Sodišče pritrjuje stališču toženke, da plačilo, ki ga je za opravljene storitve prejela tožnica, ne odraža njenega vpliva na doseženo prodajo, kar ni skladno z neodvisnim tržnim načelom. Zato je davčni organ skladno s Smernicami OECD pristopil k ugotavljanju obstoja trženjskega nepredmetnega osnovnega sredstva, kar je prepričljivo utemeljil z upoštevanjem funkcij in prevzetimi tveganji, ki jih je v letu 2014 opravljala oziroma nosila tožnica.
Davčni organ je torej s tem, ko je tožnico utemeljeno pozval k predložitvi primerljivih podatkov, dokazno breme prenesel nanjo. V takšni procesni situaciji je na tožnici, da ob nasprotovanju podatkom in izbranemu načinu oziroma ključu porazdelitve predlaga drugačen način/metodo prilagoditve in zanj predloži verodostojne podatke.