S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dne 16. 9. 1999 je nastala za prodajalca obveznost obračuna DDV od celotne kupnine v skladu z 19. členom ZDDV in 23. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. Na tej podlagi je obveznost obračuna DDV nastopila tudi, če prodajalec v 8 dneh ni izdal računa.
|
Za vračilo DDV mora prodajalec z verodostojno listino izkazati med drugim tudi to, da je predhodno DDV vrnil kupcu. Za verodostojno listino za tak primer se ne šteje dnevno sestavljeni zbirni blagajniški izdatek, ker iz njega ni razvidno, kateremu kupcu je bil DDV vrnjen, manjka pa tudi podpis kupca.
|
Če je na računih navedeno delno napačno ime davčnega zavezanca, je pa pravilno navedena njegova davčna številka, samo zaradi tega ni mogoče šteti, da identifikacija davčnega zavezanca ni možna in da zato ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV.
|
DDV v potniškem prometu se lahko vrne le, če prodajalec skupaj z drugimi predpisanimi pogoji vlogi za vračilo predloži tudi verodostojno listino, da je predhodno DDV vrnil kupcu, tujcu v potniškem prometu. Taka listina pa dnevni blagajniški izpisek ni, saj na njem ni podpisa kupca o vračilu DDV.
|
Vračilo davka na dodano vrednost je prodajalcu možno le, če z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kar pa dnevni blagajniški izdatki brez podpisa kupca niso, izkaže, da je predhodno DDV vrnil kupcu, tuji fizični osebi v potniškem prometu.
|
Davčnega zavezanca zanima uvrstitev izdelka »STRAPPING TAPE« in »UNDERWRAPPING TAPE« v carinsko nomenklaturo in stopnjo DDV.
|
Nacionalni organi in sodišča morajo pri dobavi znotraj EU davčnemu zavezancu zavrniti uporabo pravice do odbitka vstopnega DDV, tudi kadar nacionalno pravo ne vsebuje določb o taki zavrnitvi, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje pri utemeljitvi navedene pravice, sodeloval pri utaji DDV, storjeni v okviru dobavne verige. Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa pri poslovanju, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa.
|
Ob predpostavki, da se ugotovi, da so dobave opravljene s pomočjo drugih gospodarskih subjektov, je po presoji Vrhovnega sodišča ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka DDV ugotavljanje in dokazna ocena – analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je revident vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi do pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tega pa nista storila ne davčna organa ne sodišče prve stopnje.
|
Od proizvodnje vrtnin se plačuje davek od dohodkov iz dejavnosti, ne glede na statusno organizacijsko obliko zavezanca.
|
Ko gre za postopek ugotavljanja kršitve (davčnega) zakona, se tožeča stranka s sklicevanjem na poslovno skrivnost, ne more izogniti obveznosti razkritja pravno relevantnih podatkov (39. člen ZGD). Njihovo varovanje je namreč v davčnem postopku zagotovljeno. Tožeča stranka je na podlagi sklenjene pogodbe pridobila pravico do uporabe storitvene znamke. Sporna ostaja njena dejanska uporaba, ki je po mnenju sodišča za odločitev bistvena. Tožeča stranka je namreč, ob upoštevanju registrirane dejavnosti v letu 2003, s pogodbo pridobila pravico do uporabe znamke za označevanje storitev, ki niso sodile v okvir njene registrirane dejavnosti. To sicer na obveznost po sklenjeni pogodbi ne vpliva, vpliva pa na presojo odhodkov z davčnega vidika. Po določbi 12. člena ZDDPO se namreč med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so...
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Tožnica, ki v postopku za izdajo odločbe ni sodelovala kot stranka, bi morala aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek odločbe za nično izkazati s tem, da bi izkazala, da odločba vpliva na njene pravice ali pravne koristi.Tožničin predlog za obnovo postopka ne vsebuje izrecne trditvene podlage glede nobenega od (taksativno navedenih) obnovitvenih razlogov 260. člena ZUP. Smiselno bi bilo mogoče šteti, da tožnica v predlogu uveljavlja razlog po 9. točki 260. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku), saj navedbe v tej smeri predlog vsebuje. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je predlog za obnovo postopka prepozen.Tožnica se sicer v tožbi sklicuje na obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, vendar v predlogu ni podala niti ustrezne trditvene podlage v smislu 2. točke 260. člena ZUP niti ni predložila nobenih dokazov. Zato...
|
Pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja se kot davčna osnova upošteva celotni izplačani znesek, zmanjšan za normirane stroške v višini 10%. Tako zmanjšani znesek pa se nato lahko zmanjša le še za dejanske stroške prevoza in nočitve, ki so povezani z opravljenim delom, vendar le na podlagi dokazil in pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi 44. člena ZDoh-2 določi Vlada.
|