Izdaja računa mora biti posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugimi davčnimi zavezanci, v obravnavanem primeru pa transakcije, ki so bile podlaga za izdajo računov, sploh niso bile opravljene, zato je treba odbitek DDV zavrniti že iz tega razloga. Ni torej treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. Za odločitev v zadevi je zato nebistvena nadaljnja presoja sodišča prve stopnje v tej smeri, torej da je revident vedel, da so transkacije, zvezi s katerimi uveljavlja odbitek vstopnega DDV, del zlorabe oziroma goljufije.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko Upravno sodišče od drugačnem materialnopravnem stališču presoja ustreznost vloge, dane v davčnem postopku, ne da bi izvedlo glavno obravnavo.
|
Obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, je hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave. Zavrnitev izvedbe glavne obravnave torej pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka.
Iz nekaterih navedb prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko na seji izvajalo dokaze (z vpogledom v listine v davčnem spisu) in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentkino pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Na seji se namreč lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost...
|
Po presoji sodišča razlogi tožene stranke ne zadoščajo za utemeljitev, da tožnica v postopku upravnega spora ne more uspeti. Tožena stranka je namreč zgolj povzela zaključke FURS in tudi že predpostavila odločitev sodišča v upravnem sporu, ne da bi pojasnila kakšna je tožba in ne da bi ocenila, zakaj so tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, taki, da nima verjetnih izgledov za uspeh. Predvsem pa tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da je FURS odločitev, ki jo izpodbija v upravnem sporu, oprla na določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je predmet ustavne presoje pri Ustavnem sodišču RS. To dejstvo pa bi tožena stranka morala upoštevati pri presoji razumnosti tožničine prošnje za dodelitev BPP in verjetnosti za uspeh v upravnem sporu, ne pa izhajati le iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.
|
Subjektivni element na strani tožnika davčni organ utemeljuje z naslednjimi okoliščinami: sporna nepremičnina je bila predmet več nakupov in prodaj v kratkem času, prodajna cena se je v šestih mesecih zvišala za 144%, odgovorne osebe družb, ki so pri prodajah sodelovale, so sorodstveno povezane, tožnik je kupnino plačal na avstrijski bančni račun, čeprav je bil na računu št. 54/08 naveden bančni račun prodajalca pri B.. Poleg tega prodajalci ob prodaji niso obračunali niti plačali izstopnega DDV. Utemeljen je zato zaključek, da konkretni posel ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.
|
Ugodno končanje postopka iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 pomeni ugoditev pravnemu sredstvu, neugodno končanje postopka pa pomenita zavrnitev ali zavrženje pravnega sredstva. Čeprav je vlagatelj ob vložitvi pravnega sredstva zanj imel pravni interes, pa ga zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, nima več, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, šteje se, da je vlagatelj v postopku popolnoma propadel. Tožnik svoj uspeh tolmači napačno, ko pravi, da se je zgodilo točno tisto, kar je tožnik zasledoval, tj. da se postopek zavarovanja ustavi. To bi pomenilo tožnikov uspeh, če bi se postopek zavarovanja ustavil vsled pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik. Temu pa v obravnavani zadevi ni bilo tako, saj se je postopek zavarovanja na predmetno vozilo ustavil zato, ker je zavezanec za davek ponudil nadomestni instrument zavarovanja.
|
Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami po določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2 zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen, in sicer splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo, katere pomembni del je tudi analiza primerljivosti transakcij, ki jo mora po petem odstavku tega člena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago praviloma nemudoma. V skladu z navedenim bi torej moral tožnik, ki je v predloženih davčnih obračunih za kontrolirana obdobja izkazoval, da so odhodki iz naslova presežnih posojil v skladu s primerljivo tržno zadolžitvijo, z dokazi o davčno priznanih odhodkih razpolagati že ob sestavi davčnih obračunov. Breme dokazovanja je po navedenem na zavezancu, kar velja tudi v primeru, če mu davčni organ, kot v obravnavani zadevi, dokazovanje s predpisano dokumentacijo dopusti v...
|
70. člen SPZ res ureja delitev solastnine na stvari, pri čemer je stvar opredeljena kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje (prvi odstavek 15. člena SPZ). Vendar pa ni ovir, da se po tem členu delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Tudi v primerih, ko gre za delitev solastnine na več nepremičninah, gre za ureditev solastniških razmerij oziroma za ukinitev solastninske skupnosti in ne za prodajo oziroma zamenjavo nepremičnin.
|
Tožnik je zlorabil predpise z namenom pridobitve davčne ugodnosti, kar pomeni tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Tožnik in B. d.o.o. sta sklepala posle, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoče doseči, kar je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa se ne plačuje, kljub nerazumno nizki najemnini v primerjavi z obroki lizinga, a je ni prekinil, terjatve po njej pa tudi niso zavarovane. Najemna pogodba je bila sklenjena zgolj zaradi dokazovanja, da bo tožnik stiskalnico uporabil za namene z DDV obdavčene dejavnosti v smislu gospodarske dejavnosti za doseganje dobička ter posledično ustreznega razmerja med vstopnim in izstopnim DDV. Četudi doseganje dobička ni pogoj za odbitek vstopnega DDV, tožnik z objektivnimi dokazi ni dokazal, da bo blago, od katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV,...
|
Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer.
|
Namen rezervacij je v obliki vnaprej vračunanih stroškov oz. odhodkov zbrati zneske, ki bodo v prihodnosti omogočili pokritje takrat nastalih stroškov oz. odhodkov. Tako oblikovane rezervacije se ob oblikovanju, kolikor so oblikovane skladno s standardi, davčno priznajo kot odhodki, v nadaljnjih obdobjih pa so nato bodisi porabljene in se zmanjšujejo neposredno za stroške oziroma odhodke, za pokrivanje katerih so oblikovane (kar pomeni, da se v poslovnem letu takšni stroški oziroma odhodki več ne pojavijo v izkazu poslovnega izida, prav tako pa se vanj ne prenesejo izrabljene dolgoročne rezervacije za njihovo pokrivanje), bodisi se po koncu obdobja, za katero so bile oblikovane, njihov neporabljeni del prenese med poslovne prihodke. Rezervacije se torej kot odhodek pripoznajo v času njihovega oblikovanja. Kolikor pa se ocenjeni stroški v višini oblikovane rezervacije pripoznajo kot del nabavne vrednosti osnovnih sredstev in se amortizirajo v dobi koristnosti, se obračunana...
|
Obstoj zlorabe je v izpodbijani odločbi utemeljen tako z vidika objektivnega (odsotnost poslovnega cilja) kot tudi z vidika subjektivnega (bistvenega namena transakcij) elementa. Z ozirom na opisana lastniška in upravljalska razmerja je povsem logičen in pravilen zaključek, da sta A.A. in B.B. tudi po odsvojitvi poslovnega deleža obdržala dotedanja upravičenja in da sklenjena Pogodba o nakupu poslovnih deležev z dne 11. 4. 2011 ni imela učinkov, ki jih ima sicer prodajna pogodba in ki so v tem, da prodajalec izgubi lastniška upravičenja v zvezi s predmetom pogodbe, v konkretnem primeru iz naslova lastništva poslovnega deleža v tožeči stranki. Obenem pa je bilo na opisan in nesporen način vzpostavljen položaj, ki je omogočil plačilo dividend, ki je bilo formalno opravljeno družbi pridobiteljici, dejansko pa - preko plačila kupnine za poslovni delež – fizičnima osebama in s tem dosežen davčni prihranek.
|
Sodišče ni sledilo razlagi prava, kot jo je v pritožbi in tudi v tožbi navajal tožnik in sicer, da za dolgovane obresti ni mogoče izdati sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, saj je po mnenju tožnika zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti namenjeno zgolj zavarovanju plačila davkov, ne po tudi pripadajočih dajatev (obresti).
Tako tudi po mnenju sodišča iz same sistematike urejanja posameznih področij ZDavP-2 po poglavjih izhaja, da opredelitev „davčne obveznosti“ ne izključuje obresti, naložene v postopku DIN. Tudi po presoji sodišča iz določbe 111. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi bile pripadajoče dajatve (obresti) izključene iz zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti.
|
Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku ugotavljal, ali je pri tožnici podan subjektivni element, to je četrti pogoj iz 17. točke te obrazložitve in zaključil, da je tožnica sodelovala pri davčni goljufiji. Iz v postopku ugotovljenih okoliščin je celo zaključil, da je storitve, glede katerih je prejela račune od družbe C. d.o.o. in glede katerih je uveljavljala odbitek vstopnega DDV, opravila tožnica sama. Zato je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbitek DDV iz 1. točke 17. točke te obrazložitve, to je, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. S tem, ko je tožnica pridobila račune od družbe C. d.o.o. za storitve, ki jih je opravila sama, bi morala vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa, kar pomeni, da tožnice ne izpolnjuje pogoja za odbitek DDV tudi po 4. točki. Tudi po presoji sodišča je odločitev...
|
Neutemeljena so tudi navajanja tožnika v zvezi z lastništvom v hčerinskih družbah, saj v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil kupec goriva tožnik, ter da slednjega ni uporabljal za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi motornimi vozili (54. in 54č. člen ZTro). Po presoji sodišča glede na navedeno zakonsko dikcijo tožnik nima položaja upravičenca za vračilo trošarine za plinsko olje, porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen oziroma prevoz, glede vozil, ki jih je dal v najem hčerinskim družbam.
Prav tako so neutemeljena tožbena navajanja tožnika, da naj bi prvostopenjski organ prekršil načelo „ne bis in idem“ s ponovnim inšpiciranjem tožnika v letu 2016. Peti odstavek 141. člena ZDavP-2 sicer določa, da se glede ugotovitev in dejanj, opravljenih v DIN, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, nadzor ne more ponoviti, vendar slednje po presoji sodišča ne velja za obravnavani primer. DIN v letu 2013...
|
V skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 je potrebno v predmetni zadevi ustrezno ugotoviti dejansko stanje. Davčni organ je napačno štel, da so lastniki ekonomske koristi iz naslova nižjih cen, kot so bile primerljive tržne cene pridobili posredno preko lastnišva povezane družbe, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni ne izhaja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava davčni organ v tej zvezi dejanskega stanja ni ugotavljal. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bo potrebno ugotoviti ali so fizične osebe, kvalificirani lastniki (CC., D.D. in E.E.,) imeli dejanske ekonomske koristi oz., ali so bili dejansko deležni ugodnosti, nastali iz tožnikovega poslovanja s povezano družbo A. po cenah, ki so bile nižje od primerljivih tržnih cen.
|
Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku.
V predmetnem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi.
|
Glede na določbe petega, zlasti pa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, je v primeru, če davčni organ ugotovi premoženje neznanega izvora, dokazno breme na davčnem zavezancu. Davčni zavezanec je tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki in dokazili, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 336/2013). Ker je določen vir prirasta premoženja in porabe tožnika ostal deloma nepojasnjen, se ugotovljena razlika utemeljeno obdavči na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Za oceno verjetne davčne osnove je davčni organ uporabil indirektno metodo neto vrednosti premoženja. Pri indirektni metodi neto vrednosti premoženja je pomembna zgolj neto vrednost premoženja na začetku obravnavanega obdobja (vrednost premoženja zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) in na koncu tega obdobja....
|
Za davčno obravnavo oporočnega dedovanja otrok umrlega izvenzakonskega partnerja (pastorkov) na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec oziroma izvenzakonski partner umrl pred zapustnikom. Enako stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019, kot tudi iz Pritrdilnega ločenega mnenja sodnika dr. Erika Kerševana z dne 13. 6. 2019 k tej sodbi. Po presoji sodišča izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD). Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD) bi bilo po presoji sodišča potrebno tožnico v konkretnem primeru oprostiti plačila davka na dediščino po zapustnici A.A., morebitno že plačane zneske davka pa vrniti.
|
Razveljavitev delnic družbe C. d.d. je bila tudi po mnenju sodišča posledica zmanjšanja deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube družbe, ki so jo izglasovali upniki v postopku prisilne poravnave te družbe. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala). Ob upoštevanju vseh metod razlage prava, od jezikovne, zgodovinske, sistematske in namenske, kakor tudi principa ustavno skladne razlage, iz 8. točke 95. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da za odsvojitev kapitala ne šteje zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, kot je to bilo v predmetni zadevi.
|