Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
Revident ima prav s tem, ko ugovarja, da v primeru, ko med njim in davčnim dolžnikom sploh ni sporno, da navedeni dolg ne obstaja več, vprašanje obstoja tega dolga ne more biti predmet obravnave kot predhodnega vprašanja v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o davčni izvršbe, saj to ne more nadomestiti pomanjkanja potrebnega izvršilnega naslova.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).
|
Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.
|
Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.
|
Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2014 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2014 brez upoštevanja stroškov in olajšav, nepravilna in nezakonita.
|
Davčna napoved vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.
|
|
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je sodišče razumelo pod pojmom navideznega pravnega posla oziroma kakšno vsebino mu je dalo.
Sodišče prve stopnje pojma navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni uporabilo v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
|
Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so le-te dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona.
|
Dohodki, doseženi s prodajo zbranega odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja, pri čemer ne gre za trajno opravljanje te aktivnosti, se obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2.
|
Sporazum o razveljavitvi pogodbe je obstajal že v času odločanja prvostopenjskega organa. Zato je posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščine, relevantne za presojo obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2)
|
Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa davčni zavezanec nima, na njegovi podlagi ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika.
|
Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa davčni zavezanec nima, na njegovi podlagi ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika.
|
Prvostopenjski organ in toženka kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV navajata (tudi) neizpolnjevanje četrtega pogoja iz točke 29. te sodbe, saj ugotavljata, da v obravnavani zadevi obstajajo objektivne okoliščine, ki jih navajata in ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Po presoji sodišča je to ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku. Sodišče se s presojo obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali koga drugega višje v dobavni verigi, strinja.
|
Prvostopenjski organ in toženka kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV navajata (tudi) neizpolnjevanje četrtega pogoja iz točke 29. te sodbe, saj ugotavljata, da v obravnavani zadevi obstajajo objektivne okoliščine, ki jih navajata in ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Po presoji sodišča je to ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku. Sodišče se s presojo obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali koga drugega višje v dobavni verigi, strinja.
|
Davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o. V postopku ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.
|
Ne glede na dejansko voljo pogodbenih strank so za obravnavana izplačila tožnice A.A. s.p. za opravljanje storitev poslovodenja na podlagi predmetne pogodbe o poslovodenju relevantne le kogentni zakonski določbi šestega odstavka 35. člena in drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. Navedeni kogentni določbi ZDoh-2 pa po povedanem morajo pogodbene stranke spoštovati in ju ne morejo s sklenjeno pogodbo civilnega prava izključiti.
|