Ko država ne deluje: debirokratizacija kot ustavna obveznost države

Zakaj rešitev ni samo manj obrazcev, ampak drugače zasnovana država

Avtor: mag. Franc Derganc, davčni svetovalec z licenco ZDSS, TAXIN d.o.o.

CElotno besedilo članka: https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/ko%20drzava%20ne%20deluje%20in%20kaj%20je%20debirokratizacija_V7.pdf

Uvod

V javnem prostoru se debirokratizacija najpogosteje razume kot manj obrazcev, hitrejši postopki, digitalizacija ali nižje administrativne obremenitve. Vse to je lahko koristno, vendar ne zadošča. Pravo vprašanje je, ali država svoje predpise, postopke in institucije sploh oblikuje tako, da človek lahko dejansko uresničuje svoje pravice.

Debirokratizacija ni manj države, ampak bolj pravilno delovanje države

Če država ne deluje, problem ni nujno v tem, da ima preveč pravil. Problem je lahko globlji: pravila so lahko že v izhodišču zasnovana z vidika sistema, organa, evidence, nadzora ali fiskalnega cilja, človek pa je obravnavan kot nekdo, ki se mora temu sistemu prilagoditi.

Takšna država je lahko formalno zakonita, vendar vsebinsko neučinkovita. Lahko ima predpise, postopke, obrazce, portale, roke in sankcije, pa kljub temu ne omogoča dejanskega uresničevanja pravic. Pravice so v takem sistemu zapisane, vendar postanejo težko dostopne, drage, počasne ali v praksi celo iluzorne.

Debirokratizacija v ustavnem smislu zato ne pomeni nujno manj države. Pomeni drugače zasnovano državo: državo, ki pri pripravi predpisov in izvajanju postopkov ne izhaja najprej iz lastne organizacijske logike, temveč iz resničnih življenjskih položajev ljudi.

Kdaj država prenese svoje tveganje na človeka

Sistemska težava nastane takrat, ko država ustvari zapleten sistem pravil, dokaznih bremen, rokov, evidenc in sankcij, potem pa posledice te zapletenosti prenese na posameznika. Človek mora razumeti sistem, ki ga ni ustvaril; pravilno uporabiti pravila, ki so pogosto nejasna; spoštovati roke, ki jih težko pozna; in nositi posledice napak, ki lahko izvirajo iz same zasnove sistema.

Tak pristop ni več zgolj vprašanje upravne neučinkovitosti. Je vprašanje pravne države. Če država sama vzpostavi kompleksen sistem, mora zagotoviti tudi razumne varovalke: jasna pravila, učinkovito informiranje, možnost popravka napak, sorazmerne roke, razumne dokazne zahteve in korekcijske mehanizme.

V nasprotnem primeru posameznik postane objekt postopka, ne njegov namen. Sistem se ukvarja z lastno formalno pravilnostjo, človek pa nosi čas, stroške, stres, negotovost in premoženjske posledice.

Primer: normativni izvor tveganj pri davčnih pravilih

Izvirni prispevek kot ilustracijo navaja analizo predloga dopolnitve Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, s katerim naj bi se uvedel nov 86.u člen. Namen predlagane ureditve je bil legitimen: izboljšati davčno pravilnost in nadzor v čezmejnih situacijah, zlasti pri poročanju o vračilih tujega davka.

Toda legitimnost cilja še ne pomeni, da je tudi normativna zasnova ustrezna. Če predpis razširja obseg zbiranja osebnih, finančnih in transakcijskih podatkov, ne da bi dovolj jasno opredelil namen obdelave, časovne roke, možnost popravkov napak in razmejitev odgovornosti, se lahko tveganje sistemske zapletenosti prenese na posameznika.

Pravilna debirokratizacija zato ne bi pomenila odprave davčnega nadzora. Pomenila bi boljšo normativno zasnovo: jasen namen zbiranja podatkov, omejitev podatkov na nujno potrebne, razumne roke, domnevo dobre vere, možnost popravkov brez avtomatičnih sankcij in izrecno pravilo, da breme sistemskih nejasnosti ne sme pasti na posameznika.

To je bistvo: država lahko nadzira, vendar mora nadzirati tako, da ne proizvaja nepotrebne pravne negotovosti.

Pozitivna obveznost države

Ustavna demokracija od države ne zahteva samo, da se vzdrži nedopustnih posegov v pravice. Zahteva tudi, da svoje institucije, postopke in prakse organizira tako, da so pravice praktične in učinkovite.

To načelo je dobro znano tudi v konvencijskem pravu. Evropsko sodišče za človekove pravice je v več zadevah poudarilo, da pravice ne smejo ostati zgolj teoretične ali iluzorne, da mora država zagotoviti učinkovite postopke varstva pravic in da posledic lastnih sistemskih napak ne sme nekritično prevaliti na posameznika. V izvirnem gradivu so v tem kontekstu posebej navedene zadeve Airey proti Irski, Kudla proti Poljski in Moskal proti Poljski.

To ima neposredne posledice za razumevanje debirokratizacije. Če predpis ali postopek formalno obstaja, vendar ga povprečen človek v realnem življenju ne more učinkovito uporabiti, država ni izpolnila svoje naloge. Če pravno sredstvo obstaja, vendar pride prepozno, je njegova učinkovitost vprašljiva. Če popravek napake obstaja samo teoretično, človek pa medtem nosi škodo, sistem ne deluje.

Politična volja ni dovolj

V politiki pogosto slišimo, da država ne deluje. Ta ugotovitev je pomembna, vendar sama po sebi ne rešuje ničesar. Tudi dobronamerna politična volja ne zadošča, če nima metodologije, kako preveriti dejanske učinke predpisov.

Sodobna zakonodaja je kompleksna. Učinki predpisov so posredni, razpršeni med različne organe, pogosto časovno odloženi in za človeka težko predvidljivi. Zato demokratično odločanje potrebuje strokovna analitična orodja, ki že v fazi priprave predpisa preverijo, kdo nosi tveganje, kdo nosi dokazno breme, kakšne so posledice napake, ali obstaja popravek, ali so roki razumni in ali je položaj posameznika dejansko varovan.

V tem okviru izvirni prispevek omenja tudi koncepta AI Varuha in AI Analitika javne oblasti. AI Varuh naj bi življenjske težave ljudi prevajal v vprašanja človekovih pravic, AI Analitik javne oblasti pa naj bi oblastem pomagal presojati uspešnost predpisov in programov po njihovih dejanskih učinkih, ne zgolj po formalni zakonitosti ali političnih namenih.

Takšna orodja ne nadomeščajo demokratičnega odločanja. Lahko pa postanejo preventivno varovalo pred tem, da se sistemske napake odkrijejo šele takrat, ko so že povzročile spore, sankcije ali kršitve pravic.

Človek kot izhodišče, otrok kot indikator

V izvirnem besedilu je posebna pozornost namenjena tudi vprašanju dolgoročne skupnosti. Če pravo in uprava ne ustvarjata stabilnih, predvidljivih in razumnih pogojev za življenje ljudi, zlasti družin in otrok, posledice niso samo individualne. Dotikajo se tudi prihodnosti skupnosti, jezika in kulturne kontinuitete.

Otrok je v tem okviru razumljen kot indikator uspešnosti države. Če sistem deluje za otroka, praviloma deluje tudi za odraslega. Če ne deluje za otroka, dolgoročno ne deluje za nikogar.

To ni ideološka trditev, temveč metodološko merilo. Predpis, ki sistemsko otežuje življenje družin, prenaša breme državnih napak na posameznike ali ustvarja nepredvidljive pogoje za življenje, ni nevtralen. Ima dolgoročne posledice, četudi se te ne pokažejo takoj v proračunski tabeli ali obrazložitvi zakona.

Kaj bi morala pomeniti prava debirokratizacija

Prava debirokratizacija bi morala vključevati vsaj pet korakov.

Prvič, vsak nov predpis bi moral biti presojan z vidika realnega življenjskega položaja človeka. Ne zadošča vprašanje, kaj želi doseči organ; vprašati je treba, kaj bo moral zaradi predpisa storiti posameznik.

Drugič, treba je preveriti porazdelitev tveganj. Če tveganje nejasnosti, zamude ali napake izhaja iz kompleksnosti sistema, ga ne sme avtomatično nositi človek.

Tretjič, vsak zapleten režim mora imeti korekcijski mehanizem. Dobra vera, možnost popravka, opozorilo pred sankcijo in sorazmerni rok niso slabitev države, ampak dokaz njene zrelosti.

Četrtič, digitalizacija ne sme biti sama sebi namen. Elektronski portal, avtomatiziran postopek ali AI-orodje ne pomenijo debirokratizacije, če samo hitreje prenesejo breme na posameznika.

Petič, učinke predpisov je treba meriti po rezultatih, ne po namenih. Država ne sme biti zadovoljna s tem, da je sprejela predpis. Vprašati se mora, ali je predpis izboljšal življenje ljudi, zmanjšal negotovost in omogočil učinkovitejše uresničevanje pravic.

Sklepno

Debirokratizacija ni vprašanje obrazcev, hitrosti ali digitalnih rešitev. Je vprašanje, ali pravo in uprava še služita človeku.

Če so zakoni in podzakonski akti zasnovani predvsem z vidika sistema, postopkov ali zaščite institucij, breme njihovega nedelovanja neizogibno nosi posameznik. Takrat pravice ostanejo formalne, država pa je navzven zakonita, vendar vsebinsko neučinkovita.

Prava debirokratizacija se zato začne tam, kjer država prevzame odgovornost za učinke svojih odločitev. Ne le za namen predpisa, temveč za njegove dejanske posledice. Ne le za učinkovitost organa, temveč za položaj človeka. In ne le za današnji mandat, temveč tudi za generacije, ki prihajajo.

Sklici

Ustava Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), zlasti 2., 14., 22., 25., 33., 50. in 67. člen.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti 6., 8. in 13. člen ter 1. člen Protokola št. 1.

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2; Uradni list RS, št. 13/11 – UPB in nasl.), zlasti določbe o načelih davčnega postopka, informiranju zavezancev, dokazovanju, pravnih sredstvih in izvršbi.

Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku, zlasti v povezavi z obravnavanim predlogom dopolnitve z novim 86.u členom.

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 — Splošna uredba o varstvu podatkov, zlasti določbe o zakonitosti, poštenosti, transparentnosti, omejitvi namena, najmanjšem obsegu podatkov in točnosti.

Viri

Derganc, F. (4. 1. 2026). Ko država ne deluje: debirokratizacija kot ustavna obveznost države. Modro poslovanje.

Derganc, F. (2026). AI in pravica do točne, celovite in pravočasne davčne informacije. Modro poslovanje – Baza znanja.

Derganc, F. (2026). Pravni in tehnični vidik uporabe »Robotka FURS« – praktičnost vs. pravna varnost. Modro poslovanje – Baza znanja.

Derganc, F. (2026). Kateri davčni okostnjaki so še vedno v omari ministra za finance? Modro poslovanje – Baza znanja.

European Court of Human Rights. (1979). Airey v. Ireland, Application no. 6289/73.

European Court of Human Rights. (2000). Kudla v. Poland, Application no. 30210/96.

European Court of Human Rights. (2009). Moskal v. Poland, Application no. 10373/05.