Pravilnik o stroških v upravnem postopku določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje. Prvi odstavek 119. člena ZUP določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju; če jim za ta čas ne gre zaslužek, pa tudi pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Upoštevati je potrebno, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, odzvati vabilu in priti na zaslišanje, ne glede na to v katerem kraju se takrat nahaja. Glede na navedeno zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov le od kraja stalnega prebivališča do mesta zaslišanja, ampak je priča upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda v kraj zaslišanja
|
Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe.
ZDoh-2 časa odtujitve kapitala ne veže na čas uveljavitve pogodbe.
|
Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe.
|
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ima naravo davka na nepremičnine, odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izda davčni organ po uradni dolžnosti, to stori na podlagi podatkov, ki jih dobi od občine.
Občina je to obveznost prenesla na tožečo stranko, ki izvršuje javna pooblastila, med njimi pripravlja tudi podlage za izdajo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in vodi vse potrebne evidence.
Združena evidenca vseh podatkov skupaj z odmerjenim številom točk je sestavljena prav z namenom, da se davčnemu organu omogoči izdaja odločbe o odmeri NUSZ, zato ima naravo podatka v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek in predstavlja davčno tajnost.
|
V zvezi z dokumenti (ponudbami, predračuni in računi), ki jih je tožnik predložil k pripombam na zapisnik glede izgradnje stanovanjske hiše, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da plačilo ni bilo izvedeno. Tožnik navaja, da so bili dokumenti in računi izdani v letu 2008, ko je dvigoval gotovino iz svojega TRR. Če so bili dvigi iz TRR opravljeni pred plačilom računov, pa od tožnika ni mogoče razumno zahtevati, da dokaže, da so določeni računi plačani s točno temi bankovci, ki so bili pred tem dvignjeni iz tožnikovega TRR. Tega tožnik ne bi mogel dokazati niti s predložitvijo potrdila o plačilu, ki sicer potrjuje, da je transakcija plačana. Dokazno breme pa za tožnika ne sme biti nemogoče. Skladno s stališčem iz sklepa VS se je dokazno breme o porabi teh sredstev na tej točki ponovno prevalilo na davčni organ, ki zatrjuje, da tožnik dvignjenih denarnih sredstev iz TRR v letu 2008 ni porabil za gradnjo stanovanjske hiše.
|
Sodišče ugotavlja, da sta prvostopenjski in pritožbeni organ v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi ustrezno obrazložila način izračuna zamudnih obresti, pri čemer je predvsem izpostaviti odločbo drugostopenjskega organa, v kateri so tudi na tabelarični način pojasnjeni vsi faktorji, ki vplivajo na izračun zamudnih obresti. Tako iz tabele na strani 4 obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja glavnica kot podlaga za izračun zamudnih obresti, ki se v celotnem obdobju, na katerega se nanašajo predmetne zamudne obresti, ni spremenila, saj tožnik z nobenim od izvedenih plačil ni plačal toliko, da bi se pokrivalo glavnico, ki predstavlja davek in obresti iz odmerne odločbe.
Pravilno so torej v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, kot to sledi tudi iz tabel kot sestavnega dela obrazložitve, upoštevani tako glavnica kot zapadlost posameznih neplačanih davčnih obveznosti po določenih časovnih obdobjih in...
|
Finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
|
Tožnica ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2, ki določa obveznost dokumentiranja. Tožnica bi morala voditi gotovinsko poslovanje na način, da bi se v trenutku preveritve v postopku DIN višina stanja gotovine v blagajni ujemala s poslovnimi dogodki. Slednjega tožnica v postopku ni uspela izkazati.
Tožnica sicer nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar za to, da bi izpodbila verodostojnost zapisnika z dne 4. 11. 2015, ki ima značaj javne listine, v postopku kot tudi v tožbi ni predložila nobenih dokazov.
|
V konkretnem primeru obstajajo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, omogočajo zaključek, da je tožnik vedel in ne le moral vedeti, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan.
Povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. v smislu določb ZDDPO-2 je objektivna okoliščina, ki omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljena je bila poslovna povezanost med tožnikom in družbo A. d.o.o., zaradi česar je tožnik moral biti seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Tožnik je vedel, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Sam način tožnikovega poslovanja in družbe A. d.o.o. je kazal na to, da je bil tožnik ustanovljen zgolj z...
|
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita.
Iz obrazložitve odločb davčnih organov ni razvidno, kaj razumeta pod pojmom navideznega pravnega posla oz. kaj razumeta pod pojmom zlorabe predpisov. Davčna organa institutov materialnega prava (tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2) nista uporabila v skladu z njegovo vsebino.
Davčni organ se mora opredeliti in pojasniti konkretne okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da gre za navidezne posle, pri čemer mora konkretno pojasniti, katera dejstva so za to pravno podlago odločilna in zakaj ugotovljeno...
|
Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 obstoj izvršilnega naslova (odmerne odločbe) po določbah ZDavP-2, ki se izda v ugotovitvenem postopku, ob udeležbi stranke, to je osebe, zoper katero teče postopek. Takšna odmerna odločba skladno s 1. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 po izvršljivosti predstavlja izvršilni naslov in podlago za izvršbo zoper poroka. Ravnanje davčnega organa, ki je v obravnavani zadevi izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva iz naslova zakonskega poroštva po 148. členu ZDavP-2 zoper tožnika kot poroka, ni pravilno.
|
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali odhodek, ki ga je tožnik izkazal v obračunu DDPO za obravnavano obdobje, izkazan na podlagi računa madžarske družbe poslovno potreben ali ne. Zlasti je sporno, ali je zaračunana pogodbeno dogovorjena razlika v ceni ekonomsko smiselna oziroma gospodarsko koristna, glede na dejstvo, da gre za transakcijo med povezanima osebama, za katero na podlagi 16. člena ZDDPO-2 veljajo določbe o transfernih cenah. Madžarska družba je na podlagi pogodbe od tožnika kupovala surovino ortoksilen, ga predelala v AFK in končni izdelek AFK (tekoči ali v luskah) prodala tožniku.
Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi....
|
Na podlagi 121. člena ZDavP-2 velja zavarovanje do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. Na podlagi 122. člena ZDavP-2 se zavarovanje ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti (prvi odstavek). Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne opravičuje (drugi odstavek). Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali so podani predhodno navedeni zakonski pogoji za sprostitev zavarovanja. Namen instituta začasnega zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti je v tem, da se zavaruje izpolnitev bodoče terjatve in kot izhaja iz 121. člena in 122 člena ZDavP-2 traja dokler davčna...
|
Davčni organ dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljal, saj je zavzel stališče, da bi morale biti transakcije najema oproščene plačila DDV in zato sploh ni ugotavljal, kolikšen del vstopnega DDV bi bil zavezanec upravičen odbiti potem, ko bi del poslovne stavbe dal v oproščen najem.
Zaradi napačne razlage določb ZDDV-1 in s tem napačne uporabe materialnega prava se obseg pravice do odbitka DDV v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, zaradi česar dejansko stanje glede tega sploh ni bilo ugotovljeno.
|
V obravnavani zadevi je razlaga materialnega prava napačna in je posledično napačno in nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje. V skladu z materialnopravno razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče RS v sklepu je treba presoditi vse relevantne okoliščine sklenitve poslov (ali gre za sklepanje poslov preko zastopnika ali ne) ter nato posledično objektivne okoliščine na strani zastopnika glede presoje ali je podan zastopnikov subjektivni element pri sklepanju poslov in nato tudi odgovornost zastopanega (tožnika).
|
Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, se presoja na podlagi preteklega ravnanja tujca.
Sodišče meni, da tožena stranka od tožnika ne zahteva idealnega ravnanja, pač pa ugotavlja, da se ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in to ne samo v enem primeru, pač pa tako s tem, ko v daljšem časovnem obdobju, ko je bil direktor družbe A., d.o.o., to je v času petih let, ni storil ničesar, da bi družba poravnavala svoje obveznosti.
|
Če zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost teh ne obračuna in ne plača, jih ugotovi davčni organ in jih zavezancu naloži v plačilo.
|
Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa zgolj verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kakor tudi višina te obveznosti.
Za zavarovanje po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti in da zato pri ugotavljanju njene višine ni treba upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.
|
Iz obravnavane zadeve izhaja, da je tožnica vložila napoved za odmero DPN v zvezi s Sodno poravnavo zaradi razdružitve solastnine na nepremičninah.
Pri tem pa v zadevi naj ne bi bil sporen prenos tožničine lastninske pravice in njena odplačnost. V takšnem položaju pa je po presoji sodišča treba upoštevati določilo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. ZDPN-2 namreč skladno s omenjeno določbo podvrže obdavčitvi le promet s tistim delom nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ki ga je posamezni solastnik dobil plačanega. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku, kot je to izrecno izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji nedavni sodbi X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.
|
O tožnikovi zahtevi je že bilo odločeno, ugotovljeno je bilo preplačilo v znesku 2.263,31 EUR, tožnik je bil seznanjen na kakšen način se bo preplačilo porabilo. Kljub temu je dne 2. 11. 2016 ponovno vložil zahtevo za vračilo preplačanih sredstev. Ker gre za ponovno vložitev zahteve, o kateri je že bilo odločeno, se sodišče strinja, da bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti zahtevi se je namreč že vodil upravni postopek in o njej je že bilo pravnomočno odločeno.
|