Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.
Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala...