|
|
Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni v nasprotju s pravom Evropske unije. Razlogi, s katerimi revident pojasnjuje, zakaj je odbitek vstopnega DDV za leti 2009 in 2010 uveljavljal šele decembra 2012, torej več kot tri leta oziroma več kot dve leti po pridobitvi pravice do odbitka DDV, pa ne utemeljujejo neprimernosti dolžine predpisanega roka.
|
Transakcije, vključno s posredovanjem z delnicami predstavljajo finančne storitve, ki so oproščene plačila DDV po 4e. točka 1. odstavka 27. člena ZDDV. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da tožnik v letu 2003 ni opravljal obdavčljivega prometa in tudi ni izstavljal računov, saj je v tem letu ustvaril le prihodke iz financiranja, ne pa tudi prihodkov iz poslovanja oz. je v letu 2004 tudi izstavil dva računa za opravljene storitve. Če torej po povedanem tožnik v letu 2003 iz naslova obdavčljive dejavnosti ni opravil nič prometa oz. je v letu 2004 izdal (le) dva računa, ostalo pa je dosegel iz naslova oproščene dejavnosti, sta tožena stranka oz. prvostopni organ ugotovila odbitni delež vstopnega DDV po 41. členu ZDDV.
|
Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.
|
Člen 5(7)(a) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/ES) je treba razlagati tako, da se uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem občina začne uporabljati zgradbo, ki jo je dala zgraditi na svojem zemljišču in ki jo v 94 % uporablja za dejavnosti, ki jih opravlja kot organ oblasti, in v 6 % za dejavnosti, ki jih opravlja kot davčna zavezanka, od tega 1 % za davka oproščene storitve, ki niso upravičene do odbitka davka na dodano vrednost. Poznejša uporaba objekta za dejavnosti občine pa lahko v skladu s členom 17(5) Šeste direktive daje pravico do odbitka davka, plačanega za uporabo, določeno v prvonavedeni določbi, samo v deležu, ki ustreza njegovi uporabi za obdavčljive transakcije.
Podpisi
|
Člena 18(1)(d) in 22 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 91/680/EGS z dne 16. decembra 1991, je treba razlagati tako, da ti določbi vsebujeta formalne zahteve v zvezi s pravico do odbitka, katerih nespoštovanje v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ne more privesti do izgube te pravice.
|
The provisions of Directive 2006/112 / EC of 28 November 2006 on the common system of tax on value added, concerning the right to deduct tax on the added value, must be interpreted as meaning that they object to the tax authorities of a Member State considers that a supply of goods has not been performed, resulting in an obstacle that the value added tax borne in this acquisition may be deducted by the buyer on the grounds that the latter has proved neither the origin of the goods concerned or that the supplier owned them, so that this administration has not established that such purchaser participated in a fraud the value added tax and knew or should have known that the transaction in question was involved in such fraud.
|
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člen 24(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da so v pojmu „opravljanje storitev“ zajeti primeri pavšalnih pogodb o opravljanju svetovalnih storitev za podjetje, ki so zlasti pravne, podjetniške in poslovne narave, pri katerih je bil izvajalec na razpolago prejemniku za čas trajanja pogodbe.
2. Glede pavšalnih pogodb o svetovalnih storitvah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, je treba člene 62(2), 63 in 64(1) Direktive 2006/112/ES razlagati tako, da obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV nastaneta ob izteku obdobja, za katero je bilo dogovorjeno plačilo, ne da bi bilo upoštevno, ali in kako pogosto je prejemnik dejansko uporabil storitve izvajalca.
|
Določbe Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/38/ES z dne 7. maja 2002, je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki davčnemu zavezancu ne daje pravice do odbitka davka na dodano vrednost, dolgovanega ali plačanega za blago, ki mu je bilo dobavljeno, ker je račun izstavil subjekt, ki glede na merila iz te zakonodaje šteje za neobstoječ subjekt, in ker ni mogoče ugotoviti identitete dejanskega dobavitelja blaga, razen če se na podlagi objektivnih dejstev, in ne da bi se od naslovnika računa zahtevale preverbe, ki jih ni dolžan storiti, dokaže, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila navedena dobava povezana z goljufijo na področju davka na dodano vrednost, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
|
Opis storitev na spornih računih v konkretnem primeru je kontradiktoren in nima podlage v pogodbi, na katero se oba računa sklicujeta. Sporna računa nista v skladu s 82. členom ZDDV-1. Iz navedenega razloga v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1.
|
Poslovno sodelovanje, če le-to res obstoji, se zlahka dokazuje z listinami, poslovno korespondenco itd. Običajno je tudi, da se na koncu takega poslovanja preverijo opravljene storitve oziroma dobave. Ker v primeru spornega računa ni bilo tako, se sodišče strinja z davčnima organoma, da je tožnik z akceptiranjem neverodostojne poslovne listine od poslovno neobstoječega zavezanca nezakonito izkazoval terjatev za vstopni DDV in s tem na nezakonit način zniževal svojo davčno obveznost oziroma uveljavljal vračilo vstopnega DDV.
|
Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.
|
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je sporne dobave opravil tožnik sam s svojimi delavci. Tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, da bi obravnavane storitve izvedli dobavitelji. Navedeno pa izhaja tudi iz ugotovljenih neskladij podatkov iz dokumentov „delovna poročila“ v primerjavi z „evidenco prisotnosti po posameznih mesecih“.
|
Vaše vprašanje:
Zanima nas vprašanje obračuna DDV-ja pri pridobitvi gratis vzorca iz druge države članice in gratis posredovanje tega blaga končnemu kupcu.
Zanima nas, ali DDV, katerega tuji dobavitelj ob gratis dobavi plača v svoji državi, lahko mi kot trgovec, kateri isto blago gratis fakturira končnemu kupcu , poračunamo kot vstopni DDV.
Primer:
ITAL. dobavitelj fakturira gratis vzorec
25 kg material x 1,00 eur =25,00 eur
+20% DDV (IVA) = 5,00 eur
skupaj =30,00 eur
Naše podjetje isti material pošlje končnemu kupcu v preizkus in fakturira gratis vzorec
25 kg material x 1,00 eur =25,00 eur
+20% DDV =5,00 eur
skupaj =30,00 eur
Naše podjetje mora od fakture plačati 5,00 eur DDV-ja , ker pa tega davka od kupca ne prejme plačanega (gratis dobava), me zanima, ali je upravičen do odbitka že plačanega davka, katerega je tuji dobavitelj plačal v svoji državi (sicer bo davek plačan dvakrat za isto blago)
|
Vaše vprašanje:
Kakšen je postopek glede DDV-ja pri italijanskih dobaviteljih, pri katerih VIES napiše, da številka ni veljavna davčna številka? - Do sedaj smo pri računih, za katere smo dobili na VIES-u, da ni davčni zavezanec obračunali izstopni DDV, vstopnega pa si nismo upoštevali in predstavlja naš strošek. Ali je kakšna možnost, da bi vseeno upoštevali vstopni DDV.
|