Tožbena trditev o neenotni praksi davčnih organov drži, vendar to ne dosega praga očitnosti kršitve materialnega predpisa, ki bi narekovala uporabo izrednega pravnega sredstva. Kot je Vrhovno sodišče razsodilo v nedavni sodbi X Ips 41/2024 z dne 21. 5. 2025, kršitev materialnega prava, ki temelji na tisti razlagi iz prakse Upravnega sodišča, ki je za tožnico ugodnejša, ne dosega praga resnosti kršitve, ki bi utemeljeval poseg v pravnomočno odmerno odločbo. Zahtevani pogoj očitnosti v takšnem primeru ni izpolnjen, ampak bi bil izpolnjen med drugim v primeru, če bi se o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč tisto, ki v revizijskem postopku dokončno presodi, kako je treba razlagati...
|
Izpodbijani sklep o neizločitvi uradnih oseb in zavrženju zahteve za odstop krajevno drugemu pristojnemu organu, v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka DIN v zadevi odmere davka od nenapovedanih dohodkov, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi ne izpolnjuje prej opisanega materialnega pogoja za upravni akt in s tem pogojev, da bi se izpodbijal s samostojno tožbo.
|
SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti,...
|
Premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oz. kot posledico kaznivega dejanja in predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Navedeno povsem jasno izhaja iz splošne definicije dohodka v 15. členu in 18. členu ZDoh-2. Vendar ta tožnikov ugovor predstavlja ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZDoh-2 ali drug davčni zakon). Ker pa v materialnem predpisu kaj takega ni določeno, v konkretnem primeru ne more iti za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to zatrjuje tožnik v predmetni zadevi.
Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je ustaljena v dolgoletni sodni praksi in odraža samo naravo instituta...
|
V Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je po Zakonu o stavbnih zemljiščih in Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86) upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode, ki se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan...
|
Sodišče prepričajo ugotovitve, ki se nanašajo na pojasnjeno tožnikovo aktivno vlogo pri ugotovljeni davčni goljufiji. V primeru sodelovanja pri utaji oziroma zlorabi sistema DDV zavezancu lahko naloži plačilo dodatnega DDV, ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 46. člena ZDDV-1, ki pa v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju. Pri tem mora davčni organ dokazati obstoj objektivnih in subjektivnih elementov zlorabe, kar je davčni organ obrazložil na 19. do 23. in 24. strani izpodbijane odločbe in dodatno toženka na 28. do 30. strani drugostopenjske odločbe.
Toženka predvsem tožniku očita, da ni deloval v dobri veri, kar je po presoji SEU bistvena okoliščina za odmero dodatnega davka.
Okoliščine poslovanja, kot so navedene v izpodbijani odločbi in odločbi toženke, glede dvojnih CMR listine za isti prevoz blaga, neujemanje prepeljanih količin blaga s količinami blaga po računih, neodposlano blago,...
|
Že ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe je razvidno, da ne velja za vse postopke nadzora (glej drugi odstavek 127. člena ZDavP-2, po katerem davčni nadzor obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in DIN), ampak zgolj za postopke DIN.
Za postopke nadzora po 130. členu ZDavP-2 pa zakon ne določa nobenega posebnega pravila glede trenutka nastopa prekluzije, zato ima tožnica prav, da je treba upoštevati splošno pravilo iz drugega odstavka 146. člena ZUP, po katerem lahko stranka vse do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve.
V izpodbijani odločbi je nadalje pojasnjeno, da je davčni organ zaradi (pre)splošnega opisa zaračunanih storitev na računih, splošnosti dodatnih pisnih pojasnil, povezanosti družb, načina plačila računov in zgoraj povzetega vzorca poslovanja družb v lasti B. B. utemeljeno podvomil v opravo storitev. Ker negativnega dejstva (tj. da storitve niso bile...
|
Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne dopolni. Po presoji sodišča je bilo glede na citirani poziv moč pričakovati meritorno odločitev o zadevi, to je odločitev o vsebini, in ne zgolj procesno, formalno odločitev. Zato je v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka, natančneje tretjega odstavka 140. člena ZUP, odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa tudi ni moč preizkusiti glede tega, zakaj je vlogo (v konkretnem primeru priglasitev) štel za formalno nepopolno, ko pa jo je pred tem prvostopenjski davčni organ očitno štel za "le" materialno nepopolno, torej dokazno nepodprto. Na ta način stranke postopka tudi niso imele možnosti, da se izrečejo o okoliščinah, ki so drugostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi (tj. o domnevni formalni nepopopolnosti priglasitve).
V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ v izreku ni odločil o odpravi odločbe...
|
Ključna pogoja sta isto stalno prebivališče na dan 30. junija in da se vsaj za enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, iz katere dosega dohodek najmanj 200 EUR.
Za odločitev o obstoju kmečkega gospodinjstva niso relevantna dejstva, kot so bivanje na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov za del stavbe ter skupno zadovoljevanje življenjskih potreb.
Tožničini tožbeni ugovori o dveh ločenih stanovanjskih enotah niso relevantni. Iz uradnih evidenc je razvidno, da se na naslovu ... nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbah ZDoh-2, četudi živi v ločenem gospodinjstvu na prijavljenem istem naslovu.
Tožnica ne prereka dejstva, da je v letu 2020 prejela obdavčljive subvencije, tj. druge dohodke v zvezi z opravljanje osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 4.774,02 EUR. Prav tako ne prereka, da je...
|
Glede na navedeno je tudi za določbo 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil tožnik obdavčen z izpodbijano odločbo, moč reči, da ureja posebno vrsto davka, podvrsto dohodnine, s katero se v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavči nenapovedane dohodke fizičnih oseb, z njo pa so določeni predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se postopek odmere tega davka lahko uvede. Ta določba torej ni nejasna ali nepopolna, tako kot to trdi tožnik.
Povedano drugače, ker iz razlogov na strani zavezancev ni mogoče ugotoviti dejanskih podatkov za izračun davčne osnove, tudi ni mogoče ugotoviti same davčne osnove ter obračunati oz. odmeriti davka in izdati odločbe; v takšnih primerih zaradi načel zakonitosti in enakosti pride v poštev ugotavljanje davčne osnove na alternativen način, s cenitvijo. Ker zavezanec davčnemu organu torej ne omogoči verifikacije in ugotovitve izvora svojih dohodkov oz. premoženja, tudi ne...
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
|
|
|
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
The corrigendum does not concern the English version.
|
|