Če davčni organ ugotovi, da obračun davka temelji na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi, da so prihodki, izkazani v obračunu davka, nesorazmerni odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, in davčni zavezanec za to ne navede opravičljivih razlogov, lahko predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Za takšno ravnanje zadošča že en izpolnjen pogoj iz navedene določbe prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Poročilo Urada za meroslovje, ki je bilo sestavljeno na zahtevo tožnika po izdaji prvostopenjske odločbe in brez sodelovanja toženke pri opravljenih tehtanjih, lahko pomeni le enega izmed dokazov, ki pa ima tudi po mnenju sodišča naravo novega dokaza. Tožnik namreč ni zadovoljivo pojasnil, zakaj tega poročila brez svoje krivde ni uspel predložiti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, oziroma zakaj ni uspel pravočasno naročiti njegove izvedbe. Le v takem primeru bi bilo namreč na podlagi...
|
K prijavi premoženja lahko davčni organ pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Za premoženje, ki ga fizična oseba v prijavi premoženja ne navede, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave premoženja, če fizična oseba ne dokaže drugače. Pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pogledu zakon zavezanca ne omejuje. Cenitev iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 je mogoče uporabiti tako v primeru odmere dohodnine po 2. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, kot v primeru specialne določbe iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Postopek ocene davčne osnove pomeni odstop od temeljnega načela materialne resnice. Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova pa se zniža le, če zavezanec dokaže, da...
|
Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Z oceno določena davčna osnova se namreč zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je pri tem na davčnem zavezancu. Neutemeljen je ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ustavno...
|
V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Tožnikov ugovor, da bi morala biti takšna davčna obveznost predvidena v materialnem zakonu in ne v ZDavP-2 ni utemeljen. Ni namreč neobičajno, da procesni zakoni vsebujejo tudi materialnopravne določbe, kakršna je tudi zadevna določba in vrsta drugih določb ZDavP-2. Takšno stališče je že večkrat sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Zato obravnavana ureditev ni v nasprotju z obstoječo zakonsko ureditvijo (v ZDavP-2 in v ZDoh-2) in tudi ne posega v ustavno varovano načelo zaupanja v pravo. Iz 69. člena ZDavP-2 izhaja, da je predmet prijave premoženje, ki je v lasti davčnega zavezanca v času prijave. V konkretnem primeru je davčni organ pred uvedbo postopka tožnika pozval k prijavi premoženja. V postopku inšpiciranja pa ga je s posebnim sklepom pozval še k predložitvi dokumentacije, ki se nanaša na stanje premoženja na dan 1. 1. 2006 (in ne k prijavi premoženja iz 69. člena...
|
Odmera davka po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine na letni ravni zato ni potrebna. Glede zatrjevane retroaktivne uporabe zakonskih določb in s tem kršitve Ustave RS sodišče navaja, da je obveznost prijaviti vse dohodke za fizično osebo obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-2. Inštitut obdavčitve nepojasnjenega vira tako ni uzakonjen na novo, ampak gre le za poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Postopek za odmero davka po zadevni določbi se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Očitek retroaktivne uporabe določbe 68. člena ZDavP-2 tako ni utemeljen. Posledično je neutemeljen tudi očitek, povezan z retroaktivnostjo glede dokazovanja izvora premoženja, pridobljenega pred letom 2006, ter začetnega stanja, od...
|
Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v izreku odločbe ni navedena vrsta davka in da zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Že iz vsebine tožbe izhaja, da je tožniku povsem jasno, za kateri davek gre in katera je pravna podlaga za odmero davka, prav tako pa to izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. V četrtem odstavku 113. člena ZDavP-1, ki ima kontinuiteto v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je določeno, da se postopek za odmero davka po tem odstavku lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Zakon je s tem določil le nov način izračuna davčne obveznosti, medtem ko je bila obdavčitev nepojasnjenega vira možna že po prejšnji zakonodaji in tako z uporabo citirane zakonske določbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice. Nedopustna retroaktivna uporaba zakona po presoji sodišča zato ni podana. Glede na zakonsko besedilo, ki dopušča davčno odmero za...
|
V okviru finančne preiskave je bilo ugotovljeno, da je davčni zavezanec – fizična oseba v inšpiciranem obdobju, od 01. 01. 2005 do 31. 12. 2013, razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, katerih ocenjena vrednost je bila v višini 2.338.787,12 EUR in ki precej presegajo napovedane dohodke davčnega zavezanca v tem istem obdobju. Razlike v višini 844.229,07 EUR davčni zavezanec v davčnem postopku ni pojasnil in ni dokazal, da ugotovljena razlika izvira iz njegovih dohodkov ali drugih prejemkov, od katerih je plačal davčne obveznosti oziroma od katerih se davki ne plačujejo. Izkazano razliko je zavezanec neuspešno pojasnjeval z neevidentirano gotovino na prvi dan inšpiciranega obdobja, obstojem terjatev do posameznih fizičnih oseb in povezavo med posameznimi dvigi in pologi gotovine. Zato je ugotovljena razlika v skladu z določbami 68 a. člena ZDavP-2 predstavljala davčno osnovo ter na tej osnovi davčnemu zavezancu odmerjen davek po stopnji 70 % v znesku 590.960,35 EUR.
|
Mnenje v zvezi s konkretno zadevo (uporabljene enake okoliščine oz. dejansko stanje) v povezavi z uporabo 5. odstavka 68. člena oz. 68. in 69. členom ZdavP-2
Izvajalec: mag. Franc Derganc,
|
V finančni preiskavi je bila ugotovljeno, da je bila prodaja deleža izvedena navidezno, izplačila pa so imela značaj prikritega izplačila dobička, ki ga zavezanec za davek ni napovedal in zanj niso bile obračunane dajatve. Finančna uprava RS je v tem postopku odmerila davčno obveznost v znesku 1.028.656,15 EUR.
Zavezanec za davek – fizična oseba je na podlagi notarskega zapisa leta 2007 odsvojil večinski delež v pravni osebi, ki jo poimenujemo družba A d.o.o.. Delež je pridobila pravna oseba, ki jo poimenujemo družba B d.o.o. po ceni 20.000.000,00 EUR. Kupnina za pridobljeni delež je bila nakazana v letu 2009 v znesku 1.700.000 EUR zavezancu za davek – fizični osebi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila prodaja deleža izvedena navidezno, izplačila pa so imela značaj prikritega izplačila dobička, ki ga zavezanec za davek ni napovedal in zanj niso bile obračunane dajatve.
V postopku nadzora se je za izračun davčne osnove za davek po 68. a členu ZDavP-2 uporabila indirektna metoda denarnega toka. S to metodo se je na eni strani ugotavljal prejeti denar (torej obdavčljivi dohodki in dohodki, od katerih se davek ne plača) in na drugi strani izdani denar (trošenje) za zavezanca za davek – fizične osebe za obdobje 1. 1. 2004 - 31. 12. 2013. Davčna osnova je razlika med vsoto prejema denarja in vsoto izdaje denarja. Finančna uprava RS je na tej osnovi odmerila davčno obveznost v znesku 1.028.656,15 EUR.
|