|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Z nadzorstveno pravico glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava.
|
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
|
12. člen ZDDPO-2 ne vsebuje dokaznega pravila, po katerem bi se za ugotavljanje dejstev, relevantnih za odmero davka od odhodkov pravnih oseb, lahko uporabilo zgolj verodostojne knjigovodske listine. Posledično sodišče, glede na to, da iz obeh davčnih odločb izhaja, da je tožnik podal tudi dokazne predloge za zaslišanje prič, pritrjuje tožniku, da bi bil prvostopenjski davčni organ moral te priče ob odsotnosti utemeljenih razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov zaslišati. Obveznosti substanciranja predloga za zaslišanje priče pri tem davčni organ ne sme razlagati prestrogo, saj ni povsem očitno, da bi se od strank morala zahtevati enaka stopnja substanciranja, kot velja za sodne postopke, formalna pomanjkljivost pa se lahko razreši tudi prek ustreznega procesnega vodstva
|
Za to, da posameznik sodi v kmečko gospodinjstvo po določbi drugega odstavka 69. člena ZDoh-2, je odločilno stalno bivanje na skupnem naslovu. Tudi jezikovno pojem „gospodinjstvo“ kaže na skupnost ljudi, ki prebivajo skupaj, pri čemer ni nujno, da te posameznike vežejo sorodstvene vezi. Za odločitev torej niso relevantna dejstva, kot so bivanje v stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote.
|
Podlaga za začetek davčne izvršbe ni stanje davčnih knjigovodskih evidenc samo po sebi, ampak je pogoj za začetek davčne izvršbe to, da v času izdaje sklepa ni plačan davek po (izvršljivem) izvršilnem naslovu. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka; obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom.
Glede vprašanja obstoja izvršilnega naslova glede terjanih obveznosti iz naslova za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, izhaja iz spisov zadeve ter knjigovodske evidence tožene stranke, da je tožnica na dan izdaje izpodbijanih sklepov izkazovala neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločba oziroma obračun) pa ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe...
|
V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek je bilo vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi.
|
Formulacije „neplačani davek“, od katerega se obračunajo obresti, ni šteti za povsem neustrezno, saj davčna obveznost nastane pred vložitvijo davčne napovedi, le ugotovljena še ni z odmerno odločbo in v posledici davek ni plačan. Zgolj poimenovanje ne vpliva na dopustnost (z zakonom predvidene) posledice, tj. spornega obračuna obresti, za opustitev (z zakonom določene) obveznosti zavezanca, da v predpisanem roku vloži davčno napoved. Bistveno je, da je zakonska ureditev razumna in razumljiva ter da ustreza cilju, ki ga zasleduje. Ta pa je, preko zahteve za vlaganje davčnih napovedi v predpisanih rokih, v pravilnem in pravočasnem izpolnjevanju davčnih obveznosti in s tem v tekočem zagotavljanju sredstev v proračunu.
|
Obveščamo vas, da je Evropska komisija na svoji spletni strani objavila Smernice za poenostavljeno določanje carinske vrednosti, ki so dostopne na povezavi Guidance on valuation simplification under Article 73 UCC in posodobljeno Zbirko besedil o carinskem vrednotenju, ki je dostopna na povezavi Compendium of customs valuation 2024. Do obeh dokumentov lahko dostopate tudi preko spletne strani FURS na povezavi: Carinska vrednost blaga, pod naslovom Podrobnejši opisi, v dokumentu Carinska vrednost blaga (pod točko 1.0 z naslovom Splošno o carinski vrednosti, drugi odstavek).
|
This document does not exist in English.
|