Podjetnik, poglej to, preden voliš
O čem »včeraj levosredinski politiki« (kar velja seveda tudi za desnosredinske politike) niso govorili: o tem, kako vizijo uresničiti. Ostali so pri upravljanju sedanjosti.
Govorili so o viziji. Slišati je bilo, da so “za mir”, “za varovanje človekovih pravic” in “za svobodo”. Toda podjetnik (in ozaveščen državljan) pa ve, da vizija brez poti do cilja ni vizija, ampak želja. Če bodo stvari delali tako kot do sedaj, te vizije preprosto ne bo.
Ključno vprašanje ni, kaj si želiš, ampak kako boš do tega prišel. Kateri so konkretni koraki? Kateri so roki? Kdo je odgovoren, če sistem ne deluje? Kaj se zgodi “vmes”, ko država odlaša – ko čakaš na odločbo, ko te ustavi postopek, ko moraš dokazovati, pojasnjevati in plačevati stroške časa (tudi pri FURS)?
Če na ta vprašanja ni jasnih odgovorov, potem ne gre za vizijo v podjetniškem smislu. Gre za upravljanje vtisa in upravljanje trenutka. Podjetnik pa ne živi od vtisov, temveč od delujočih načrtov, ki zdržijo tudi takrat, ko sistem ne deluje popolno.
Avtor: mag. Franc Derganc, dne 14. 1. 2026, objava: www.modro-poslovanje .si
Veza 1: OPOZORILO – VOLITVE PRIHAJAJO V 2026 - Ali tudi Vi še ne veste, koga boste volili v letu 2026?
Veza 2: Analizo programov političnih strank GS in SDS je za Vas opravil »AI Analitik javne oblasti«
PREDUVOD: Kaj ti ta članek pove – in zakaj je to vprašanje odgovornosti
Ta članek je napisan za podjetnika, ki nima časa za politični “marketing”, ima pa odgovornost do podjetja, zaposlenih in svoje družine (3). Pove ti tri zelo preproste stvari.
Prvič: podjetja v Sloveniji nosijo ključen del financiranja države. Okoli 80.000 družinskih mikro, malih in srednjih podjetij zagotovijo prilive v vse naše javne blagajne v 80% deležu! Zato podjetnik ni “opazovalec”, ampak del temelja sistema (1).
Drugič: brez Rodnosti 2.0 država dolgoročno izgublja osnovo – brez otrok ni delavcev, ni podjetij, ni kupcev in ne davkoplačevalcev (2).
Tretjič: politični programi so uporabni samo, če imajo vizijo in cilje, ki jih lahko preveriš v praksi – tako kot preverjaš svoje lastne poslovne načrte (3).
Podjetnik, ki političnih programov ne presoja tako, kot presoja svoje plane, ravna neodgovorno do svojega podjetja, do zaposlenih in do svoje družine (3). V podjetju ne kupiš stroja, ne odpreš nove lokacije in ne najameš kredita zgolj na podlagi lepih besed. Preveriš: kaj bo konkretno drugače, kdo je odgovoren, kakšna so tveganja in kaj se zgodi “vmes”, če se sistem zatakne (3). Enako logiko moraš uporabiti tudi pri političnih programih, ker so posledice resnične in dolgoročne (2).
1. Uvod: Zakaj mora podjetnik to prebrati, preden voli
Če imaš podjetje v Sloveniji, si del skupine ljudi, brez katere ta država preprosto ne bi delovala (1). Ne zato, ker bi bil boljši od drugih, ampak zato, ker številke povedo zelo jasno zgodbo. Več kot 80 % vseh prilivov, ki jih pobere Finančna uprava Republike Slovenije, izvira iz gospodarstva – iz podjetij, ki ustvarjajo prihodke, zaposlujejo ljudi in redno plačujejo davke ter prispevke (1). Iz tega denarja se financira praktično vse: zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialni transferji in delovanje države kot take (1).
To pomeni nekaj zelo preprostega, kar se v političnih razpravah pogosto pozabi: država ne živi sama od sebe. Živi od dela ljudi, ki vsak mesec tvegajo, organizirajo delo, iščejo stranke in nosijo odgovornost – zelo pogosto tudi s svojim imenom, premoženjem in družino (1).
Večina podjetnikov pri tem ne razmišlja kratkoročno. Podjetnik ne razmišlja samo, kako bo preživel ta mesec ali to leto, ampak razmišlja, ali bo njegovo podjetje obstajalo tudi čez deset, dvajset let, ali ga bo imel komu predati in ali bodo njegovi otroci sploh imeli možnost ostati in živeti v tej državi (1). Prav zato podjetnik razmišlja drugače kot politika, ki je pogosto omejena na en mandat.
Ko podjetnik gleda politične programe, se zato nehote sprašuje zelo osnovno vprašanje: ali ti programi sploh razumejo, kdo v resnici financira državo in kdo nosi posledice slabih odločitev (1). Še pomembnejše pa je drugo vprašanje: ali ti programi razumejo, da brez ljudi, brez družin in brez otrok tudi gospodarstvo nima prihodnosti (1).
Če v državi ni dovolj otrok, potem čez čas ni delavcev, ni podjetnikov, ni kupcev in ni tistih, ki bi sploh lahko plačevali davke in prispevke (2). To ni ideologija in to ni mnenje, ampak preprosta resnica, ki jo potrjujejo resne analize in izkušnje iz prakse (2). Država, ki nima lastne rodnosti, lahko nekaj časa še deluje, dolgoročno pa začne izgubljati svojo osnovo (2).
Zato je ta članek namenjen podjetniku. Ne zato, da bi ga prepričeval v katerokoli politično opcijo, ampak zato, da mu pomaga razumeti, kaj mora iskati v političnih programih, če želi dobro sebi, svoji družini in podjetju (3). Rodnost, družina in prihodnost niso obrobne teme. So temelj, brez katerega tudi najboljše gospodarske obljube nimajo komu služiti (2).
2. Rodnost 2.0: zakaj je to tudi podjetniška tema
Ko podjetnik sliši besedo »rodnost«, ima pogosto občutek, da gre za nekaj, kar spada med socialne teme, družinsko politiko ali osebne odločitve posameznikov (2). Toda za podjetnika rodnost ni abstraktna tema. Je zelo konkretna in zelo praktična stvar, ki neposredno vpliva na to, ali bo njegovo podjetje sploh imelo prihodnost (2).
Rodnost 2.0 pomeni preprosto to, da se v državi rodi dovolj otrok, da se prebivalstvo dolgoročno ohranja. Ne gre za rast, ne gre za presežke, ampak za osnovno ravnotežje (2). Če se rodi bistveno manj otrok, kot jih je potrebnih za ohranitev prebivalstva, potem se začne proces, ki ga noben proračun, nobena reforma in nobena gospodarska rast ne morejo zares ustaviti (2).
Za podjetnika je to vprašanje zelo stvarno. Če čez deset, dvajset let ni dovolj mladih ljudi, potem ni delavcev. Če ni delavcev, ni proizvodnje, ni storitev in ni rasti (2). Če ni kupcev, podjetje nima trga. Če ni ljudi, ki bi plačevali davke in prispevke, se začne lomiti tudi sistem, ki danes še deluje (2).
Podjetnik razmišlja v verigah. Vidi povezavo med delom, prihodki, zaposlenimi in stabilnostjo. Prav takšno verigo pa ima tudi rodnost. Otrok danes pomeni delavca jutri, kupca pojutrišnjem in nosilca sistema čez trideset ali štirideset let (2). Če ta veriga poči že na začetku, se vse nadaljnje razprave o konkurenčnosti, davkih in reformah začnejo sesedati same vase (2).
Zato Rodnost 2.0 ni vprašanje morale ali osebnih odločitev, ampak vprašanje okolja, v katerem družine sploh lahko načrtujejo življenje (2). Družine ne morejo imeti otrok, če živijo v stalni negotovosti, če ne vedo, ali bodo imele delo, stanovanje in stabilna pravila igre (2). Podjetnik to razume zelo dobro, saj sam ve, da brez predvidljivega okolja tudi podjetje ne more normalno delovati.
Politika pogosto govori o rodnosti, a jo obravnava ločeno od gospodarstva, kot da gre za dva sveta (2). V resnici sta neločljivo povezana. Brez gospodarstva ni stabilnih družin, brez stabilnih družin pa ni otrok (2). In brez otrok ni niti gospodarstva, niti države v smislu, kot jo poznamo danes (2).
Za podjetnika je zato ključno vprašanje, ali politični programi razumejo to povezavo (3). Ali rodnost obravnavajo kot temeljno vprašanje prihodnosti ali zgolj kot postransko temo, ki se jo omenja ob robu (3). Če rodnost ni jasno prepoznana kot pogoj za dolgoročno stabilnost države in gospodarstva, potem tak program ne ponuja vizije, ampak zgolj upravljanje sedanjega stanja (2).
Rodnost 2.0 je za podjetnika signal. Pove, ali politika razmišlja v desetletjih ali samo do naslednjih volitev (2). In podjetnik, ki vsak dan gradi nekaj trajnega, zelo dobro ve, da brez ljudi ni ne podjetja ne države (2).
3. Migracije: zakaj ne morejo nadomestiti Rodnosti 2.0
Ko se govori o pomanjkanju ljudi, delavcev in prihodnosti države, politika pogosto zelo hitro poseže po besedi »migracije« (2). Za podjetnika to ni tuja tema. Podjetnik ve, da brez ljudi ni dela in da so migracije lahko del rešitve za posamezne panoge, projekte ali kratkoročne potrebe trga dela (2).
Toda tu je pomembno ločiti dve stvari, ki se v javnih razpravah pogosto mešata. Migracije lahko pomagajo gospodarstvu. Ne morejo pa nadomestiti lastne rodnosti naroda (2).
To razliko podjetnik razume instinktivno. Če v podjetju stalno zapiramo luknje, ne da bi uredili osnovni proces, podjetje dolgoročno ne preživi. Enako velja za državo. Če država nima lastnih otrok, lahko nekaj časa še deluje s pomočjo priseljevanja, dolgoročno pa izgublja svojo osnovo (2).
Za podjetnika je vprašanje zelo konkretno. Kdo bo čez dvajset ali trideset let nosil podjetja, prevzemal odgovornost, razumel prostor, jezik in način dela (2)? Kdo bo gradil dolgoročne odnose s strankami, prevzemal tveganje in razmišljal, kaj bo ostalo naslednji generaciji (2)? To niso vprašanja, ki se rešujejo čez noč ali z administrativnimi ukrepi.
Migracije so praviloma odziv na potrebe trga dela tukaj in zdaj (2). Rodnost pa je naložba v prihodnost. Otroci, rojeni danes, niso samo bodoči delavci. So bodoči podjetniki, kupci, davkoplačevalci in nosilci družbe kot celote (2). Brez njih se sistem sčasoma izprazni, ne glede na to, kako uspešen je bil nekoč (2).
Pomembno je tudi nekaj drugega, o čemer se redko govori jasno. Jezik, kultura in način življenja se ne ohranjajo sami od sebe (2). Ohranijo se skozi družine, skozi vsakdanje življenje, skozi otroke, ki odraščajo v tem prostoru. Če teh otrok ni dovolj, se tudi jezik in skupnost postopoma razrahljata (2). To ni vprašanje odprtosti ali zaprtosti, ampak vprašanje kontinuitete (2).
Za podjetnika to pomeni zelo preprosto stvar. Če politični program vse stavi na migracije in ob tem nima jasnega, resnega cilja glede lastne rodnosti, potem tak program ne govori o prihodnosti naroda, ampak o kratkoročnem vzdrževanju sistema (2). Podjetnik pa ve, da noben sistem ne preživi dolgo, če se ukvarja samo z gasilskimi ukrepi (2).
Zato Rodnost 2.0 in migracije nista ista tema. Migracije so lahko dopolnilo. Rodnost pa je temelj (2). Če tega temelja ni, potem tudi podjetništvo dolgoročno nima okolja, v katerem bi lahko raslo, se prenašalo in ustvarjalo vrednost za prihodnje generacije (2).
Za podjetnika je to še en test političnih programov. Ali govorijo o migracijah kot edini rešitvi ali pa razumejo, da brez lastnih otrok ni ne gospodarstva, ne jezika, ne države v polnem pomenu besede (2).
4. Kaj mora podjetnik dejansko pogledati v političnih programih
Ko podjetnik vzame v roke politični program, ga praviloma ne zanima ideologija, ampak zelo preprosto vprašanje: ali bom v tem okolju lahko normalno delal, živel in vzdrževal družino tudi čez deset ali dvajset let (3). Program, ki na to vprašanje ne odgovori, zanj nima prave vrednosti, ne glede na lepoto besed ali obseg dokumenta (3).
Prva stvar, ki jo mora podjetnik pogledati, je, ali program sploh razume njegovo vlogo v državi (1). Ali podjetnika obravnava kot nekoga, ki ustvarja vrednost, ali zgolj kot vir denarja, iz katerega se financirajo obljube (1). Če je podjetnik v programu prisoten samo kot “davčni zavezanec” ali “regulirani subjekt”, potem ta program ne razume realnega življenja podjetništva (2).
Druga stvar je pogled v prihodnost. Podjetnik mora preveriti, ali program razmišlja dolgoročno ali zgolj do naslednjih volitev (3). Dolgoročno razmišljanje se zelo hitro pokaže pri vprašanju rodnosti. Če rodnost ni jasno postavljena kot temeljni cilj države, potem program v resnici ne govori o prihodnosti, ampak o vzdrževanju sedanjega stanja (2). Podjetnik ve, da brez dolgoročnega načrta tudi podjetje ne more obstati (2).
Tretja stvar, ki jo mora podjetnik prepoznati, je povezava med delom, družino in stabilnostjo (2). Programi pogosto govorijo o gospodarstvu posebej in o družini posebej, kot da gre za ločena sveta. V resnici sta neločljivo povezana. Družine ne morejo imeti otrok, če nimajo stabilnega dela, podjetja pa ne morejo delovati, če nimajo ljudi, ki bi v tem okolju gradili svoje življenje (2). Program, ki te povezave ne vidi, ne razume osnovnega mehanizma družbe (2).
Četrta stvar je odnos do negotovosti. Podjetnik ve, da negotovost ubija načrtovanje (2). Če program ne ponuja stabilnih pravil, predvidljivega okolja in jasnih omejitev posegov države, potem ne ustvarja pogojev za delo, ampak za stalno prilagajanje (2). V takem okolju je težko graditi podjetje, še težje pa družino (2).
Peta stvar, ki je pogosto spregledana, je vprašanje jezika in pripadnosti (2). Podjetnik morda tega ne bere kot kulturno temo, ampak jo razume zelo praktično. Če ni skupnega jezika, skupnega prostora in občutka pripadnosti, tudi gospodarstvo dolgoročno ne more delovati stabilno (2). To se ne zgradi z zakoni, ampak z generacijami ljudi, ki tukaj živijo, delajo in vzgajajo otroke (2).
Za podjetnika je zato branje političnih programov preizkus razumevanja realnosti (3). Ne gre za to, katera stranka govori lepše, ampak katera sploh razume, da brez ljudi, brez družin in brez Rodnosti 2.0 ni ne gospodarstva ne države (2). Program, ki tega ne vidi, morda ponuja upravljanje, ne ponuja pa prihodnosti (2).
5. Kaj mora podjetnik iskati v programih strank
Ko podjetnik bere politični program, mora biti pri temi rodnosti zelo pozoren (3). Rodnost ni tema, ki bi smela biti omenjena mimogrede, nekje na koncu dokumenta ali skrita v splošnih formulacijah (3). Če je rodnost zapisana v enem stavku na strani sto, potem to ni cilj, ampak izgovor, da se tema formalno “pokrije” (3).
Za podjetnika je pomembno, da je rodnost v programu zapisana jasno, neposredno in kot strateški cilj države (2). Ne kot želja, ne kot obrobna socialna politika, ampak kot temelj, na katerem stojijo vsi drugi sistemi (2).
Ključno vprašanje pa je še nekaj drugega. Program mora jasno pokazati, ali razume, da rodnost ne obstaja sama od sebe, ampak je rezultat celotnega okolja, v katerem ljudje živijo in delajo (2). Zato mora podjetnik preveriti, ali program rodnost neposredno povezuje z naslednjimi področji:
• delom, saj brez stabilnega in dostojnega dela družine ne morejo načrtovati prihodnosti (2),
• podjetništvom, ker podjetja ustvarjajo delovna mesta in omogočajo ekonomsko varnost družin (1),
• stanovanjsko politiko, ker brez dostopnega in varnega doma ni družinskega življenja (2),
• socialno politiko, ki mora družinam nuditi podporo, ne pa nadomeščati njihove odgovornosti (2),
• stabilno družino, kot okoljem, v katerem se otroci rodijo, odraščajo in dobijo temelje za življenje (2).
Če program teh povezav nima jasno zapisanih, potem ne razume vzročno-posledične realnosti (2). V takem primeru govori o rodnosti kot o želji, ne pa kot o sistemskem cilju, ki zahteva usklajeno delovanje vseh politik (2).
Podjetnik to zelo dobro razume, saj sam ve, da rezultat nikoli ni posledica enega samega ukrepa, ampak celotnega sistema (2). Če sistem ni povezan, tudi rezultat ne pride. Enako velja za rodnost. Program, ki tega ne razume, morda zveni lepo, ne ponuja pa rešitve za prihodnost (2).
6. Brez Rodnosti 2.0 ni vizije – samo upravljanje sedanjosti
Podjetnik zelo dobro loči med vodenjem in vizijo (2). Vodenje pomeni, da skrbiš, da stvari danes nekako delujejo. Vizija pa pomeni, da veš, kam greš in zakaj to delaš tudi takrat, ko je težko (2). Enako razliko mora podjetnik iskati v političnih programih (3).
Program, ki nima jasno postavljene Rodnosti 2.0, nima vizije (2). Ima lahko sezname ukrepov, reform in projektov, vendar brez ljudi ti ukrepi nimajo nosilcev. Brez otrok ni prihodnjih delavcev, brez delavcev ni podjetij, brez podjetij ni davkov in brez davkov ni države v obliki, kot jo poznamo danes (2).
Podjetnik razume preprosto zaporedje. Če danes ne vlagaš v osnovo, jutri nimaš kaj upravljati (2). Rodnost je ta osnova. Ni ena izmed tem, ki jih lahko prestavljaš ali nadomeščaš z drugimi rešitvami. Je temelj, na katerem stojijo vse druge politike – od gospodarstva do sociale in javnih financ (2).
Zato je za podjetnika pomembno, da prepozna razliko med programom, ki samo vzdržuje obstoječe stanje, in programom, ki dejansko gradi prihodnost (2). Programi brez jasnega cilja glede rodnosti praviloma govorijo o tem, kako razdeliti obstoječe vire. Redko pa povedo, kdo bo te vire ustvarjal čez dvajset ali trideset let (2).
Podjetnik ve, da brez naslednikov podjetje nima smisla. Enako velja za državo (2). Država brez otrok nima naslednikov, nima kontinuitete in nima dolgoročne stabilnosti. V takem primeru politika ne vodi v prihodnost, ampak samo upravlja postopno praznjenje sistema (2).
Zato mora podjetnik pri branju programov vedno postaviti zadnje, a ključno vprašanje: ali ta program govori o Sloveniji, ki bo obstajala tudi čez več generacij, ali samo o tem, kako preživeti naslednji mandat (3). Če Rodnost 2.0 ni jasno zapisana kot temeljni cilj, potem program ne ponuja vizije. Ponuja le začasno upravljanje neizogibnih posledic (2). Za podjetnika, ki razmišlja dolgoročno in odgovorno, je to razlika, ki odloča (2).
7. Odgovornost podjetnika: zakaj glas ni samo osebna izbira
Podjetnik ve, da vsaka odločitev nosi posledice (2). Če se napačno odloči pri investiciji, to ne vpliva samo nanj, ampak tudi na zaposlene, njihove družine in na okolje, v katerem podjetje deluje. Enako velja za odločitev, komu bo dal svoj glas (2). To ni zgolj osebna izbira, ampak odločitev z dolgoročnimi posledicami (3).
Podjetnik ni pasivni opazovalec države. S svojim delom, davki in prispevki vsak mesec neposredno vpliva na to, kako država sploh deluje (1). Prav zato ima tudi posebno odgovornost, da se vpraša, ali politični programi, ki jih podpira, razumejo osnovno resničnost: da brez ljudi, brez družin in brez otrok ni ne gospodarstva ne države (2).
Glas podjetnika ni glas proti nekomu. Je glas za prihodnost (3). Je glas za okolje, v katerem bo mogoče:
• delati brez stalnega strahu pred spremembami pravil,
• ustvarjati podjetja, ki trajajo več generacij,
• vzgajati otroke v stabilnem in predvidljivem okolju,
• ohranjati jezik in skupnost, ki omogočata zaupanje in sodelovanje (2).
Če podjetnik pri volitvah gleda samo na kratkoročne obljube, ravna enako, kot če bi v podjetju gledal samo na naslednji mesec (2). Takšno podjetje ne preživi. Tudi država ne. Dolgoročna stabilnost zahteva pogled naprej in pripravljenost prevzeti odgovornost danes (2).
Zato je naloga podjetnika, da pri političnih programih ne išče všečnih sloganov, ampak jasne cilje (3). Eden izmed teh ciljev mora biti Rodnost 2.0. Ne kot ideološka točka, ampak kot priznanje, da brez prihodnjih generacij ni komu predati odgovornosti, dela in skupnosti (2).
Ko podjetnik odda glas, ne odloča samo o sebi (3). Odloča o tem, ali bo okolje, v katerem deluje danes, obstajalo tudi jutri. In ali bodo njegovi otroci in vnuki imeli državo, v kateri bodo lahko živeli, delali in sanjali v svojem jeziku (2).
8. Kratek zaključek: kaj si mora podjetnik zapomniti
Ta članek ti ne pove, koga voliti (3). Pove ti, kaj moraš pri programih preveriti, če želiš, da bo okolje za podjetje in družino obstajalo tudi jutri (2). Če program nima jasnega cilja Rodnost 2.0, nima vizije (2). Če nima vizije, je samo upravljanje sedanjega trenutka (3). Podjetnik pa ve: brez smeri ni prihodnosti – ne za podjetje, ne za državo (2).
9. Kako to praktično narediti: koraki presoje (tudi) za podjetnika
Podjetnik vsak dan deluje na podlagi resničnih posledic. Če ima napačno poslovno odločitev, to vpliva na zaposlene, denarni tok in družino. Enako velja za odločitev, komu dati glas – to ni prazna črka na volilnem lističu, ampak odločitev, ki vpliva na okolje, v katerem tvoje podjetje in družina živita danes in jutri (3).
Na tem mestu te ne želim prepričevati, koga naj voliš. Želim ti dati jasna praktična navodila, kako brati politične programe tako, da ocenjuješ realno stabilnost in varnost tvoje družine in podjetja, ne pa le prijetno retoriko (3). Ti koraki niso teorija. So način, kako preveriš, ali program govori o življenju, ki ga dejansko živimo (3).
Koraki presoje političnih programov:
- Postavi se v najtežji trenutek življenja. Preberi program skozi situacijo, ko si ti ali tvoja družina najbolj ranljiva: nosečnost, otrokova bolezen, izguba dohodka, dolgotrajno čakanje na odločbo institucije (CSD, FURS, sodišče) (3). Če program v takih trenutkih ne zna povedati, kaj bo država naredila konkretno in pravočasno, potem ni pisan za realno življenje (3).
- Preveri, ali program razume strah in negotovost, v kateri živimo. Ne zadošča, da program napiše “spodbujali bomo rodnost” ali “okrepili bomo trg dela” (3). Podjetnik mora videti, ali program priznava realne stiske in ponudi izvedljive rešitve, tudi za obdobje “vmes”, ko človek še čaka na pomoč (3).
- Ne sprašuj na splošno – sprašuj konkretno. Namesto splošnih obljub preveri konkretna vprašanja: koliko časa otrok čaka na razvojno ambulanto, psihološko pomoč, odločbo CSD ali vrtec (3). Če program ne zna povedati konkretnega načina in roka, potem nima realnega odgovora (3).
- Preveri, kaj se zgodi “vmes”, ko čakaš. Program ni dober le, če govori o končni rešitvi. Najpomembnejše je, kaj se zgodi v času, ko država ne deluje takoj: ali otrok izgubi razvojne mesece, ali družina zdrsne v finančne težave, ali program predvidi ukrepe, ki državo prisilijo delovati hitro (3).
- Vprašaj, kdo plača ceno, če sistem zamuja ali se zmoti. Če program ne pove jasno, da država nosi odgovornost in pomaga družinam, ko sistem ne deluje pravočasno, potem ceno zamude plačajo otrok, starš in družina (3). To ni obrobna tema. To je vprašanje poštenosti in predvidljivosti sistema (3).
- Šele nato poglej oblast in institucije. Ko imaš oceno po zgornjih korakih, preveri, ali predlagani zakoni in institucije omogočajo konkretne, merljive ukrepe, ki preprečujejo dolgoročne negativne posledice, zagotavljajo odgovornost države in dajejo družini ter podjetniku jasno varnost v realnem času (3).
10. Zaključna misel: vizija, cilji in ranljivost kot proces
Podjetnik ne voli zato, da bi izbral nekaj lepega ali zaokrožil številko na volilnem lističu. Podjetnik voli zato, ker razume, da brez jasne smeri tudi država ne more delovati (3). Zato morajo imeti politični programi vizijo in cilje, ki so skladni s pričakovanji slovenskega podjetnika – človeka, ki gradi, dela in želi, da bodo tudi čez 300 let otroci v Sloveniji še vedno sanjali v slovenskem jeziku (2).
Vizija pomeni, da politika ve, kam gre. Cilji pomenijo, da ve, kaj mora doseči. Brez obojega program ne govori o prihodnosti, ampak samo o upravljanju sedanjega trenutka (3). Podjetnik to razliko zelo dobro razume, ker tudi podjetje brez vizije in ciljev ne more preživeti (2).
Koraki za presojo političnih programov niso namenjeni iskanju napak ali krivcev (3). Namenjeni so razumevanju, zakaj sploh imamo državo. Država obstaja zato, da pomaga človeku takrat, ko je najbolj ranljiv. Ranljivost ni oznaka in ni identiteta. Ranljivost je proces, skozi katerega gre vsak človek (2).
Vsi smo ranljivi, ko se rodimo. Vsi smo ranljivi, ko zbolimo, ko izgubimo delo, ko postanemo stari in potrebujemo pomoč (2). Zato morajo politični programi najprej nagovarjati ranljivost, ne pa ideologij. Če politika ne zna zaščititi človeka v teh trenutkih, potem ne more graditi zaupanja, družin in prihodnosti (2).
Podjetnik razume, da družine ne nastajajo v negotovosti (2). Otroci se ne rojevajo tam, kjer ljudje nimajo občutka varnosti, dostojanstva in predvidljivosti. Prav zato mora biti vizija države jasna: ustvariti okolje, v katerem je življenje dovolj varno in stabilno, da se družine sploh odločajo za prihodnost.
Če politični program tega ne zna povedati preprosto in jasno, potem ne govori o resnični prihodnosti. Govori samo o tem, kako preživeti danes. Podjetnik pa ve, da brez pogleda naprej ni ne podjetja, ne družbe, ne države (2).
11. Priporočilo za podjetnika: “test programa” po podjetniški logiki (kratkoročno + dolgoročno)
Ko podjetnik presoja politični program, ga ne zanima lep opis sveta. Zanima ga, ali bo v tem svetu lahko normalno delal in živel. Podjetnik razmišlja v dveh časih hkrati: kratkoročno mora preživeti mesec, izplačati plače in poravnati obveznosti, dolgoročno pa mora vedeti, ali bo podjetje obstalo in ali ga bo imel komu predati (4). Zato je smiselno, da programe presojaš tako, kot presojaš poslovno odločitev: najprej preveriš, ali te bo ubila jutri, nato pa, ali ima smisel čez deset let (3).
Spodaj je preprost podjetniški “test programa”. V vsakem koraku se vprašaj: ali program ponuja odgovor, ki ga lahko razumeš, in ali ga lahko preveriš v praksi (3).
1) Kratkoročno: ali mi program zmanjša negotovost ali jo poveča?
Podjetnik ne potrebuje obljube, da bo “več pravne države” ali “bolj prijazna javna uprava”. Potrebuje občutek, da se pravila ne bodo stalno spreminjala in da ga sistem ne bo kaznoval za stvari, ki jih ni mogel razumeti ali predvideti (3). Če program pri davkih in postopkih govori samo o “učinkovitosti nadzora” in “večji izterjavi”, brez jasnega poudarka na razumljivih pravilih in predvidljivih postopkih, potem to pomeni več tveganja za podjetnika (1).
Primer iz življenja: prideš v situacijo, ko imaš pri FURS postopek, ker je sistem zaznal nepravilnost ali pa si dobil poziv za pojasnila. Ti imaš roke, dokazila, komunikacijo, strošek časa in pogosto tudi strošek pooblaščenca. Program mora odgovoriti na zelo preprosto vprašanje: ali bo v takih primerih država delovala tako, da se stvar reši hitro, razumljivo in pošteno, ali pa bo podjetnik mesece “visel” v postopku, brez jasne informacije, kaj sploh še manjka (3). Če program o tem nima niti ene jasne, izvedljive rešitve, potem ne govori o realnem življenju podjetnika (3).
2) Kratkoročno: kaj se zgodi “vmes”, ko te postopek ustavi?
Podjetnik živi od toka. Denarni tok, dobavitelji, plače, roki. Postopki države pa pogosto ne razumejo “vmes časa” (3). Program mora imeti odgovor na vprašanje: kaj se zgodi z normalnim življenjem podjetja, ko pride do zastoja zaradi postopka, ki se vleče?
Primer iz življenja: ko imaš odprt postopek z državo, si pogosto v negotovosti: ali bo prišlo do dodatnega plačila, ali bo blokada, ali bo zamik vračila, ali bo kontrola trajala več mesecev. To “vmes” lahko uniči poslovni načrt, četudi se na koncu izkaže, da podjetnik ni naredil nič narobe (3). Program, ki razume podjetništvo, mora jasno povedati, kako bo država omejila škodo, ki nastaja med čakanjem, in kako bo preprečila, da podjetnik plača ceno počasnega sistema (3).
3) Srednjeročno: ali program vidi podjetnika kot partnerja ali kot sumljivega?
To je ton, ki se potem prelije v prakso. Podjetnik ne prosi za privilegije. Prosi za normalnost: jasna pravila, pošten postopek in razumen odnos (1). Če je v programu podjetnik predstavljen kot problem, ki ga je treba nadzorovati, bo rezultat več kontrol, več dokazovanja in več administrativnega strahu (1). Če je podjetnik predstavljen kot partner, bo program imel ukrepe, ki zmanjšujejo trenje in povečujejo zaupanje (3).
Primer iz življenja: ko dobiš poziv, ne želiš občutka, da si avtomatično kriv. Želiš občutek, da si človek, ki ga sistem posluša in razume, preden poseže (3). Program, ki tega ne razume, ne razume, zakaj podjetniki izgubljajo zaupanje.
4) Dolgoročno: ali program pove, kdo bo čez 20–30 let sploh nosil sistem?
Tu pride Rodnost 2.0. Podjetnik razmišlja dolgoročno, tudi če se vsak dan bori kratkoročno (2). Program mora imeti jasno vizijo in cilj: kdo bo delal, kdo bo plačeval prispevke, kdo bo prevzemal podjetja in kdo bo gradil skupnost (2). Če je rodnost v programu samo obrobna tema, potem program v resnici ne govori o prihodnosti, ampak o upravljanju sedanjosti (2).
Primer iz življenja: če imaš danes problem, da težko dobiš kader, si predstavljaj to čez deset let, če bo generacij še manj. To ni samo težava “trga dela”. To je težava obstoja gospodarstva in države (2). Program mora zato jasno pokazati, kako povezuje rodnost z delom, podjetništvom, stanovanji in stabilno družino (2).
5) Dolgoročno: ali program varuje jezik in kontinuiteto skupnosti?
Podjetnik je vezan na okolje. Na jezik. Na trg. Na zaupanje. Če se skupnost razrahlja, se razrahlja tudi poslovno okolje (2). Program mora imeti dolgoročen odgovor na vprašanje: ali bomo čez generacije še imeli Slovenijo, v kateri bodo otroci sanjali v slovenskem jeziku (2). To ni “kultura”. To je temelj kontinuitete – tako družine kot podjetja (2).
Zaključek podjetniškega testa
Če program ne zna odgovoriti na vprašanja, ki jih ima podjetnik danes pri realnih postopkih (npr. pri FURS), in hkrati nima jasnega dolgoročnega cilja glede Rodnosti 2.0 ter ohranitve jezika, potem program ni vizija (2). Je seznam obljub, ki se v praksi pogosto razbijejo ob prvem resnem postopku ali krizi (3).
Če pa program zna odgovoriti na kratkoročna vprašanja podjetnika (postopki, predvidljivost, “vmes čas”, odgovornost države) in hkrati jasno pokaže dolgoročno vizijo (Rodnost 2.0, stabilna družina, jezik), potem imaš vsaj osnovo, da je vreden resne presoje po korakih iz poglavja 9 (3).
Viri (jedro prispevka)
(1) Derganc, F. Kdo so podjetja, ki praktično v celoti (več kot 80% prilivov na FURS) financirajo tudi socialno državo pri nas. Modro-poslovanje.si.
(2) Derganc, F. Ko država gre predaleč – kandidat za Varuha brez zaslišanja: knjiga o sistemu, ki se ni hotel slišati (knjiga + 37 prilog; verzije PDF na portalu Modro-poslovanje.si).
(3) Derganc, F. Kako naj se volivec loti presoje volilnih programov (PDF priročnik, Modro-poslovanje.si).
(4) Derganc, F. Metodološki okvir “AI Analitik javne oblasti” (objave/gradiva na Modro-poslovanje.si; navezave v knjigi in spremljevalnih dokumentih).