Vsebina: Opis aktivnosti, ki so povezane z izdelavo programa za delo VARUHA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE s ciljem dejanskega udejanjanja Ustave RS

 

1. Dne 7.11.2025 sem podal soglasje Zbornici davčnih svetovalcev, ki me je predlagala PRedsednici RS v imenovanje za Varuha za človekove pravice

2. Dne 7.11.2025 sem PRedsednici RS poslal dopis, v katerem soglašam k kandidaturi za VARUHA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE in v dopisu pojasnim motive in ideje za program dela varuha. Ključni točki programa: Ker varuh presoja ravnanja inštitucij glede zavarovanja človekovih pravic v praksi, sem ocenil, da je potrebno razmisliti o sistemski rešitvi, ki bi vse inštitucije usmerila v delovanje "za uspeh" (Zakon o dobri upravi), hkrati pa sem želel tudi jasno izraziti svoje stališče o trenutnih največjih izzivih in sicer sem predlagal sprejem Zakona o urejanju razmer v večetičnih skupnostih.

3. Dne 9.11.2025 sem začel z zbiranjem informacij o stanju človekovih pravic na področju lokalnih samouprav. Na naslove vseh županov Dolenjske, Posavja in Bele Krajine sem poslal dopis v katerem sem poprosil župane, da odgovorijo na naslednji vprašanji:

A.

Ali menite, da bi bilo smiselno, da država uvede enoten standard odgovornosti za vse osebe z javnimi pooblastili — tako da bi morale institucije (policija, CSD, šole, občine, inšpektorati, tožilstvo, sodstvo itd.) vzpostaviti sistem upravljanja tveganj in merjenja učinkov po ISO 31000 (vsi organi so po ustavi zavezani udejanjati vse pravice vsem državljanom - zato je pomembno udejanjati načelo uspešnosti oz. mora biti načelo učinkovitosti podrejeno načelu uspešnosti )?

Namen ne bi bil dodatno administriranje, temveč ravno obratno:

• da se prepreči prelaganje odgovornosti med organi,
• da se jasno določi, kdo za katere rezultate odgovarja (možno je določiti tudi povračilo škode s strani države lastnikom v primeru kraj manjših vrednosti, kjer gre za t.i. sistemske težave z varnostjo),

in da se spremljanje učinkov postane objektivno in ponovljivo, ne politično.

Ne sprašujem, kako bi to potekalo v praksi — zanima me samo ali je po Vašem mnenju načelno prav, da imajo državni in lokalni organi enaka in merljiva (z vidika uspešnosti - določitev registra tveganj, KPI-ji...), ne pa različna merila odgovornosti, kot ga določajo tudi mednarodne organizacije na področju upravljanja z javnim (upravljanje tveganj - iso31000).

 

B.

Ali menite, da bi bila občina  pripravljena sodelovati pri izvajanju integracijskih ukrepov, če bi država:

• zagotovila financiranje,
• strokovni kader,
• in jasne merljive cilje?

npr. pri:

• zgodnji obravnavi otrok,
• pomočnikih za vključevanje v VIZ ustanovah,
• ter prostovoljnih programih razpršitve bivanja?

Ne sprašujem po vsebini ukrepov – temveč zgolj po principu sodelovanja, če so pogoji s strani države zagotovljeni.

Hvala še enkrat za Vaš čas in pripravljenost na dialog.

 

4. Dne 12.11.2025 sem nasloviv organizacije, ki se ukvarjajo z zavarovanjem človekove pravice, ki se imenuje "svobodna gospodarska pobuda". Poprosil sem jih, da posredujejo svoja razmišljanja na naslednja vprašanja:

 

A. Upravljanje tveganj in odgovornost institucij

Ali menite, da bi bilo smiselno, da država uvede enoten standard odgovornosti za vse institucije in osebe z javnimi pooblastili (FURS, inšpektorati, AJPES, sodišča, ministrstva,sodstvo), po vzoru standarda ISO 31000, ki bi vključeval:
• sistematično upravljanje tveganj in merjenje učinkov,
•objektivno poročanje o rezultatih, in
•jasno razmejitev odgovornosti med posameznimi organi?

Načelo svobode gospodarske pobude (16. člen Listine EU in 74. člen Ustave RS) predstavlja temeljno človekovo pravico, ki državi nalaga dolžnost, da podjetnikom omogoča predvidljivo, pošteno in sorazmerno regulativno okolje. Omejitve so dopustne le, če temeljijo na javnem interesu, so zakonite in sorazmerne. S tem je neposredno povezano tudi načelo dobre uprave (41. člen Listine), saj kakovost upravnega postopanja javnih organov vpliva na dejansko uresničevanje gospodarske svobode. Predpis, ki omejuje dostop do dejavnosti brez javnega interesa, kršijo 74. člen Ustave RS (glej U-I-77/98 (2000)). Država mora enake gospodarske subjekte obravnavati enako, razlike pa mora utemeljiti z razumnimi razlogi, povezanimi s ciljem ukrepa.
Predlog Zakona o dobri upravi, ki uvaja zavezanost vseh oseb z javnimi poobastili za uvedbo sistema upravljanja tveganj je objavljen na spletnih straneh www-modro-poslovanje.si.

B. Uvedba modela »poštenega partnerstva« med mikro,malimi in srednjimi podjetji in osebami z javnimi pooblastili, ki ključno vplivajo na gospodarske pogoje podjetij

V tem kontekstu bi želel pridobiti vaše mnenje glede možnosti uvedbe pristopa t. i. »poštenega partnerstva« med »državo« in podjetniki, ki se lahko vgradi v besedilo Zakona o dobri upravi. Gre za model, ki se je v številnih državah EU (npr. Nizozemska, Nemčija, Finska, Švedska) izkazal kot učinkovit mehanizem za povečanje skladnosti poslovanja, zmanjšanje administrativnih bremen ter krepitev zaupanja med javnim in zasebnim sektorjem.

Tak pristop temelji na načelu »zaupanje namesto kaznovanja« in običajno vključuje:
• sodelovanje podjetij že pri zasnovi zakonodajnih ukrepov,
• svetovalni pristop v nadzornih postopkih,
• spodbujanje skladnosti z jasnimi, razumljivimi navodili,
• določitev merljivih ciljev glede predvidljivosti in poštenosti upravnih praks, ter
• redno poročanje o upravnih tveganjih, ki jih ustvarjajo ali zmanjšujejo javni organi.

Izkušnje držav, ki so tak model uvedle, kažejo, da se s tem pristopom povečata pravna varnost in zaupanje v delovanje institucij, ob hkratnem znižanju stroškov skladnosti – zlasti za mikro, mala in srednja podjetja, ki pogosto nimajo lastnih pravnih ali skladnostnih služb.
V slovenskem okolju bi bilo smiselno razmisliti o vzpostavitvi podobnega sistema, ki bi temeljil na načelih predvidljivosti, sodelovanja in odgovornosti, skladno s cilji, opredeljenimi tudi v predlogu Zakona o dobri upravi.

Pri tem se odpirata dve pomembni vprašanji:
1. Reprezentativnost mikro, malih in srednjih podjetij
Sedanji institucionalni okvir socialnega dialoga vključuje predvsem večje gospodarske subjekte in reprezentativne delodajalske organizacije.
Ker mikro in mala podjetja predstavljajo več kot 95 % slovenskega gospodarstva, bi bilo smiselno razmisliti, kako omogočiti njihovo bolj sistematično vključevanje v oblikovanje zakonodaje in ukrepov, ki jih neposredno zadevajo.
Ena od možnosti bi bila vzpostavitev stalne posvetovalne platforme ali sveta za pošteno partnerstvo, ki bi deloval kot dopolnilo obstoječim oblikam socialnega dialoga.
 

2. Položaj davčnih posrednikov (računovodje in davčni svetovalci, ki izvajajo večji del skladnosti poslovanja v imenu podjetnikov)

Model se lahko uporabi tudi za ustreznejšo oz. hitrejšo obravnavo pridobivanja gradbenih dovoljenj, za hitrejše reševanje gospodarskih sporov itd.
Pomemben vidik pravne varnosti podjetij je tudi urejenost statusa strokovnjakov, ki podjetjem pomagajo pri izpolnjevanju davčnih in drugih obveznosti – računovodij, davčnih svetovalcev in drugih posrednikov.
Za razliko od držav, kot sta Avstrija in Nemčija, v Sloveniji ti poklici niso zakonsko priznani kot poklici v javnem interesu, kar pomeni, da strankam ni zagotovljena pravica do zaupnosti v razmerju do svojega svetovalca.
Pravica do zaupanja in varovanja poslovnih informacij pa je eden od temeljev gospodarskih pravic ter bistven element sodobne pravne države.
Ureditev statusa svetovalcev bi prispevala k večji strokovnosti, transparentnosti in odgovornosti na obeh straneh ter okrepila pogoje za resnično partnerski odnos med podjetji in državnimi organi.

Zato se postavlja vprašanje:
Ali bi bilo po vašem mnenju smiselno, da država v okviru prihodnjih reform – bodisi v Zakonu o dobri upravi bodisi v Zakonu o davčnem postopku – preuči možnosti za vzpostavitev sistemskega modela “poštenega partnerstva” in hkrati uredi položaj ključnih poklicev za »pomoč podjenikom«, kot dela javnega interesa in sicer po vzoru Avstrije ali Nemčije?

Vesel bom vaših predlogov ali mnenj glede obeh vprašanj in vašega pogleda na to, kako bi se lahko načela poštenega partnerstva postopno udejanjila tudi v slovenski praksi.
Če ocenite, da bi bil o tem potreben širši posvet, se z veseljem prilagodim obliki in terminu srečanja (v živo ali na daljavo).
Za vaš čas in pripravljenost na sodelovanje se iskreno zahvaljujem.
 

5. Dne 13.11.2025 sem na delojemaske organizacije in organizacije, ki se ukvarjajo s prekarnostjo (podjetniki), naslovil naslednja vprašanja:

I.

Ali menite, da bi bila ustrezna rešitev sprejem posebnega zakona o socialni varnosti oseb, ki opravljajo dejavnost (s.p., normiranci, enoosebni d.o.o.), kadar zaradi objektivnih razlogov ne morejo zagotoviti minimalnih prihodkov za preživetje?
Tak zakon bi omogočil dostop do socialnih pravic – vključno z bolniško odsotnostjo, kriznimi nadomestili in nadomestili ob izgubi prihodkov – brez zahteve po predčasnem zaprtju dejavnosti.

II.

Ali menite, da bi bilo potrebno zagotoviti formalno zastopanje samozaposlenih, mikro podjetnikov in enoosebnih d.o.o. v socialnem dialogu (npr. preko ESS ali posebne platforme)?
Tak mehanizem bi zagotovil razlikovanje med podjetniki, ki živijo v delovni revščini, in kapitalsko močnejšimi subjekti ter odpravil sedanjo nevidnost te velike skupine.

III.

Ali podpirate uvedbo obvezne, formalizirane seznanitve delavca ob izgubi zaposlitve (obvezno vročanje obrazca M2 delavcu, saj trenutno delavec sploh ni obveščen o izgubi vseh socialnih pravic.....v primeru "sporazumne prekinitve dela")?
Tak ukrep bi zagotovil pravico do obveščenosti, zmanjšal zlorabe t. i. “sporazumnih odpovedi” ter zmanjšal število primerov, ko delavec izgubi socialne pravice zaradi napačnih ali nepopolnih informacij.