.
S tako imenovano primarno prilagoditvijo...
|
V obravnavani zadevi gre za nepopolne račune in nepopolne priloge računov (naročilnic in pogodb, ki jih je tožnik sklenil z navedenimi dobavitelji) v tolikšni meri, da vsebinsko ni mogoče identificirati vrste in obsega opravljenih storitev, ki so bile tožniku zaračunane, kar posledično vpliva tudi na to, da je davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zato gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost spornih računov in njihovih prilog, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka vstopnega DDV in za relevantno okoliščino, ki že sama po sebi ne dopušča pravice do odbitka vstopnega DDV
|
Za vročanje odločb v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, se uporablja ZUP, ki v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni.
V primeru osebnega vročanja s fikcijo vročitve dan, ko je bilo pisanje puščeno v hišni predalčnik, ni pravno odločilen, saj ZUP veže pravne posledice na potek 15 dnevnega roka od prvega poskusa vročitve.
|
Odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev. V danem primeru gre za zamudne obresti od terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike. Zato je tožba tožnice v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, utemeljena.
Pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice (tožnice), ki so nastale do začetka stečajnega postopka. V danem primeru pa je bil nad tožnico 5. 6. 2013 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 23. 2. 2017. Odpust obveznosti prav tako učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka. Obveznosti iz naslova stroškov (izdaje sklepov o davčni izvršbi z dne 21. 4. 2017, 18. 12. 2013 in 19. 12. 2013) pa so nesporno nastale po začetku stečajnega postopka (5. 6. 2013) in nanje predmetni sklep o odpust obveznosti po presoji...
|
65. člen ZZdrS ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Na tej pravni podlagi je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik).
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na...
|
Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošno veljavnimi načeli in pravili dokazovanja ter da takšno postopanje upravičuje vsakršno obdavčitev. Pomeni pa, da davčni organ v konkretnem primeru odloča z nižjo stopnjo zavesti, kot se sicer zahteva za zakonito odločbo oziroma odločanje, ki je skladno z načelom materialne resnice. Gre torej za odločanje, pri katerem dvom v resničnost nekega dejstva ali okoliščine sicer ni izključen, istočasno pa so razlogi, ki govorijo za resničnost nekega dejstva močnejši od razloga, ki govori nasprotno oziroma proti njegovemu obstoju.
V postopku je davčni organ tožniku omogočil dokazovanje dejstev, ki gredo njemu v prid glede na to, da je šlo za dokaze v njegovi sferi. Ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev...
|
Vloga za ugotovitev rezidentskega statusa po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) – prihod v Republiko Slovenijo IT HU GB Vloga za ugotovitev rezidentskega statusa po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) – odhod iz Republike Slovenije IT HU GB
|
Iz upravnega spisa izhaja, da so tožnica, A.A. in B.B. skupaj vložile (eno) vlogo za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste. V isti vlogi so tako vsebovani zahtevki treh strank. Toženka je v izreku izpodbijane odločbe odločila (zgolj) o zahtevku tožnice in o vseh nepremičninah, ki so predmet vloge. Pri tem pa iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da oziroma ali je tožnica lastnica nepremičnin, glede katerih je odločeno v izreku odločbe in tudi ne, da bi bili preostali vlagateljici, A.A. in B.B., obravnavani vsaka glede na predhodno ugotovitev o tem, ali je lastnica katere od nepremičnin, o katerih je odločeno v izreku odločbe.
|
Dohodkov, doseženih na podlagi sklenjenih pogodb ni mogoče šteti za dohodke iz dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2, temveč za dohodke, opredeljene v 35. členu oziroma 36. členu ZDoh-2. Dohodki zdravnikov in diplomiranega zdravstvenika, plačani na podlagi računov, so po svoji ekonomski vsebini pravilno obravnavani kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2, ker so bile te storitve po vsebini dejansko opravljene v odvisnem pogodbenem razmerju med delodajalcem in fizično osebo.
|
Davčni organ in toženka glede navideznosti poslov (kot enega od materialnopravnih razlogov) ne podata konkretnih razlogov, ki bi jih sodišče glede na konkretne tožbene ugovore, kjer tožnik zatrjuje, da so pogodbe veljavno sklenjene in da je bila to resnično volja pogodbenih strank, moglo preizkusiti. Davčni organ ne pojasni, katera dejstva glede navideznosti poslov so relevantna ter jih ne poveže v smiselno celoto, iz katere bi izhajal zaključek o navideznosti predmetnih pogodb (po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2), ki se pri obdavčitvi ne upoštevajo. Glede navideznosti predmetnih pogodb sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene davčnega organa glede ekonomske vsebine poslov, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, naj bi stranki predmetnih pogodb ne imeli resnega namena prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina predmetnih pravnih poslov in da je bil njun namen zgolj zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkujeta predmetni pogodbi s tako vsebino,...
|
Odločitev temelji na 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDPPO-2, ki določa, da se za dohodke, podobne dividendam, štejejo: prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za nakup vseh oblik sredstev in storitev po ceni, ki je višja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene....
|
V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2016 prejemala iz Nemčije dohodke od dveh izplačevalcev. Sporna pa je pravna narava teh dohodkov. Tožnica meni, da gre za odškodnino, ki ne zapade obdavčitvi z dohodnino (5. točka 27. člena ZDoh-2), toženka pa meni, da gre za pokojnino, ki jo je potrebno obdavčiti z dohodnino. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru davčni organ ugotovil pravilno pravno naravo obravnavanih prejemkov tožnice in pravilno pravno podlago za obračun akontacije dohodnine, ko je presodil, da imajo obravnavani prejemki pravno naravo pokojnine in ne odškodnine, kot to trdi tožnica.
|
Komunalna taksa oziroma občinska taksa je javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Obenem pa je tudi ni šteti za davek iz 3. členu ZDavP-2 in zato ni podlage za uporabo določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. Čim pa je tako in je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom o komunalnih taksah v Mestni občini Novo mesto.
|
V konkretnem primeru se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za zastaranje uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ, kot to napačno meni tožnik. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo organ prve stopnje prejme v izvršitev (v konkretnem primeru sodne takse), izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani
|
V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.
|
|