Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori. Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.