Akt, ki (v izreku) ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne posega v tožnikov pravni položaj. Prav za tak akt gre v obravnavanem primeru. Z izpodbijano odločbo, ki pomeni enega od načinov končanja postopka nadzora, namreč tožniku ni bila odmerjena davčna obveznost. Z njo tudi ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali pravni koristi. V njej so vsebovane zgolj ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki so vsebovane tudi v zapisniku, in sicer so navedena konkretna tožnikova ravnanja, s katerimi je po ugotovitvah organa kršil peti odstavek 7. člena ZDavPR.
|
V zvezi z najemom vozila se je Sodišče Evropske unije že izreklo, da ne gre za dobavo blaga, ampak je treba tak najem načeloma šteti za opravljanje storitev. Z vidika DDV pa je pomembno nadaljnje razlikovanje med finančnim in poslovnim najemom, in sicer iz razloga, ker se izročitev blaga v finančni najem pod določenimi pogoji za namene DDV obravnava kot dobava blaga. V skladu z 11. členom ZDDV-1 namreč pridobitev blaga znotraj Unije pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, je za finančni najem značilen prenos večine prednosti in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, na lizingojemalca (najemnika). To, da se prenos lastništva opravi ob izteku pogodbe ali da je diskontirana vsota obrokov skoraj enaka tržni vrednosti blaga, sta značilnosti,...
|
Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od...
|
Tožnik zaradi neudeležbe v postopku pred izdajo odločbe, še ni prekludiran za to, da ugovarja naraciji izpodbijane odločbe nasploh, tako v pritožbi kot tudi v upravnem sporu, in torej neupoštevanje prav vseh vsebinskih tožbenih in pred tem pritožbenih ugovorov ni na mestu. Tožnik je prekludiran že v postopku s pritožbo, v pogledu navajanja novih dejstev in novih dokazov, tj. dejstev in dokazov, ki pri odločanju o odmeri še niso bili upoštevani, ni pa, po presoji tega sodišča, prekludiran ugovarjati presoji okoliščin in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
|
Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
|
Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi.
Vrhovno sodišče je jasno razmejilo druge dohodke (11....
|
Glede na to, da, ni spora o tem, da je tožnik od družbe A. prejel 123.246,43 EUR, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa o navideznosti pogodb med družbama B. in C. ter A., obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, tožnik pa prav tako ni v tožbi zatrjeval, da bi bil z družbo A. v razmerju, ki bi utemeljevalo, da bi se prejeta sredstva obravnavala kot dohodek iz kapitala, zato se te tožbene navedbe zavrnejo, posledično pa ta sredstva zapadejo pod prej cit. določbo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
|
Davčni organ je o predlaganem odlogu plačila davčnega dolga oziroma o tem, ali bo v posameznem primeru glede na okoliščine zadeve odlog plačila pogojeval s predložitvijo ustreznega instrumenta zavarovanja, upravičen odločiti po prostem preudarku, kar pomeni, da je upravičen izmed več možnih izbrati tisto odločitev, ki jo v okoliščinah konkretnega primera šteje za najprimernejšo glede na javno korist, ki jo pri odločanju zasleduje.
Za izdajo sklepa, s katerim se pred odločitvijo o predlaganem odlogu zavaruje kasnejše plačilo davčne obveznosti, namreč po sodni praksi zadostuje obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo pričakovanje organa, da bo plačilo davčne obveznosti precej oteženo ali celo onemogočeno.
Ugovori, s katerimi tožnik po vsebini nasprotuje zahtevi po predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja ne morejo biti predmet odločanja v tem upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe, s katero...
|
Letni dodatek, ki ga prejemajo uživalci slovenskih pokojnin ter temu dodatku primerljiv regres za letni dopust, ki ga prejema tožnik kot letni dodatek k svoji pokojnini iz Republike Avstrije, ne predstavljata pravic delavca iz sklenjenega delovnega razmerja v smislu 13. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je pri odmeri akontacije dohodnine upošteval celotno višino regresa.
Pri odmeri akontacije dohodnine je bila pravilno upoštevana tudi višina božičnice tožnika, ki predstavlja po svoji pravni naravi dodatek k tuji pokojnini (drugi odstavek 40. člena ZDoh-2), in je zato že po naravi stvari ni mogoče enačiti s prejemkom (v Republiki Sloveniji ali v tujini) zaposlenih delavcev v smislu 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Tudi božičnica namreč ne predstavlja dela plače tožnika oziroma pravice iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, pač pa prejemek iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega...
|
Zastaranje je bilo zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, zato upoštevajoč datum izdaje sklepa o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ni nastopilo.
|
Uredba o izvajanju ukrepa odpravljanje zaraščanja na kmetijskih zemljiščih med drugim določa, da mora vlagatelj ob oddaji vloge na javni razpis izpolnjevati tudi pogoj v 11. točki 5. člena Uredbe, in sicer da ima lahko ob oddaji vloge na javni razpis do 50 EUR neporavnanih davčnih obveznosti do države. Nedavčnih obveznosti do države ali občine javni razpis in Uredba ne omenjata, zato upravni organ ni imel podlage, da termin davčnih obveznosti razširi tudi na neplačane nedavčne obveznosti.
|
Ker je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot namen določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.
|
Dohodek, ki ga na podlagi izdanih računov prejme gospodarska družba, ni mogoče šteti posamezniku, ki je pri njej zaposlen, tudi če je za to podjetje opravljal storitve.
|
Davčni organ bi moral ob upoštevanju drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.
|
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen...
|
Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
|
Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.
|
Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.
|
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.
|
Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal.
Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.
|