V zvezi z obračunom DDV za avgust 2014 po presoji sodišča ni utemeljeno tožbeno stališče, da v tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve v stečajnem postopku ni določena. Res je sicer, da je prijava terjatve v tem odstavku ni izrecno predpisana, je pa izrecno predpisana v določbi četrtega odstavka tega člena, ki je glede na tretji odstavek (ne glede na prejšnji odstavek) specialna le v pogledu možnosti popravka (zmanjšanja) davčne osnove že pred zaključkom stečaja. Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 torej obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, zato po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o zapolnjevanju pravnih pravil z zakonsko oziroma posamično analogijo.
Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko popravi znesek obračunanega DDV tudi davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Da je mogoče popraviti DDV...
|
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člena ZUJF v neskladju z Ustavo. Vendar odločitev Ustavnega sodišča ne učinkuje avtomatično na vse postopke v katerih na dan učinkovanja odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik bi tako moral po tem, ko je drugostopni organ z odločbo zavrnil kot neutemeljeno njegovo pritožbo zoper odmerno odločbo in ki mu je bila vročena šele 6. 7. 2015, torej po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, vložiti tožbo zoper odmerno odločbo, v kateri bi lahko uveljavljal kršitve materialnega zakona in vse druge ugovore, ki jih navaja v predmetni tožbi, saj je bil materialni predpis, ki je bil podlaga za izdajo odločbe za plačilo davka, razveljavljen. Tožnik pa te možnosti ni izkoristil, kar je imelo za posledico to, da je odmerna odločba ostala v veljavi, s tem pa tudi podlaga za odmero davka.
|
Oprostitev iz 5. točke omenjenega člena je namenjena aktivnim udeležencem posveta, torej tistim, ki sodelujejo v sami razpravi, pri tem pa za takšno sodelovanje ne prejmejo posebnega plačila. Posvet z mednarodno udeležbo pomeni strokovni pogovor udeležencev iz več držav o določeni tematiki oziroma problemu. Da v obravnavanem primeru ne gre za strokovne posvete z mednarodno udeležbo temveč za obdavčljiv drug dohodek po 105. členu ZDoh-2, davčni organ utemelji še z ugotovitvijo, da so izobraževanja izvedle s tožečo stranko povezane družbe (D., E.) in da gre za izobraževanje in promocijo produktov, ki jih trži skupina A.
O interesu zdravstvenih ustanov, da za izobraževanje zdravstvenih delavcev pridobijo donacije in o interesu zdravstvenih delavcev za izobraževanje in ob pomanjkanju sredstev tudi za pridobivanje donacij, tudi sodišče ne dvomi. Zato tudi ne dvomi v ugotovitev, da so pri pridobivanju sredstev sodelovali tudi zdravniki, niti v to, da so...
|
Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.
|
Pomanjkljivi oziroma vsaj nekonsistentni pa so tudi tisti razlogi druge stopnje, s katerimi organ druge stopnje utemelji odločitev v pravnem pogledu. V tem delu pritožbeni organ po eni strani pravilno navaja, da je pravna podlaga za izpodbijano odločbo v drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, medtem ko se v nadaljevanju, ne da bi pojasnil zakaj, ukvarja s citiranjem in razlago tretjega odstavka iste zakonske določbe, ki predstavlja tako v pravnem kot v dejanskem pogledu povsem drugo podlago za odločitev.
|
Niso sporne ugotovitve davčnega organa glede osebne in kapitalske povezanosti B.B. in A.A. v okviru skupine E. kot tudi dejstvo, da sta bila oba redno zaposlena v drugih sicer povezanih družbah. Sporno tudi ni, da imata B.B. in A.A. sklenjene pogodbe o poslovodenju oziroma o delu tudi pri ostalih povezanih osebah skupine E. Poleg redne zaposlitve opravljata še poslovodne funkcije oziroma funkcije pomočnika, kar ni realno in tudi po mnenju sodišča predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere se lahko sklepa, da gre za posel z namenom izogibanja obdavčevanju. Tožnik tudi ne zanika, da so bili stroški iz naslova nagrad A.A. in B.B. obračunani enkratno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Tožnik tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Zgolj obračunavanje stroškov iz naslova nagrade ne pa tudi njihovo izplačevanje, je po mnenju sodišča mogoče le zato,...
|
Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.
Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec...
|
Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišče pritrjuje stališču davčnega organa, da je bil glavni namen, ki so ga zasledovali s prenosom opcijskih pravic na družbo v tujini, neplačilo davčnih obveznosti. S pogodbo so torej zasledovali pravne posledice, ki so v nasprotju s prisilnimi (davčnimi) predpisi.
V zvezi s stališčem davčnega organa, da so opcijski upravičenci s prodajo opcij družbi, ki je v izključni lasti opcijskih upravičencev (z lastniškimi deleži, ki so sorazmerni deležu posameznega upravičenca v vseh prenesenih opcijah tako v času prodaje opcij, kot tudi v času, ko je opcije izvršila družba B.), opcije dejansko prodali sami sebi, tožeča stranka vztraja, da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča G 4/2004 neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na Pravno mnenje o navideznosti prenosa opcij, ki ga je predložila že v davčnem postopku in meni, da pogoji za spregled pravne subjektivitete družbe B. niso izpolnjeni. Stališče davčnega...
|
Z zahtevo za vračilo davka je mogoče zahtevati vračilo le tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ker je v obravnavanem primeru odmerna odločba postala pravnomočna, iz knjigovodske kartice zavezanca pa je razvidno, da ta ne izkazuje preplačila, zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi. Podlaga za ugoditev zahtevku tožnika bi bila lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.
|
Trditev, da je med direktorji družbe prišlo do ustne spremembe pisne pogodbe glede določila, kdaj se pogodbenikoma lahko izplača dohodek iz naslova opravljenega dela ni z ničemer izkazana. Tožeča stranka pa tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški iz naslova nagrade direktorjema obračunani enkrat letno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Prav tako tožnik ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Slednje pa je po mnenju sodišča mogoče le zato, ker gre za povezane osebe. Gre torej za pogodbe in z njimi povezane aktivnosti, ki niso običajne in ki ne bi bile sklenjene, če ne bi šlo za povezane osebe. Stroški oziroma odhodki na podlagi takšnih poslov pa tudi ne morejo biti davčno priznani kot to določa tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2, in na katerega se davčni organ tudi izrecno sklicuje. Objektivne okoliščine poslov, ki sta jih obsežno opisala oba davčna...
|
Tožnikovi lastni zapisi o njegovih življenjskih okoliščinah v preteklih letih dejansko ne predstavljajo novega dokaza oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj so to tožnikovi zapisi, ki bi jih tožnik lahko napravil in izročil organu že pred izdajo odločbe, iz njih pa tudi ne izhajajo nova dejstva, to je dejstva, ki bi obstajala že v času izdaje prvotne odločbe, pa organu ne bi bila znana.
|
Seznam dokumentov, ki se vročajo elektronsko, je vse daljši. Objavljen je na spletni strani FURS. Pravnim osebam in fizičnim osebam z dejavnostjo se dokumenti obvezno vročajo elektronsko, fizičnim osebam pa le, če so prostovoljno vključene v sistem eVročanje. Gre za zelo pomembne akte, zato vse davčne zavezance pozivamo, da (če še niso) uredijo vse potrebno za uspešno prejemanje elektronsko vročenih dokumentov.
Celotno sporočilo za javnost
|
Vozila kanal-jet v osnovi niso namenjena izključno cestnemu prevozu blaga, z njimi se opravljajo storitve čiščenja, zaradi česar ne izpolnjujejo pogojev za vračilo trošarine za komercialni namen.
|
Davčni zavezanci imajo pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Zato je po presoji sodišča utemeljen očitek, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od poslovnih subjektov, ki nastopajo na trgu. Zahteva, da se...
|
Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.
|
Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.
|
Tožnica je imela pravico odbijati vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v tistem delu, ki je bil namenjen njenim obdavčljivim transakcijam. Transakcije, ki so izven sistema DDV, ne omogočajo odbitka vstopnega DDV. Ker tožnica takšne razdelitve prejetih računov, ki se nanašajo na tožničino ostalo dejavnost, ni napravila, je pravilno, da je to storil davčni organ. V števcu je upošteval znesek tožničinega obdavčljivega (obdavčenega in oproščenega) letnega prometa za celotno ostalo dejavnost brez A. v letu 2010 po tožničini knjigi izdanih računov, zmanjšan za izdane dobropise za leto 2010. V imenovalcu pa je upošteval znesek celotnih tožničinih prihodkov v letu 2010 za celotno ostalo dejavnost brez A. (obdavčeno, oproščeno in neobdavčljivo) po fakturirani realizaciji. Tako je davčni organ tudi po presoji sodišča zneske preveč odbitega vstopnega DDV za leto 2010 ter za januar 2011 in februar 2011 tožnici utemeljeno naložil v...
|
Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih...
|
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
|
Zaključek o (ne)potrebnosti navedenega odhodka po 29. členu ZDDPO-2, ni nesporno ugotovljen. Navedeni zaključek temelji zgolj na ugotovitvi, da tožnica (na podlagi navedene študije) ni pridobila posla za ruski trg, do ostalih tožničinih ugovorov, s katerimi tožnica utemeljuje potrebnost prizadevanja (in s tem predmetne študije) za namene, da v prihodnosti prodre na ruski trg in s tem povezanih dokaznih predlogov, pa se davčni organ po presoji sodišča ni zadostno opredelil, zaradi česar dejansko stanje v tem delu po presoji sodišča ni popolno ugotovljeno. Na podlagi povedanega v predmetni zadevi po presoji sodišča ni mogoče brez dvomov sprejeti zaključka davčnega organa, da sporni odhodek ni bil potreben za pridobitev tožničinih prihodkov in da torej ne izpolnjuje materialnopravnega pogoja za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2.
|