VELIKO VEČ KOT TRG, ENRICO LETTA, HITROST, VARNOST, SOLIDARNOST ; Krepitev vloge enotnega trga za doseganje  trajnostne prihodnosti in blaginje za vse državljane EU, april 2024

 

Kaj lahko povezuje strateške svete slovenskih Vlad (tudi trenutne) in poročilo g. LETTA-e, ki je pripravil obširno analizo ter poglede v prihodnost naše EU27?

Poskusimo:
1. vsi "VIZIONARSKI forumi" analizirajo izzive naše prihodnosti in ugotavljajo OVIRE (ki so v večji meri rezultat nelojalne uporabe Primarnega prava s strani članic EU27, ki izredno različno implementirajo t.i. direktive + neobvladovanje lastnega finančnega in davčnega sistema v EU27......, kar povzroča izredno birokratizacijo predvsem za MSE podjetja....)
2. vsi forumi poskušajo iskati IZBOLJŠAVE v okvirih, kot jih določa povezava EU27 (Primarno pravo EU, Ustava RS....), hkrati pa nimajo "odgovorov" na delovanje dveh imperijev (ZDS, Kitajska), ki sistematično krepita svojo ekonomsko "vojsko" (za kar EU27 nima nobenega odgovora - še več, niti razoprava ni zaželjena....), tudi ali predvsem na podlagi cenejših energentov, surovin in nadnacionalnih, predvsem IT korporacij........
3. in vsi forumi lahko zgolj "priporočajo" izvršilnim in zakonodajnim vejam oblasti, v katero smer je smiselno - premakniti tanker, ki se imenuje EU27.....NOBENA POVEZAVA pa nima STALNEGA DELOVNEGA TELESA, ki bi lahko spremljal tudi implementacije - morebiti tudi odličnih idej.......

.....in veselica se nadlajuje.......

Žal vsi forumi spregledajo bistvo (kar pa ne velja za Papeža Frančiška....). Ki je zapisano v ustanovnih listinah ZN in OVSE. Brez iskrenih naporov za mir (kar v vsakem primeru izključuje t.i. militarizacijo družbe.....), brez dialoga za zagotovitev globalne varnostne strukture (OVSE, ZN), ne bo mogoče rešiti nobene težave t.i. starajoče se družbe ali "izzivov mladih" v EU27, predvsem pa ne bo mogoče "zajeziti" beg možganov in kapitala ter delovnih mest izven EU27......v območja, ki ponujajo "bolj konkurenčno okolje".....

...veliko bolje bi se počutil, če bi se motil....

 

 

LINK: OFFICE prevod v slovenski jezik: https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/ggf/LETTA_4 2024.docx?ver=SyrCjXXDXh8mXDveAq8NNQ%3d%3d

Originalni zapis v angleškem jeziku: https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/ggf/much-more-than-a-market-report-by-enrico-letta.pdf?ver=VNfjy-EKc9g32e_IG1d0kg%3d%3d

 

Kazalo:

1. 5.svoboda EU27 – za krepitev raziskav, inovacij in izobraževanja
2. Obseg je pomemben:   učinkovit enotni trg za elektronska komunikacijska omrežja in storitve; Enotni  trg za spodbujanje učinkovitih energetsko-podnebnih politik; Spodbujanje miru in krepitev varnosti: na poti k skupnemu trgu za  obrambno industrijo; Enotni  trg in vesolje: spodbujanje povezovanja za strateško avtonomijo;  Vzvod enotnega trga za krepitev odpornosti na področju zdravja ; Enotni  trg   kot katalizator nemotenega in trajnostnega prometa v EU
3. Trajnostni enotni trg za vse (svoboda gibanja in bivanja….)
4. Enotni trg, ki bo šel hitro in daleč (poenostavitev predpisov, predvsem za MSE)
5. Enotni trg zunaj njegovih meja (širitev, strateški partnerji)
6. SKLEPI

 

Misli ob branju poročila Enrica LETTA-e in osvetlitev globalnih trendov, ki jih poročilo ne zazna oz. jih ne osvetli v zadostni meri

 

Avtor: mag. Franc Derganc,

Objava: www.modro-poslovanje.si, dne 22.4.2024

 

Poročilo Enrica Letta-e, ki ga je obravnavala Komisija EU oz. Svet EU v letu 2024 je sestavljeno iz naslednjih poglavij:

1. PREDGOVOR – VELIKO VEČ KOT LE TRG
2. 5. SVOBODA ZA KREPITEV RAZISKAV, INOVACIJ IN IZOBRAŽEVANJA NA PODROČJU ENOTNI TRG
3. ENOTNI TRG ZA FINANCIRANJE  STRATEŠKIH CILJEV;  Unija prihrankov in naložb za sprostitev  potenciala  enotnega trga; Spodbujanje  enotnega trga za spodbujanje zelenih in digitalnih industrijskih javnih naložb; Izboljšanje naložb: krožno gospodarstvo, javna naročila in upravne zmogljivosti
4. VELIK ENOTNI TRG: OBSEG JE POMEMBEN,   učinkovit enotni trg za elektronska komunikacijska omrežja in storitve; Enotni  trg za spodbujanje učinkovitih energetsko-podnebnih politik; Spodbujanje miru in krepitev varnosti: na poti k skupnemu trgu za  obrambno industrijo; Enotni  trg in vesolje: spodbujanje povezovanja za strateško avtonomijo;  Vzvod enotnega trga za krepitev odpornosti na področju zdravja; Enotni  trg   kot katalizator nemotenega in trajnostnega prometa v EU
5. TRAJNOSTNI  ENOTNI TRG ZA VSE, Svoboda gibanja in svoboda  bivanja; Krepitev socialne razsežnosti enotnega trga; Sprostitev  potenciala  evropskih MSP; Odprava davčne razdrobljenosti za krepitev vloge enotnega trga; Enotni  trg za potrošnike
6. ENOTNI TRG, KI BO ŠEL HITRO IN DALEČ, Izboljšanje oblikovanja predlogov na  enotnem trgu; Izboljšanje sprejemanja pravil z ozaveščenim odločanjem;  Uspešno in učinkovito izvajanje pravil EU; Krepitev izvrševanja za ohranjanje celovitosti trga; Poenostavitev predpisov za  bolj dinamičen enotni trg
7. ENOTNI TRG ZUNAJ  NJEGOVIH MEJA,  Odporen enotni  trg v novem geopolitičnem »scenariju«;  Trgovina kot ključno orodje za projiciranje vpliva enotnega trga; Enotni  trg kot ključno orodje v procesu širitve;  Vloga  enotnega trga pri krepitvi ekonomskega sodelovanja s strateškimi partnerji
8. SKLEPI –  POZIV K UKREPANJU

 

Avtor poročila v uvodu opiše temelje nastanka evropske gospodarske povezave in poudari, da je bila zveza ustavljena zaradi t.i. gospodarskih interesov. Pri raziskavi je opravil številne pogovore, zato že v uvodu pojasni, da ima EU27 že z vidika transportnih povezav, velike težave. Omeni različno kvaliteto železniške in druge transportne infrastrukture, ki jo opazi slehernik, ki želi obiskati sleherno članico EU27 in tudi druge kandidatke za povezavo.

V uvodu poda spodbudo trenutni politiki EU27, ki se je zavezala PRAVIČNEMU, ZELENEMU in DIGITALNEMU PREHODU, odločitvi za nadaljnjo širitev povezave in povečanju varnosti EU. Poudari, da ni vprašanje ali so cilji pravilni, temveč gre zgolj za vprašanje kako do zastavljenih ciljev[1].

Enotni trg je v EU27 pod velikim pritiskom, zato mora sleherni deležnik (institucije EU, članice, podjetja, državljani, delavci in civilna družba) zagotoviti več naporov za izboljšanje navedenega inštituta. 

 

»Okvir enotnega trga, ki temelji na opredelitvi štirih svoboščin - prostega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala - temelji na teoretičnih načelih 20. stoletja. Krožno gospodarstvo je edina možnost za rešitev planeta in spremembo paradigme sedanje proizvodnje, za kar bo potreben trden sklop pristojnosti, zaščitena intelektualna lastnina in sposobnost pretvorbe teh sredstev v inovacije in uspešno industrijo. Štiri svoboščine prav tako ne obravnavajo prehoda z gospodarstva, ki temelji na lastništvu, na novo, ki temelji na dostopu in souporabi. Proti koncu svojega mandata je Jacques Delors namignil, da je treba raziskati novo razsežnost enotnega trga. Ena od možnih poti za to raziskovanje je dodajanje pete svoboščine obstoječim štirim svoboščinam, da se okrepijo raziskave, inovacije in izobraževanje na enotnem trgu. Peta svoboščina vključuje vključitev gonil raziskav in inovacij v jedro enotnega trga, s čimer se spodbuja ekosistem, v katerem širjenje znanja spodbuja gospodarsko vitalnost, družbeni napredek in kulturno razsvetljenje.«

Kot je razvidno iz zgoraj navadnih misli avtorja poročila, bi morala EU27 več naporov vložiti v raziskave in inovacije, kar bi lahko imel predvsem zdravstveni sektor največjo dodano vrednost.

Avtor ugotavlja, da je vse večja odvisnost EU od zunanjih dobaviteljev kemično sintetiziranih aktivnih sestavin, sestavin in končnih izdelkov, privedla do strmega upada evropske proizvodnje - s 53 % v začetku leta 2000 na manj kot 25 % danes. Glede na ta vprašanja, demografske spremembe in morebitne prihodnje krize je nujno, da EU sprejme odločne ukrepe za spodbujanje vključevanja v svoj zdravstveni sektor in zagotovitev trajnostnega dostopa do zdravstvenega varstva za vse svoje državljane.

 

»Danes evropska podjetja trpijo zaradi osupljivega pomanjkanja velikosti v primerjavi z njihovimi svetovnimi konkurenti, predvsem iz Združenih držav in Kitajske.

Pomanjkanje povezovanja v finančnem, energetskem in elektronskem komunikacijskem sektorju je glavni razlog za upadanje konkurenčnosti Evrope. Nujno je treba dohiteti in okrepiti razsežnost enotnega trga za finančne storitve, energijo in elektronske komunikacije. V poročilu so opredeljeni konkretni časovni načrti za pospešitev vključevanja v finance, energijo in elektronske komunikacije, s poudarkom na potrebi po doseganju napredka v naslednjem evropskem zakonodajnem obdobju (2024–2029).«

Kot je razvidno iz zgoraj navedenih tez, avtor poročila ne zazna ključnih težav oz. izzivov (oz. vzrokov) podjetij v EU27, ki so povezane s konkurenco nadnacionalnih podjetij iz ZDA iz pomembnih sektorjev (energetika, elektronske komunikacije, tudi farmacija) in podjetij iz Kitajske. V prvem primeru gre za sisteme, ki preko močnega imperija vplivajo na zniževanje konkurence (energetika, vojaška indutrsija, farmacija, finance), na drugi strani pa »državno politična ekonomija« iz Kitajske, pomembno vpliva na konkurenčne pogoje – tudi podjetij s sedežem v EU27 (solarni in vetrni sistemi, proizvodnja električnih prevoznih sredstev itd.)

Prav tako avtor ne zazna ključnih težav t.i. tehnofevdalizma, ki podjetja s sedežem v EU27 postavlja v podrejen položaj.

 

»Enotni trg, kot je bil prvotno zasnovan, je bil močno zasidran v konvencionalnem razumevanju proizvodnega procesa, kar odraža obdobje, v katerem so bila oblikovana prizadevanja za povezovanje. Ta model razvoja je imel kritično, prepoznavno značilnost, ki se je v zadnjih desetletjih zmanjšala: enotni trg je bil nekoč edina razpoložljiva možnost za evropska podjetja, tako kot proizvodna baza ali sedež in kot primarni trg

Racionalizirani predpisi v različnih sektorjih, ki so ključni za življenjski cikel podjetja, igrajo ključno vlogo pri tem, kje se podjetja odločijo za poslovanje. Številne lokacije zunaj Evropske unije so oblikovale namenske poti za pospešitev odzivanja na birokratske in upravne potrebe, s čimer so povečale svojo privlačnost za podjetja. Številni podjetniki, s katerimi sem se pogovarjal na svoji poti, so izrazili zaskrbljenost glede tega vprašanja in poudarili, da alternative postajajo vse bolj privlačne v primerjavi z velikimi birokratskimi bremeni, s katerimi se soočajo podjetja v različnih evropskih državah.

Velik del tega birokratskega bremena je nastal zaradi prekrivajočih se predpisov in upravnih zapletenosti, ki jih ustvarja zapleten sistem upravljanja EU na več ravneh.

V poslovni skupnosti narašča nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja kulture podpore in olajševanja gospodarskih dejavnosti. To nezadovoljstvo prepogosto vodi v skušnjavo, da bi dejavnosti preselili v države zunaj enotnega trga EU, ki zdaj predstavljajo verodostojno alternativo.

Poleg tega  bi bil evropski kodeks poslovnega prava - podrobno opisan v drugem delu tega poročila - preobrazbeni korak k enotnejšemu enotnemu trgu, ki bi podjetjem zagotovil 28 režimov delovanja na enotnem trgu. Neposredno bi obravnaval in presegel sedanji mozaik nacionalnih predpisov ter deloval kot ključno orodje za sprostitev celotnega potenciala prostega gibanja znotraj EU.«

Avtor poročila opozori tudi na težave pri implementaciji direktiv, ki se zelo različno vnesejo v t.i. domače pravno okolje, kar povzroči izredno velike težave pri delovanju podjetij. Zelo pozitivno je potrebno oceniti oceno avtorja po potrebi za t.i. enotnem pravnem okvirju za delovanju podjetij.

»V zadnjem zakonodajnem obdobju so bili z uvedbo ključnih zakonodajnih predlogov postavljeni temelji za pravični, zeleni in digitalni prehod.

Prvotna prednostna naloga bi morala biti mobilizacija zasebnega kapitala, kar je ključni korak, ki postavlja temelje za bolj vključujoč in učinkovit finančni okvir, saj EU na tem področju najbolj zaostaja.

Naslednji korak vključuje reševanje razprave o državni pomoči. Razviti moramo drzne in inovativne rešitve, ki bodo vzpostavile ravnovesje med potrebo po hitri mobilizaciji nacionalne usmerjene javne podpore industriji, če ta sorazmerno obravnava tržne nepopolnosti, na eni strani in potrebo po preprečevanju razdrobljenosti enotnega trga na drugi strani.

Ključnega pomena je vzpostavitev trdne povezave med pravičnim, zelenim in digitalnim prehodom ter finančnim povezovanjem na enotnih trgih. Ta povezava je bistvena za izvedljiv prehod. Brez ustreznih sredstev obstaja nevarnost zavlačevanja napredka.«

Poročilo zazna težavo pri financiranju pravičnega, zelenega in digitalnega prehoda. Rešitev vidi v t.i. privatnem »EU kapitalu«. Avtor pusti odprta vrata pri iskanju mehanizmov za angažiranje prostega kapitala za financiranje prehoda.

 

»K prihajajoči širitvi je treba pristopiti z enakim duhom in vizijo. Razprava se ne bi smela osredotočati le na cilj same širitve, ampak natančneje na metode in časovni razpored takšnih širitev. Medsebojni vpliv enotnega trga in širitve sproža zapletena vprašanja, ki zahtevajo natančen premislek. Najti je treba raznolik pristop, ki bo olajšal postopno, a znatno razširitev koristi enotnega trga na države kandidatke, hkrati pa ohranil stabilnost njihovih gospodarstev in enotnega trga.

Najpomembneje je, da vlade ali državljani te širitve ne bi smeli dojemati kot prenehanje rasti in konvergenčne podpore - zlasti za nedavno pridružene države -, ki jo zagotavljata kohezijska politika in skupna kmetijska politika. Spremljevalne politike sedanjih držav članic in reforma kohezijske politike se zdijo odločilne.«

 

Avtor opozori, da mora EU27, v zvezi s širitvijo, več pozornosti posvetiti metodi in časovni razporeditvi širitvi, saj je znano, da širitev povzroči veliko napetosti zaradi vplivov na vse družbene podsisteme EU27 (kmetijstvo, migracije, geopolitično stičišča itd.).

»Tretja pomembna strateška usmeritev za naslednje desetletje, skupaj s tranzicijo in širitvijo, se nanaša na izziv varnosti.

Naše industrijske zmogljivosti na področju varnosti in obrambe je treba korenito preoblikovati , da se prepreči ponavljanje dinamike, opažene v obdobju 2022–2024. V tem obdobju so Evropejci, medtem ko so podpirali ukrajinski odpor, porabili znatne zneske, vendar okoli 80 % teh sredstev je bilo porabljenih za neevropske materiale. Nasprotno pa so ZDA priskrbele približno 80% vojaške opreme, ki se uporablja za podporo vojni v Ukrajini neposredno iz Ameriški dobavitelji, velika razlika, ki poudarja šibkost našega pristopa.

Hkrati mora biti varnost predmet usklajenih odločitev glede financiranja. Kontinuitete s preteklimi politikami in odhodki si sploh ni mogoče predstavljati. Novim in veliko resnejšim grožnjam se je treba zoperstaviti z odzivi brez primere in sorazmernimi odzivi. Evropska unija preučuje več inovativnih možnosti financiranja za podporo enotnemu obrambnemu trgu. Za posodobitev obrambnih zmogljivosti EU moramo razviti inovativne ukrepe in instrumente, ki učinkovito povezujejo zasebne in javne finančne vire. Ta prizadevanja morajo biti seveda usklajena s članstvom in ustreznimi zavezami skoraj vseh držav članic EU atlantskemu zavezništvu.«

Avtor v obravnavanem poglavju opozori na t.i. obrambno industrijo, ki trenutno izvira iz proizvodnje izven članic EU27. Žal poročilo ne uvidi možnosti za mir v več diplomacije, predvsem v okviru ZN in OVSE, temveč vidi rešitev v več militarizaciji EU27.

 

 

Uspeh enotnega trga ni odvisen le od njegove konkurenčnosti in varnosti, temveč tudi od njegove sposobnosti, da koristi vsem evropskim državljanom in pridobi njihovo podporo.

Zato moramo zagotoviti, da bo vsak razvoj enotnega trga vključeval resnično socialno razsežnost, ki zagotavlja socialno pravičnost in kohezijo.

Poleg tega moramo olajšati večjo udeležbo malih in srednje velikih podjetij na enotnem trgu. V nasprotnem primeru je neizogibno, da bodo podjetja in podjetniki, ki predstavljajo hrbtenico gospodarstva EU, enotni trg videli kot oviro in ne kot priložnost.

Ob poudarjanju ključne vloge vključevanja državljanov bi lahko vzpostavitev  stalne državljanske konference – v skladu s prizadevanji konference o prihodnosti Evrope – znatno povečala učinkovitost in vključenost upravljanja enotnega trga.

 

Avtor poveže termine »svoboda gibanja in bivanja« s problematiko MSE podjetij. Zelo dober je predlog t.i. »stalne državljanske konference«, ki pa mora najti odgovore tudi na izzive tehnofevdalizma, unipolarnosti oz. multipolarnosti, saj sicer svobode ni mogoče pričakovati. Več militarizacije je namreč ključ do – manj svobode. V vojni se najprej ukine – svoboda.

Gospodarska moč Evropske unije leži na ramenih več milijonov malih in srednje velikih podjetij (MSP). Zaposlujejo približno dve tretjini delovne sile EU in predstavljajo nekaj več kot polovico njene dodane vrednosti, zato imajo ključno vlogo v vsakem gospodarskem sektorju.

MSP spodbujajo inovacije, rešujejo pereča vprašanja, kot so podnebne spremembe, učinkovita raba virov in socialna kohezija, ter širijo svoje rešitve po vsej Evropi. Globoko so vpeti v socialno-ekonomsko strukturo Evrope in ustvarjajo dve tretjini vseh delovnih mest, ponujajo priložnosti za usposabljanje po regijah in ravneh usposobljenosti (vključno s tistimi, ki so tradicionalno slabše oskrbljene) ter prispevajo k družbeni blaginji, zlasti na oddaljenih območjih. Povezave med MSP in življenjem evropskih državljanov ni mogoče zanikati – kot je navedeno v strategiji Evropske komisije za MSP za trajnostno in digitalno Evropo, "vsak evropski državljan pozna nekoga, ki je podjetnik ali dela zanj".

Enotni trg bi moral biti naravni prostor za rast, blaginjo in inovacije MSP. Vendar pogosto ni tako. Številne ovire in pomanjkanje povezovanja MSP preprečujejo dostop do drugih trgov EU in izkoriščanje priložnosti za enotne trge. Vsa podjetja EU poročajo o regulativnih in praktičnih ovirah za poslovanje ali širitev poslovanja na enotnem trgu in zunaj njega, vendar stalne ovire nesorazmerno prizadenejo MSP. Na primer, samo 17 % MSP v proizvodnem sektorju izvaža v druge države članice, kar je presenetljivo nizka številka. Kot je poudarjeno v sporočilu o ovirah za enotni trg, skladnost z zakonodajo, standardi, označevanje in upravne zahteve bolj obremenjujejo omejene finančne in človeške vire MSP kot večja podjetja; v sektorjih, kot so poslovne storitve, lahko stroški izpolnjevanja obveznosti za MSP dosežejo do 10 000 EUR.

Zato lahko številna MSP dojemajo enotni trg le kot breme ali vir povečanega konkurenčnega pritiska in ne kot vir priložnosti, ker jim te niso dosegljive. Številna podjetja lahko tudi sama opredelitev MSP dojemajo kot omejevalno in bi jo bilo treba posodobiti, da bo odražala gospodarsko okolje 21. stoletja. Podobno bo ločevanje podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo od velikih korporacij v predpisih EU omogočilo ustreznejše standarde, kar bo spodbudilo njihovo rast in pravično udeležbo na enotnem trgu, zlasti v krizah.

Vendar nevarnost, ki jo lahko občutijo nekatera MSP, ne izvira iz samega enotnega trga, ampak iz njegove razdrobljenosti: učinkovit enotni trg lahko koristi tako MSP, dejavnim na njihovem lokalnem trgu, kot tudi MSP, ki so pripravljena prečkati meje.

V zadnjih letih so evropska podjetja izrazila zaskrbljenost zaradi ovir za enotni trg. Novembra 2023  je 73 % poslancev Evropskega parlamenta podjetij navedlo, da enotni trg ni dovolj povezan, da bi njihovim podjetjem omogočal svobodno poslovanje in konkuriranje, pri čemer so glavne ovire različne pogodbene/pravne prakse, različna nacionalna pravila o storitvah, nedostopnost informacij o pravilih in zahtevah, stroški regulacije in različna nacionalna pravila o proizvodih.

Enotni trg mora te pomisleke obravnavati. Bistveno je, da se bistveno olajša poslovanje na enotnem trgu, zlasti za mala in srednja podjetja. Celoten projekt evropskega povezovanja je ogrožen, če večina evropskih podjetij ne more učinkovito izkoristiti enotnega trga: gre za produktivnost in politično podporo.

Avtor pravilno naslovi težave MSP podjetij, ne poda pa rešitev, ki bi MSE podjetjem omogočila t.i. debirokratizacijo. Poročilo ne naslovi na ključno težavo in sicer t.i. težave socialnega dumpinga v povezavi z obveznimi socialnimi zavarovanji in težave različnih davčnih sistemov, ki so na področju neposredne obdavčitve, tudi na podlagi zadnjih sodb Sosdišča EU, še vedno v pristojnosti članic EU – in ne organov EU27.

 

Za podjetnike ali mala in srednja podjetja, ki se želijo znajti na enotnem trgu, je področje poslovnega prava zastrašujoče zapleteno, kar prinaša precejšnje stroške. Podjetniki

ki želijo ustanoviti podjetje, bodisi doma bodisi čezmejno, se morajo vključiti kot francoski, nemški ali italijanski subjekt, ker ni evropskega okvira podjetja, primernega za MSP. Poleg tega so njihove možnosti financiranja pretežno nacionalne. Če želijo svoje proizvode tržiti v drugi državi članici, morajo upoštevati prilagoditve direktiv o varstvu potrošnikov, ki jih je uvedla ta država, zanje pa velja njena nacionalna zakonodaja. Poleg tega se kljub nedavnemu napredku pravni okvir za obravnavanje podjetij v težavah po jurisdikcijah še vedno razlikuje.

V raziskavi o enotnem trgu Eurochambres iz leta 2024 je 68 % anketirancev menilo, da so različne pogodbene/pravne prakse na enotnem trgu "znatna" ovira. Medtem ko imajo velika podjetja sredstva za premagovanje birokratskih ovir enotnega trga, saj zaposlujejo svetovalce, pravne ekipe in strokovnjake za reševanje zapletenih predpisov, ta prednost prinaša znatne stroške in čas. Za mala in srednje velika podjetja pa se lahko prav te ovire izkažejo za nepremostljive. Ker tem manjšim podjetjem primanjkuje finančnega in človeškega kapitala večjih partnerjev, dejansko ne morejo v celoti izkoristiti potenciala enotnega trga, kar ovira njihovo rast in zavira splošno dinamiko evropskega gospodarstva.

Obravnavanje tega vprašanja ni le stvar pravičnosti; ima globoke gospodarske posledice. Z racionalizacijo regulativnih postopkov in zmanjšanjem zapletenosti lahko sprostimo znatne prihranke časa in virov za vsa podjetja EU, zlasti velika podjetja, ter tako povečamo njihovo produktivnost in konkurenčnost v primerjavi s tekmeci iz tretjih držav. Vendar pa je resnična sprememba v vplivu na mala in srednje velika podjetja. Zanje odprava teh ovir predstavlja priložnost, da končno izkoristijo celoten potencial enotnega trga, priložnost, ki je trenutno daleč izven njihovega dosega. To bi sprožilo val rasti in inovacij MSP, kar bi imelo preobrazbeni učinek na evropsko gospodarstvo in znatno vplivalo na teritorialno kohezijo. Zunaj velikih mestnih območij, kjer v pokrajini prevladujejo mala in srednja podjetja, bi ta na novo odkrit dostop vdihnil novo življenje lokalnim gospodarstvom in skupnostim.

Evropski kodeks poslovnega prava bi pomenil preobrazbeni korak k enotnejšemu enotnemu trgu, saj bi podjetjem zagotovil 28. ureditev za delovanje na enotnem trgu. Neposredno bi obravnaval sedanji mozaik nacionalnih predpisov in deloval kot ključ za sprostitev celotnega potenciala prostega gibanja znotraj EU. Evropska komisija priznava potencialne koristi tega koncepta in dejavno preučuje kodifikacijo poslovnega prava EU ter med državami članicami najde široko podporo temu konceptu. Kodeks gospodarskega prava lahko poveča konkurenčnost in privlačnost, kar dokazujejo številni tuji primeri. Enotni trgovinski zakonik (UCC) v Združenih državah je na primer olajšal oblikovanje trga kritične velikosti. Podobno je Organizacija za usklajevanje poslovnega prava v Afriki (OHADA) splošno priznana kot vzvod za rast trgovine in naložb.

Prvi korak vključuje sistematično kodifikacijo obstoječega pravnega okvira. Vendar zgolj kodifikacija obstoječih zakonov ne bo zadostovala za uresničitev resnično povezanega evropskega trga. Proces kodifikacije je treba nujno dopolniti z inovativnimi elementi in novimi evropskimi orodji, oblikovanimi za izpolnjevanje potreb evropskih podjetij. Takšne inovacije morajo vključevati ustanovitev poenostavljene evropske družbe, da se podjetjem zagotovi bolj prilagodljiva pravna struktura. Njegovo področje uporabe se lahko po potrebi razširi na naslednja pravna področja:

1. splošno gospodarsko pravo,
2. tržno pravo,
3. pravo o elektronskem poslovanju,
4. pravo družb,
5. pravo vrednostnih papirjev,
6. izvršilno pravo,
7. insolvenčno pravo,
8. bančno pravo,
9. pravo finančnega trga,
10. pravo intelektualne lastnine,
11. delovno pravo in
12. davčno pravo.

Kjer ima EU izključno pristojnost, je bistveno, da kodeks nadomesti nacionalno zakonodajo, da se odpravi sedanje prekrivanje. Na drugih področjih bo kodeks dopolnil nacionalne zakone z novimi instrumenti, ki jih lahko podjetja uporabljajo: podjetja bodo morala ravnati v skladu z

Kodeks, vendar se bodo lahko svobodno odločili, ali bodo uporabili nov evropski instrument ali ne, in ga primerjali z obstoječimi nacionalnimi zakoni.  Zato  bi evropski poslovni zakonik gospodarskim akterjem zagotovil 28. ureditev za pomoč pri njihovi evropeizaciji, s čimer bi enotni trg postal naravno obzorje za razvoj podjetij. Naslednji podpredsednik, pristojen za svobodo bivanja, mora dati prednost oblikovanju evropskega poslovnega zakonika.

Oblikovanje evropskega poslovnega zakonika je dolgoročen projekt, vendar je medtem mogoče sprejeti številne ukrepe za zmanjšanje zapletenosti enotnega trga. Dve področji, na katerih je ukrepanje še posebej potrebno, sta storitve in davki. Storitveni sektor je eden najpomembnejših delov evropskega gospodarstva, vendar je tudi eden najbolj reguliranih. To podjetjem otežuje čezmejno opravljanje storitev in jih lahko v celoti odvrne od vstopa na enotni trg. Obdavčitev je še eno področje, na katerem zapletenost predstavlja veliko oviro za čezmejno trgovino in naložbe. Različni davčni sistemi, ki veljajo v posameznih državah članicah EU, otežujejo in dražijo poslovanje podjetij v več državah.

Poleg tega bo potreba po  poenostavitvi upravnih postopkov in zmanjšanju birokracije  obravnavana spodaj v tem poročilu. Vendar je treba v tem oddelku ponovno poudariti njegov pomen, saj so upravni postopki še posebej obremenjujoči za MSP, ki nimajo zmogljivosti in osebja za obravnavanje pogosto zapletenih postopkov, ki jih zahteva zakonodaja EU.

Ideja o enotnem pravnem okvirju za delovanje podjetij v EU27 je zelo zanimiva, a izredno težko izvedljiva. Avtor opozori na dva izziva in sicer trg storitev in davki. Obe področji sta zelo tesno povezani, kar dokazuje iniciativa SAVE, ki je dokazala, da imajo članice EU27 izredno različne pravne ureditve. Kar onemogoča t.i. enotno urejanja. Rešitev bi bila določitev minimalnih standardov, ki bi jih morala zagotoviti sleherna članica EU27. Moj osebni predlog je, da se zagotovijo t.i. postopkovna pravila, ki bi članice prisilile, da se do vseh podjetij – udejanja 41. in 51. člen Listine EU o temeljnih pravicah.

 

Glede na to, da večina MSP v EU deluje v storitvenem sektorju, je nadaljnje povezovanje na tem področju ključnega pomena. Za to je potrebna obnovljena zaveza za odpravo dolgotrajnih ovir. Glede na raziskave Evropske komisije  približno 60 % ovir za enotni trg storitev, ugotovljenih leta 2002, še vedno obstaja, več kot 20 let kasneje.

Poleg tega sodobna gospodarstva temeljijo na zapleteni mreži, v kateri so storitve in blago neločljivo povezani: skoraj 40 % vrednosti, ustvarjene v proizvodnem sektorju EU, neposredno poganjajo storitve. Odprava ovir na trgu storitev ne spodbuja le storitev, temveč ustvarja učinek valovanja, ki povečuje koristi za sektor blaga.

Direktiva o storitvah iz leta 2006 je ključna pobuda, katere cilj je spodbujanje resnično povezanega enotnega trga storitev v Evropski uniji. Direktiva ima širok doseg in zajema znaten del gospodarske dejavnosti EU. Kljub znatnemu napredku so ovire še vedno globoko zakoreninjene, kar ovira polni potencial Direktive in nemoteno delovanje enotnega trga storitev.

Nedavna poročila Evropske komisije kažejo zaskrbljujočo sliko: napredek pri odpravljanju teh ovir se je zaskrbljujoče upočasnil. Pospešene reforme so bistvene za premagovanje regulativnih in upravnih ovir, s katerimi se srečujejo ponudniki storitev prek meja EU. Če teh izzivov ne bomo obravnavali, ne bomo imeli vseh gospodarskih koristi, ki si jih predvideva enotni trg.

Zgodnje izvajanje direktive je nedvomno spodbudilo povezovanje enotnega trga. Ta začetni zagon pa se je od leta 2010 opazno zmanjšal. Zaradi vizije enotnega trga je nujno treba obnoviti občutek odločnosti vseh zainteresiranih strani.

Da bi dosegli kakršen koli smiseln preboj, je treba obravnavati posebne vrste omejitev, ki še vedno obstajajo v okviru direktive o storitvah. Te ovire zajemajo diskriminatorno prakso, ki temelji na državljanstvu ali prebivališču, omejitve, ki ponudnike storitev omejujejo na delovanje v eni sami državi članici, uporabo protekcionističnih preskusov gospodarskih potreb, postopke izdaje dovoljenj, na katere vpliva ukoreninjena udeležba konkurentov, in ovire za nemoteno začasno čezmejno opravljanje storitev. Obsežna raziskava Komisije za leto 2021 osvetljuje sektorsko področje omejitev, prikazuje nekatera področja napredka, hkrati pa potrjuje na splošno počasno hitrost reform.

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti maloprodajnemu sektorju, v katerem je malo politične volje za nadaljnje povezovanje in kjer lokaliziran protekcionizem ovira vstop na trg, zavira konkurenco in s tem škoduje novim potencialnim proizvajalcem in potrošnikom. Natančen pregled regulativnih okolij in stroga uporaba ocen sorazmernosti sta ključna za odpravo neupravičenih omejitev na tem področju. Podobno je izredno pomembno obravnavati gradbene in inštalacijske storitve v okviru direktive o storitvah. Neusklajenost predpisov o napotitvi delavcev in razdrobljena upravna bremena, ki jih nalagajo države članice, neposredno spodkopavajo cenjeno svobodo opravljanja storitev. Za racionalizacijo in poenostavitev teh procesov je potrebno usklajeno posredovanje na ravni EU.

Razmislek o predhodnih prizadevanjih za pospešitev povezovanja storitev na enotnem trgu kaže, da lahko sektorska strategija privede do pomembnejših dosežkov. Obsežne poskuse povezovanja trgov sta pogosto preprečila pomanjkanje politične podpore in odpor utrjenih zainteresiranih strani. Prilagajanje politik edinstveni dinamiki posameznih storitvenih sektorjev se kaže kot učinkovitejša pot za premagovanje teh izzivov.

Ta pristop omogoča natančno opredelitev ovir za vključevanje, pri čemer se tehnične ovire razlikujejo od tistih, ki izvirajo iz pomanjkanja politične volje. Za tehnične ovire sta bistvena koraka spodbujanje izmenjave najboljših praks in zagotavljanje tehnične pomoči Evropske komisije državam članicam. Kadar je glavna ovira primanjkljaj politične volje, mora Komisija uveljaviti svojo pristojnost in po potrebi uporabiti postopkovne kršitve, da bi pospešila povezovanje. Sprejetje te dvodelne strategije omogoča Evropski uniji, da učinkoviteje premaguje zapletenost povezovanja storitvenega sektorja in zagotavlja, da se tehnične in politične ovire obravnavajo s posebnimi in učinkovitimi ukrepi. To ne pospešuje le napredka na poti k enotnemu in dinamičnemu enotnemu trgu, temveč tudi krepi temeljne vrednote solidarnosti, sodelovanja in napredka, ki so v središču evropskega projekta.

Celo v sektorjih, ki jih zajemajo posebne direktive, še vedno obstajajo ovire, ki povzročajo trenja na enotnem trgu. Na področju obveznih revizij na primer razlike v nacionalnih predpisih glede omejitev odgovornosti povzročajo znatne ovire. Dejstvo, da nekatere države članice določajo najvišji znesek za finančno obveznost, s katero se lahko soočajo revizorji, druge pa ne, kaže, kako lahko nedoslednosti med nacionalnimi okviri ovirajo nemoteno delovanje enotnega trga, odvračajo od čezmejnega opravljanja storitev in izkrivljajo konkurenco, hkrati pa ustvarjajo nerazumne razlike v poklicnih obveznostih, ki ovirajo razvoj manjših organizacij. Odprava teh razlik je ključna za vzpostavitev bolj povezanega in nemotenega enotnega trga.

Skratka, potreben je večstranski pristop.  Države članice se morajo ponovno zavezati k nujni odpravi ovir. Zagotavljanje čezmejnih storitev je treba racionalizirati s poenostavljenimi postopki, hkrati pa ponovno potrditi, da direktiva o storitvah ne prevlada in ne bi smela prevladati nad določbami direktive o napotitvi delavcev. Države članice bi morale dejavno sodelovati pri vzajemnem učenju, da bi opredelile in sprejele najboljše prakse za liberalizacijo. S premagovanjem teh izzivov lahko EU sprosti uspešen in integriran trg storitev, ki spodbuja gospodarski napredek, konkurenčnost in neomejene priložnosti za podjetja in potrošnike.

Žal avtor ne ponudi rešitve v zvezi z oviramo pri izvajanju storitev v okviru EU27.

 

Davčna razdrobljenost je še ena velika ovira, s katero se soočajo podjetja EU ter zlasti mala in srednja podjetja. Kot je navedeno v sporočilu "Enotni trg pri 30", enotni trg EU zahteva odpravo ovir za čezmejne poslovne dejavnosti, vključno s tistimi, ki so povezane z upravnimi bremeni, povezanimi s soobstojem 27 različnih davčnih sistemov. Doseganje boljše usklajenosti z usklajenim davčnim okvirom EU je ključnega pomena za olajšanje prostega pretoka delavcev, blaga in storitev ter za podporo rasti in zasebnih naložb. Komisija je na podlagi močne pobude Evropskega parlamenta in konference o prihodnosti Evrope predstavila številne zakonodajne predloge, osredotočene na obdavčitev. V zadnjih letih je bil dosežen znaten napredek. Za okrepitev enotnega trga morajo prihodnje prednostne naloge politike vključevati dokončanje tekočih projektov ob odločnem sprejemanju sistemskih reform. Cilj teh reform bi moral biti ustvariti enake konkurenčne pogoje in preprečiti škodljivo davčno konkurenco, hkrati pa spodbujati produktivnost in ohranjati model socialnega tržnega gospodarstva EU.

Da bi obravnavali zapletenost izpolnjevanja davčnih obveznosti, ki ostaja znaten strošek in velika ovira za MSP, mora biti EU odločena, da oblikuje nov, enoten sklop pravil za določitev davčne osnove podjetij z različnimi okviri za velike skupine podjetij ter mala in srednja podjetja. Poleg tega je treba odpraviti davčne ovire pri čezmejnih naložbah v zvezi z davčnimi odtegljaji na dividende na lastniške deleže in obresti na imetništvo obveznic, plačanih vlagateljem, ki živijo v tujini. To bo zagotovilo enotnejše davčno okolje, poenostavilo sedanjo zapletenost in zmanjšalo notranjo davčno konkurenco v EU.

Žal avtor ne ponudi rešitve v zvezi »davčno razdrobljenostjo« v okviru EU27.  Povzame pa iniciative komisije EU, ki trenutno išče rešitve v okviru zmanjšanja administrativnih ovir v povezavi s t.i. davčnim odtegljajem.

 

V zvezi s posrednim obdavčenjem Pogodbi Uniji izrecno nalagata nalogo, da sprejme potrebne določbe za preprečitev, da bi nacionalni davki, povezani z blagom in storitvami, sčasoma ovirali njihov prosti pretok.

Kar zadeva sistem davka na dodano vrednost (DDV), usklajevanje napreduje, čeprav počasi, že skoraj štiri desetletja. Po letih pogajanj so bila pravila, ki urejajo stopnje DDV za blago in storitve, sčasoma revidirana, da bi se zagotovilo, da imajo države članice potrebno prožnost, da njihovi sistemi DDV odražajo odločitve nacionalnih politik, vendar se ohrani skladnost glede na skupne evropske prednostne naloge. Kljub temu so lahko ureditve DDV v EU še vedno obremenjujoče za podjetja, zlasti za MSP, podjetja v razširitveni fazi in druga podjetja s čezmejnim poslovanjem.

Dokončati je treba zakonodajne pobude na področju DDV v obravnavi, da bi obravnavali izzive, ki jih prinaša gospodarstvo platform, posodobili sistem DDV in izboljšali njegovo funkcionalnost za podjetja, zlasti mikropodjetja. Poleg tega je boj proti goljufijam ključnega pomena: glede na poročila Komisije o vrzeli pri pobiranju DDV te še vedno pomenijo izgubo prihodkov za države članice v višini skoraj 100 milijard EUR letno. DDV je tudi osnova za lastna sredstva EU.

Glede na to je vsekakor treba zagotoviti še tesnejše sodelovanje med državami članicami in okrepiti prizadevanja za zagotovitev enostavne skladnosti s pravili o DDV za podjetja. Poleg tega turistični sektor, ki je neločljivo povezan s čezmejno razsežnostjo, že leta čaka na pregled pravil o DDV, ki se uporabljajo za dejavnosti potovalnih agencij, prevoza potnikov, in režima oprostitve DDV za potnike iz tretjih držav.

Za spodbujanje dobrodelnega dajanja bi morala EU razmisliti o večji harmonizaciji možnosti nevtralizacije DDV za donacije na enotnem trgu. Čeprav zakonodaja EU o DDV državam članicam omogoča, da določijo merila za oprostitev, je udeležba še vedno nedosledna.

Na področju trošarin je še več prostora za izboljšave. Gospodarski subjekti, ki se ukvarjajo s prodajo trošarinskega blaga na daljavo v EU, se pritožujejo zaradi zelo oviralnih ovir, ki nesorazmerno prizadenejo MSP, kot so mali vinarji. Poleg tega je direktiva, ki ureja trošarine na energente, zdaj stara več kot 20 let in ne upošteva pomembnega razvoja na energetskem trgu niti podnebnih ciljev, ki so zdaj tako visoko na dnevnem redu Evropske unije. Zapleten mozaik izjem in zmanjšanj, ki se je razširil po državah članicah, je treba reorganizirati, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu in se izognili dajanju napačnih spodbud v smislu porabe energije in onesnaževanja.

Žal avtor ne ponudi rešitve v zvezi s izzivi na področju posredne obdavčitve.   

 

Glede na čezmejno naravo agresivnega davčnega načrtovanja, izogibanja davkom in davčnih utaj mora Evropska unija ukrepati, da bi zaščitila enake konkurenčne pogoje med državami članicami in za evropske davkoplačevalce.

Ker je nujno treba zaščititi enotni trg, kadar je zaradi hudega izkrivljanja potrebno posredovanje EU, Pogodbi določata varnostni ventil člena 116 PDEU o pravilih o izkrivljanju trga. Za njegovo uporabo ni potrebno soglasje, ampak le kvalificirana večina, kar zadostuje za razveljavitev vsake posamezne države članice, ki tega ne želi, ne glede na njeno velikost. Na podlagi temeljite ekonomske in pravne analize, ki jo je Komisija že začela, je ključna politična vzdržnost ciljno usmerjene in pravočasne uporabe tega pomembnega instrumenta, ki ga ponujata Pogodbi, v naslednjih letih.

Čeprav so države članice še vedno nekoliko razpršene glede zakonsko določenega davka od dohodkov pravnih oseb in skupnih bruto investicij v osnovna sredstva, moramo poudariti, da je bila EU med prvimi, ki je izvedla davčno reformo OECD in zagotovila minimalno svetovno raven obdavčitve dohodkov pravnih oseb. Direktiva o t. i. stebru 2 globalnega davčnega sporazuma OECD je začela veljati 1. januarja 2024 in bo pomagala zagotoviti, da bodo vsa velika podjetja, ki poslujejo v EU, plačala dejansko minimalno davčno stopnjo v višini vsaj 15 %.

Evropska unija je na čelu prizadevanj za oblikovanje pravičnejšega sistema obdavčevanja na večstranski ravni. Poleg stebra 2 o minimalni obdavčitvi si Komisija še vedno močno prizadeva za uspešen zaključek drugega stebra globalnega dogovora OECD o delni prerazporeditvi pravic do obdavčitve. Cilj obeh stebrov je obravnavati različna, vendar povezana vprašanja. Gotovo je, da so naraščajoča globalizacija in digitalizacija gospodarstva ter koncentracija vse večjega bogastva v rokah manjšega števila posameznikov problemi, ki neposredno postavljajo pod vprašaj evropske institucije. Dejansko jih je mogoče rešiti le na večstranski in nadnacionalni ravni. Bolj ko bo Unija sposobna govoriti in sčasoma delovati enotno in usklajeno, boljše so možnosti za učinkovito obrambo svojih temeljnih vrednot in skupnih interesov vseh svojih držav članic. V tem smislu je treba podpreti in okrepiti politično in tehnično delo, ki ga je Komisija opravila v zadnjih letih.

 

 

Za okrepitev tega procesa bi bilo koristno ustanoviti stalno državljansko konferenco, ki bi prispevala k nadaljnjemu ukrepanju v zvezi s tem poročilom in ga podprla. Konferenca o prihodnosti Evrope je jasno pokazala željo državljanov po večjem sistemskem vključevanju v razvoj in izvajanje evropskih javnih politik. Eden od predlogov, ki so se pojavili na plenarnem zasedanju konference, je zlasti predlagal organizacijo rednih skupščin državljanov. Predsedstvo Evropske komisije je ta predlog sprejelo s pobudami evropskih državljanskih okroglih miz, ki naj bi postale sestavni del evropskega življenja in prispevale h krepitvi naših demokracij. Državljanska konferenca bi se lahko povezala s tremi glavnimi institucijami EU in pripravila priporočila za izvajanje poročila, kar bi zagotovilo dragoceno, vsekakor širšo in bolj utemeljeno perspektivo. Če je enotni trg vedno bil in mora ostati jedro in gonilo povezovanja Evropske unije, nobena reforma, nobena inovativna zasnova, naš javni pregled ne bo mogoč, razumljen in sprejet brez dejavnega sodelovanja in resničnega vključevanja evropskih državljanov.

Žal avtor ne ponudi rešitve v zvezi s izzivi na področju posredne obdavčitve.   Navaja rešitve, ki jih je predlagala OECD, Komisija pa jih izvaja. Predvsem lahko pogrešamo inovativne rešitve, ki bi naslovili na t.i. obdavčitev presežka premoženja (Piketty) in obdavčitvi t.i. pojava tehnofevdalizma (Varufakis).