Kaj lahko ugotovimo, ko beremo politične programe in poslušamo izjave ključnih politikov, ki naj bi prevzeli vodenje izvršilne in zakonodajne veje oblasti v Sloveniji?

 

G. Janša, g. Golob ter tudi g. Logar itd., kdaj boste začeli spoštljivejše komunicirati s plačniki davkov, ki v vse 4 skupine javnih dajatev (dajatve državnega proračuna, dajatve lokalne samouprave, dajatve javnih gospodarskih služb in RTV prispevek ter prispevki za socialna in zdravstvena zavarovanja) prispevajo že 29,6 mrd EUR letno (44,01 % v BDP-ju)?

Datum: 16.3.2026

Avtor4: mag. Franc Derganc

Povezani članki: Kje so slovenski davkoplačevalci v resnici — in zakaj jim tudi po treh desetletjih, celo v času volitev, nihče ne pove stvari jasno in neposredno?

 

 

I. Uvod: politični program ni isto kot sposobnost vladanja

V zadnjih tednih smo na portalu že odprli tri pomembna vprašanja. Najprej v članku Ali politični programi sploh upravljajo državo — ali samo opisujejo želje? z dne 26. februarja 2026, kjer je bilo poudarjeno, da brez merljivih ciljev ni mogoče vzpostaviti resne politične odgovornosti. Nato še v dveh ločenih analizah: Kaj lahko pričakujemo, če dobijo DEMOKRATI dr. Anžeta Logarja dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu “Uspešna Slovenija 2034” z dne 10. marca 2026, ter Kaj lahko pričakujemo, če dobijo SDS dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu “SDS, sprejet za volitve 2026” z dne 12. marca 2026. Vsi trije članki izhajajo iz istega temeljnega problema: politični program sam po sebi še ne pomeni, da je neka oblast pripravljena voditi državo z vidika človeka, prava in dejanske upravne odgovornosti.

Ko beremo politične programe in hkrati poslušamo izjave ključnih politikov, ne preverjamo samo, kaj obljubljajo, temveč predvsem kako razumejo državo. Ali jo razumejo kot aparat oblasti? Kot servis človeku? Kot instrument gospodarske politike? Kot ideološki projekt? Ali kot sistem, ki je zavezan pozitivnim obveznostim do posameznika? Prav tu nastane najpomembnejša razlika med političnim marketingom in resnim vprašanjem legitimnosti prihodnje oblasti.

Zato ni dovolj, da program našteva cilje. Bistveno je, ali iz programa in izjav vodilnih politikov lahko razberemo vsaj štiri stvari:
 

• prvič, kaj bo oblast dejansko merila;
• drugič, komu bo pri odločanju dejansko služila;
• tretjič, kako razume človeka v razmerju do države; in
• četrtič, kako razume davčni sistem — kot sredstvo za polnjenje blagajn, kot razvojni instrument, kot sistem pravične porazdelitve ali kot obliko discipliniranja družbe.

 

II. Kaj AI Analitik javne oblasti dejansko meri

AI Analitik javne oblasti (koda in baza znanja je avtorsko delo mag. Franc Derganc) ne meri politične všečnosti. Ne meri PR-sporočil. Ne meri všečnih sloganov. Meri predvsem to, ali je mogoče iz političnih programov, zakonodajnih usmeritev in javnih izjav nosilcev oblasti razbrati dejansko sposobnost države, da človeku zagotavlja pravno, socialno in upravno varnost.

V središču take analize niso stranke same, ampak človek v razmerju do vseh treh vej oblasti. Izvršilna veja oblasti se meri po tem, ali ravna zakonito, predvidljivo, sorazmerno in v skladu z načelom dobre uprave. Zakonodajna veja oblasti se meri po tem, ali sprejema dovolj določna, ustavno vzdržna in človeku razumljiva pravila. Sodna veja oblasti pa se meri po tem, ali zagotavlja učinkovito, pravočasno in dejansko dosegljivo pravno varstvo.

Takšna analiza izhaja iz dveh temeljnih okvirov. Prvi je načelo pozitivnih obveznosti države: država ni zavezana le k temu, da se v človekove pravice ne vmešava arbitrarno, ampak tudi k temu, da aktivno vzpostavi pogoje, v katerih so te pravice sploh lahko učinkovite. Drugi okvir je načelo dobre uprave: oblast mora odločati pregledno, pravočasno, obrazloženo, nearbitrarno in na način, ki človeka ne potiska v pravno negotovost. Ko politični program teh vprašanj sploh ne odpre ali jih zamenja s praznimi slogani, AI Analitik javne oblasti to zazna kot vsebinsko praznino, ne kot politično nevtralnost.

Zelo preprosto povedano: ta analitika meri, ali politika razume državo kot oblast nad človekom ali kot odgovorno službo človeku.

 

III. Po strankah: kateri ključni stavek razkrije odnos politika do davčnega sistema

Davčni sistem je eno najboljših “lakmusovih papirjev” politične filozofije. Prav pri davkih se hitro pokaže, ali politik vidi državljana predvsem kot davčnega nosilca, kot socialnega upravičenca, kot podjetnika, kot delavca ali kot objekt državne prerazporeditve. Zato je koristno pogledati nekaj ključnih formulacij oziroma značilnih stavkov, ki razkrivajo odnos do davčnega sistema.

1. Demokrati: davek kot vprašanje razvojne racionalnosti

V programu Uspešna Slovenija 2034 Demokrati poudarjajo, da slovensko gospodarstvo potrebuje manj birokracije, manj regulativnih ovir in bolj podatkovno podprto državo, ki je partner razvoja, ne njegov zaviralec. V spremljajočih programskih pojasnilih je izrecno navedeno tudi, da zagovarjajo razbremenitev plač in dvig splošne davčne olajšave, učinek teh ukrepov pa naj bi bil merljiv z višjo zaposlenostjo. To razkriva pristop, v katerem je davčni sistem predvsem instrument za povečanje aktivnosti, produktivnosti in konkurenčnosti.

Ključni politični podtekst tega pristopa je naslednji: dober davčni sistem je tisti, ki manj ovira ustvarjanje vrednosti. Njegova šibka točka pa je, da se lahko prehitro domneva, da bo razvojna učinkovitost sama od sebe že ustvarila tudi pravičnost.

2. SDS: davek kot breme, ki ga je treba omejiti

Pri SDS je davčni poudarek zelo jasen. Njihovi predlogi poudarjajo celovito davčno razbremenitev zaposlenih, postopni dvig splošne olajšave in znižanje najvišje dohodninske stopnje. V političnih nastopih SDS se pogosto pojavlja tudi ocena, da novi prisilni stroški ali dodatne javnofinančne obremenitve pomenijo fiskalno neodgovorno ravnanje ter dodatno breme za gospodarstvo. Ta pristop zato davčni sistem razume predvsem kot prostor, kjer mora država omejiti svoj poseg v dohodek posameznika in podjetja.

Ključni stavek tega modela bi lahko povzeli takole: manj države v dohodku posameznika pomeni več svobode, več dela in več razvoja. Težava takega pristopa pa je, da mora zelo natančno pojasniti, kako bo ob manjših obremenitvah še vedno financiral stabilne in dostopne javne sisteme.

3. Gibanje Svoboda: davek kot del socialne in pokojninske arhitekture

Pri Gibanju Svoboda je poudarek nekoliko drugačen. V njihovih javnih stališčih se pojavlja teza, da sistem ne sme dopuščati plačilnih obvodov, ki spodkopavajo prispevke in s tem bodoče pokojnine, hkrati pa so zagovarjali tudi nižje davke pri nagrajevanju najbolj prebojnih kadrov v podjetjih z visoko dodano vrednostjo. Iz tega je razviden dvojni pristop: po eni strani več formalizacije in manj obvodov pri plačah, po drugi strani pa ciljno usmerjene davčne spodbude tam, kjer želi država pospešiti rast.

To pomeni, da Svoboda davčnega sistema ne vidi samo kot bremena ali samo kot prerazdelitve, ampak kot orodje za oblikovanje vedenja: spodbujati želi tiste oblike dela in nagrajevanja, ki po njihovem krepijo socialne blagajne in razvojni model države.

4. Socialni demokrati: davek kot instrument pravičnejšega družbenega ravnotežja

Pri Socialnih demokratih je tradicionalni poudarek na pravičnejši davčni ureditvi in zaščiti srednjega razreda, ob hkratnem varovanju javnih storitev in socialne države. Čeprav aktualni program 2026–2030 v dostopnih povzetkih ni tako operativno davčno izostren kot nekateri drugi, je programska identiteta SD še vedno jasno umeščena v okvir, po katerem je davčni sistem predvsem orodje socialnega ravnotežja, solidarnosti in stabilnega financiranja skupnega.

Ključna misel tega pristopa je: davki niso le strošek, ampak civilizacijski mehanizem za ohranjanje socialne države. Njegova nevarnost pa je, da lahko brez zelo natančnih omejitev hitro zdrsne v prepričanje, da je višja obremenitev vedno tudi bolj pravična.

5. Levica: davek kot izraz zmožnosti in družbene pravičnosti

Pri Levici je formula najbolj neposredna: “Pravični davki: vsak naj prispeva po svojih zmožnostih.” Poleg tega Levica izrecno zavrača poenostavljene trditve, da so v Sloveniji vsi davki izjemno visoki, in poudarja razlikovanje med davki in prispevki ter pomen javnih storitev, ki se iz teh virov financirajo. Tukaj je razumevanje davčnega sistema izrazito normativno: davek je predvsem vprašanje pravične porazdelitve bremena in varovanja skupnega dobrega.

Prednost takega pristopa je jasna vrednostna orientacija. Slabost pa je, da mora zelo prepričljivo dokazati, kje je meja med pravično solidarnostjo in preobremenitvijo tistih, ki ustvarjajo davčno osnovo.

6. NSi: davek kot vprašanje konkurenčnosti, predvidljivosti in družinske ekonomike

NSi davčni sistem opisuje z izrazoma “konkurenčni in razumni davki”, ob tem pa poudarja znižanje davčnih obremenitev dela, manj birokracije in nižjo obdavčitev najemnin, zlasti tam, kjer bi to povečalo ponudbo stanovanj. To pomeni, da NSi davčni sistem razume kot del širšega okvira predvidljivega gospodarskega okolja, ki mora spodbujati delo, podjetnost, vlaganja in družinsko ekonomsko stabilnost.

Njihov ključni stavek bi se glasil: dober davčni sistem je tisti, ki ne kaznuje dela, podjetnosti in odgovornega razpolaganja s premoženjem.

 

IV. Zaključek: največ pove tisto, česar politika ne meri

Ko beremo politične programe in poslušamo ključne politike, hitro ugotovimo, da razlike med strankami niso samo v stopnjah davkov ali v višini olajšav. Prava razlika je globlja: v tem, kaj politika šteje za uspeh države.

Nekateri uspeh merijo predvsem v manjši davčni obremenitvi. Drugi v večji prerazporeditvi. Tretji v večji zaposlenosti. Četrti v stabilnejših javnih sistemih. Toda AI Analitik javne oblasti opozarja na nekaj bistvenega: nobena od teh metrik sama po sebi še ne pove, ali bo človek v razmerju do države dejansko bolj varen, bolj slišan, hitreje pravno zaščiten in obravnavan z več spoštovanja.

Zato je najpomembnejše vprašanje prihodnjih volitev verjetno tole:
ali politične stranke državo razumejo kot mehanizem oblasti nad človekom ali kot sistem pozitivnih obveznosti do človeka?

Prav pri davčnem sistemu se to pokaže najbolj razločno. Kdor o davkih govori samo kot o številkah, še ni povedal dovolj. Kdor o davkih govori kot o instrumentu oblasti, je že veliko povedal. Kdor pa zna davčni sistem povezati z dostojanstvom človeka, pravno varnostjo, dobro upravo in realno odgovornostjo vseh treh vej oblasti, šele zares pokaže, da razume, kaj pomeni voditi državo.

IV. Kdaj bo naša politika vpisala prvi razred osnovne šole o tem, kaj davčni sistem sploh je?

Nekatere politične izjave o davkih niso problematične zato, ker bi bile “preveč pogumne”, ampak zato, ker kažejo, da del politike davčnega sistema še vedno ne razume kot sistem odgovornega upravljanja skupnih obveznosti, temveč kot propagandno tablo za všečne parole.

Najbolj nevarno ni to, da nekdo obljublja nižje davke ali več socialne varnosti. Najbolj nevarno je to, da to počne brez resnega odgovora na vprašanje, kdo bo nosil posledice, če se številke ne izidejo.

SDS: ustavna omejitev deleža BDP ni reforma države, ampak lahko postane ustavna kulisa za isto staro neodgovornost

Janez Janša je februarja 2026 javno govoril o tem, da bi v ustavo zapisali “dvojno davčno sidro”, med drugim omejitev deleža tega, kar je od ustvarjenega v enem letu dovoljeno pobrati z davki in prispevki. Podobno je SDS komunicirala tudi v javnih objavah, kjer govori o “meji, preko katere se ne sme posegati v žepe ljudi in dohodke gospodarstva”.

Na prvi pogled to zveni všečno. Toda tak stavek sam po sebi ne zagotavlja skoraj ničesar novega. Če država že danes troši neracionalno, negospodarno, nepregledno ali procesno neučinkovito, potem ustavna omejitev pobranega deleža BDP tega problema ne odpravi. Samo prestavi ga. Namesto da bi politika najprej popravila procese, merila učinke porabe in odpravila neučinkovitost, se lahko zgodi ravno nasprotno: ob prvi resni fiskalni stiski bo zmanjkalo manevrskega prostora, nato pa bo sledil star znani slovenski odgovor — krizni rez, interventni zakon, nova izrednost, novi ZUJF. To ni fiskalna odgovornost. To je nevarnost, da v ustavo vpišemo všečen slogan, medtem ko logika upravljanja ostane ista.

Problem torej ni v omejitvi sami. Problem je, da omejitev brez predhodne reforme države pomeni zgolj to: trošenje ostane enako slabo, le manevrski prostor za popravljanje napak postane manjši. In ko bo “klin”, ne bo najprej prišla racionalizacija procesov, ampak bo najhitreje prišel nov režim kriznega rezanja.

Svoboda: “socialna kapica da, toda postopno” v praksi pomeni, da se lahko sedanja neučinkovitost vleče naprej

V javnem prostoru se pri Gibanju Svoboda pojavlja pristop, da je socialna kapica možna oziroma sprejemljiva, vendar postopno. O socialni kapici se kot o enem osrednjih ukrepov razpravlja tudi v aktualnih analizah volilnih davčnih obljub; v odgovorih, ki jih je februarja 2026 objavila Univerza v Ljubljani, pa je pri stališču Svobode izrecno omenjena “socialna kapica” skupaj z višjo splošno dohodninsko olajšavo.

Toda “postopno” je politično pogosto samo druga beseda za: ne zdaj, ne resno, ne do konca. Če politika pravi, da bo razbremenitev prispevkov uvajala postopno, bi morala v isti sapi povedati vsaj tri stvari:
kateri procesi v javnem sektorju se bodo do takrat izboljšali,
katere neučinkovitosti bodo odpravljene,
in kateri merljivi prihranki bodo to omogočili.

Če tega ni, potem “postopnost” v resnici pomeni nekaj precej bolj preprostega: še naprej bomo pobirali približno enake prispevke, še naprej bomo dopuščali enake sistemske neučinkovitosti, in če nam vmes ne uspe izpeljati prave reforme, bo breme ostalo tam, kjer je že danes — na delu. To pa ni razvojna politika. To je odlaganje problema.

Največja nevarnost takšne formule je prav v njeni navidezni zmernosti. Zveni razumno, v resnici pa lahko zelo elegantno prikrije odsotnost poguma za pravo reformo procesov dela v javnem sektorju. Sistem tako ostane drag, nepregleden in tog, le politični jezik postane mehkejši.

NSi: “davke dol” brez resnega izračuna pomeni predvsem manj države tam, kjer je človek najbolj odvisen od države

NSi v svojih davčnih sporočilih poudarja “razumne davke”, nižje obremenitve dela, manj birokracije in bolj konkurenčno okolje. To je jasno razvidno iz njihovih programskih nastopov in kampanjskih gradiv iz konca leta 2025 in začetka 2026.

Težava ni v tem, da želijo nižje davke. Težava je, da slovenska desnosredinska politika pogosto govori, kot da je mogoče večjo davčno razbremenitev financirati skoraj mimogrede: malo z večjo učinkovitostjo, malo z rezanjem “nevladnikov”, malo z manj birokracije, malo z boljšim upravljanjem. Toda takšni viri praviloma niso niti približno dovolj veliki, da bi pokrili resno davčno razbremenitev. Če ni resnih strukturnih prihrankov, če ni reforme financiranja, če ni natančnih izračunov, potem “davki dol” v praksi pomeni predvsem eno: manj socialne države, manj javnega zdravstva, manj javnega šolstva ali slabšo dostopnost teh sistemov.

Tu je jedro problema: politika pogosto govori, kot da je davčni sistem ločen od javnih storitev. Pa ni. Če vzameš manj, moraš ali porabiti bistveno pametneje, ali pa nečesa ne boš več mogel zagotavljati v istem obsegu. In kadar ni verodostojno pokazano prvo, pride slej ko prej drugo. Zato so parole o nižjih davkih brez natančnega prikaza posledic nevarne: ne zato, ker bi bila nižja obremenitev sama po sebi napačna, ampak ker se prevečkrat prodaja, kot da je brez cene.

Prvi razred osnovne šole: kaj davčni sistem sploh je?

Slovenska politika bo naredila resen korak naprej šele takrat, ko bo dojela nekaj, kar bi moralo biti snov prvega razreda osnovne šole politične odgovornosti: davčni sistem ni samostojen svet številk, ampak odsev tega, kako država razume človeka, delo, lastnino, solidarnost in svojo lastno odgovornost.

Davčni sistem ni samo vprašanje, koliko država pobere. Davčni sistem je vprašanje:

• kaj država s tem denarjem naredi,
• kako transparentno ga porabi,
• kako učinkovito organizira procese,
• kako hitro in pravično odloča
• in kdo plača račun, ko politika obljubi več, kot zna upravljati.

Dokler bodo politične stranke govorile o davkih ločeno od kakovosti javne uprave, ločeno od produktivnosti javnega sektorja, ločeno od procesne učinkovitosti in ločeno od pozitivnih obveznosti države do človeka, bomo ostali pri istem vzorcu: najprej všečne parole, nato fiskalna stiska, potem pa novi prispevki, novi davki ali novi interventni rezi.

To pa ni znanje o davčnem sistemu. To je politična nedoraslost, ki jo v Sloveniji plačujemo že predolgo.

 

V. Siva ekonomija in korupcija: dragi politiki, če tega razlikovanja ne razumete, potem ne razumete niti tega, zakaj sploh imamo državo

Zadnje veliko soočenje oziroma dolgi pogovor med ključnima političnima akterjema je bil oglaševan kot poskus “kulture dialoga” in kot prostor za resnejši premislek o prihodnosti države. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da opozorimo na eno osnovno napako političnega razmišljanja: če politika meša sivo ekonomijo in korupcijo, potem ne razume ne narave problema ne smisla države same.

To dvoje namreč ni isto.

Siva ekonomija pomeni predvsem to, da nekdo opravlja sicer legalne ali vsaj ekonomsko razumljive dejavnosti, vendar jih prikriva davčnemu in regulativnemu sistemu oziroma jih ne prijavlja pravilno. OECD jo obravnava kot pomemben del davčne vrzeli, avstralsko ministrstvo za finance pa jo jedrnato opiše kot delovanje zunaj davčnega in regulativnega sistema ali nepravilno poročanje obveznosti. To je torej problem neprijavljene ali prikrite ekonomske aktivnosti.

Korupcija pa je nekaj bistveno drugega. Komisija za preprečevanje korupcije in ZIntPK jo opredeljujeta kot kršitev dolžnega ravnanja uradnih ali odgovornih oseb z namenom pridobiti korist zase ali za drugega. Jedro korupcije zato ni samo v denarju, temveč v zlorabi položaja, oblasti ali zaupanja.

Razlika je torej temeljna:
pri sivi ekonomiji nekdo beži pred pravili;
pri korupciji pa nekdo ugrabi pravila ali položaj, ki bi moral služiti javnemu interesu.

In prav tu pridemo do bistva. Države nimamo zato, da samo pobira davke. Državo imamo zato, da vzpostavi pravičen, predvidljiv in pošten okvir, v katerem se ve, kdo dela zakonito, kdo nosi bremena, kdo odloča, kdo odgovarja in kdo ne sme svojega položaja prodajati zasebnim interesom. Ko politika ne razlikuje med sivo ekonomijo in korupcijo, v resnici pokaže, da ne razume niti osnovne funkcije države: država obstaja zato, da loči med kršitvijo sistema in zlorabo sistema.

Zakaj je to tako pomembno?

Ker se proti sivi ekonomiji praviloma boriš z drugačnimi orodji kot proti korupciji. Pri sivi ekonomiji so ključni enostavnejša pravila, nižji stroški vstopa v legalno poslovanje, bolj pametna digitalizacija, boljši nadzor in višja davčna kultura. OECD izrecno poudarja, da nove tehnologije in spremembe poslovnih modelov lahko hkrati širijo neformalno ekonomijo, a davčnim upravam tudi dajejo nova orodja za boljšo skladnost.

Pri korupciji pa to ni dovolj. Tam ne gre samo za skladnost, ampak za integriteto oblasti. Tam potrebuješ stroga pravila glede nasprotja interesov, pregledne postopke, sledljivost odločanja, zaščito prijaviteljev, neodvisen nadzor in politično kulturo, v kateri se javna funkcija ne dojema kot zasebna renta. To je tudi jedro pristojnosti in poslanstva KPK.

Če to dvoje zmešaš, dobiš politično katastrofo. Zakaj?
Ker potem začneš korupcijo obravnavati kot vprašanje “malo več nadzora” nad podjetniki in obrtniki, sivo ekonomijo pa kot moralni greh, namesto da bi se vprašal, zakaj je legalno poslovanje pogosto prepočasno, predrago in preveč birokratsko. Tako politika udari mimo bistva v obeh smereh: ne zmanjša ne sive ekonomije ne korupcije.

Še huje: mešanje teh dveh pojmov pogosto razkrije, da politika državo še vedno razume predvsem kot aparat represije nad šibkejšimi, ne pa kot sistem, ki mora najprej urediti lastno integriteto in lastno racionalnost. Siva ekonomija je pogosto simptom previsokih trenj med človekom in državo. Korupcija pa je simptom gnilobe znotraj države same. Kdor ne vidi te razlike, ne more voditi resne reforme države.

Zato bi moralo biti prvo poglavje vsake resne politične šole zelo preprosto:

• siva ekonomija ni isto kot korupcija,

• davčna neskladnost ni isto kot zloraba javne funkcije,

• delo na črno ni isto kot trgovanje z vplivom,

• neučinkovita država ustvarja sivo ekonomijo,

• neintegritetna država pa ustvarja korupcijo.

In šele ko politika to razume, se lahko začne resen pogovor o prihodnosti Slovenije. Dokler pa tega ne razume, bo ostajala na ravni površinskih fraz, ljudem pa bo še naprej prodajala vtis, da rešuje državo, medtem ko v resnici ne razume niti osnovnega vprašanja: zakaj državo sploh imamo.

 

P. S.
Zadnji daljši javni pogovor med g. Janezom Janšo in g. Robertom Golobom je bil vendarle pomemben že zato, ker je vsaj za trenutek pokazal, da je kultura dialoga nujni pogoj, če se želi Slovenija premakniti iz utrujajočega političnega kroga, ki frustrira velik del naroda. V oddaji AIDEA je bil pogovor izrecno zastavljen kot daljša, neprekinjena razprava, ki naj bi presegla kratke in konfliktne medijske formate ter ponudila nekaj trajnejšega od dnevne politične polemike.

Toda prav zato je vtis še toliko bolj grenak: če tudi skoraj dve uri nista dovolj, da se dva najmočnejša politična akterja začneta resno pogovarjati o prihodnosti države, potem problem ni več v formatu, ampak v vsebini in politični zrelosti. Tudi kadar politika govori o “dialogu”, se prepogosto še vedno ne pogovarja o tem, kar bo odločalo o prihodnosti države čez deset ali petnajst let.

Besede je bilo veliko. Premalo pa je bilo tistega, kar je zares bistveno. Premalo ali skoraj nič o nataliteti Slovenije brez prikrivanja problema z migracijskimi statistikami, čeprav je jasno, da so za odločitev za družino ključni prav predvidljiv dohodek, varnost, dostopno stanovanje in zaupanje v prihodnost. Premalo o resnični debirokratizaciji, čeprav je danes s pomočjo AI in sodobne digitalne organizacije dela že povsem realno zmanjšati administrativne obremenitve ljudi, podjetij in same države. Premalo o resnično poštenem odnosu države do podjetij, kjer davki sploh niso prvi problem, temveč so pogosto pomembnejši pravna predvidljivost, stabilnost zakonodaje, hitrost postopkov, prostorska politika in sposobnost države, da ne dela škode tistim, ki ustvarjajo. In premalo o resnično premišljeni geopolitični umestitvi Slovenije, če ne želimo ostati le opazovalci sveta, v katerem prostor vedno bolj oblikujejo veliki finančni, tehnološki in vojaški interesi.

Zato je pravi sklep verjetno bolj neprijeten, kot bi si ga politika želela slišati: Slovenija ne potrebuje samo občasnih velikih televizijskih ali podcastnih srečanj dveh veljakov. Slovenija potrebuje stalno, dnevno, delovno kulturo resnega usklajevanja med najboljšimi ekipami na posameznih področjih. Ne ekipami političnega marketinga, ampak ekipami znanja. Na področju demografije, uprave, davčnega sistema, gospodarstva, tehnologije, zdravstva, šolstva, energetike in geopolitike.

In prav tu je morda največji problem naše politike: še vedno preveč verjame, da zna sama. V resnici pa bo Slovenija na pravi poti šele takrat, ko bo politika dovolj zrela, da bo priznala, da na mnogih ključnih področjih ne sme več igrati vloge glavnega strokovnjaka, ampak mora končno začeti poslušati, povezovati in operativno voditi tiste, ki znajo.

Prvi pravi preizkusni kamen bo že besedilo nove koalicijske pogodbe.
Osnutek je mogoče napisati. Mogoče ga je napisati tudi bistveno bolje, bolj operativno in bolj odgovorno, kot smo jih bili v Sloveniji vajeni doslej. Navsezadnje se tudi v razpravah v Državnem zboru že leta pojavlja očitek, da koalicijska pogodba ne bi smela biti zgolj skupek formulacij tipa “bomo proučili”, “bomo analizirali” in “bomo pregledali”, ampak dejanski akcijski načrt.

Toda prav zato ga politika najverjetneje ne bo prevzela. Zakaj?
Ker bi s tem morala priznati nekaj, česar noče priznati: da je veliko lažje trošiti prazne besede kot pa podpisati besedilo, ki vsebuje merljive obveznosti, roke, nosilce odgovornosti in posledice neizpolnitve. Koalicijska pogodba, ki bi bila resna, bi namreč prvič razkrila razliko med političnim nastopom in dejansko sposobnostjo vladanja. In prav tej razliki se slovenska politika najraje izogne.

Težava torej ni v tem, da politika ne bi znala napisati boljše koalicijske pogodbe. Težava je v tem, da je zanjo pogosto preveč mamljivo pustiti prostor nejasnosti, ker nejasnost omogoča kasnejše izmikanje, prelaganje odgovornosti in naknadno razlago, da “to ni bilo mišljeno tako”. V tem smislu slaba koalicijska pogodba ni napaka. Pogosto je zelo zavestna politična tehnika.

“Politika v Sloveniji preveč rada govori o odgovornosti, premalo pa podpisuje tisto, po čemer bi jo bilo mogoče odgovorno meriti.”