Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.
|
V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja datum izvršljivosti, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, naloga davčnega organa namreč je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje zakonske pogoje in na tej podlagi začne postopek davčne izvršbe.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki ureja poseben postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov, ne dopušča uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
|
Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi prvostopenjski davčni organ ugotavljal kakršnekoli okoliščine, ki bi narekovale zaključek, da se tožnik ukvarja z osnovno kmetijsko oz. gozdarsko dejavnostjo. Ravno nasprotno, davčni organ je ugotovil, da tožnik ni lastnik spornih 11 parcel, ne navaja pa davčni organ, da bi bil tožnik lastnik, zakupnik ali druge vrste uporabnik nepremičnin, ki bi bile relevantne.
|
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred...
|
Osnovno pravilo, kot izhaja iz drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ, je, da mora biti delavec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela na svojem domu. Odsotnost z doma je sicer mogoča, vendar izjemoma (v primerih, ki jih predvideva izpostavljeni člen), pa še to v okviru kraja bivanja. Pravila OZZ pri tem izrecno določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno - torej za vsak odhod - potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.
Navedena pravila mora delavec upoštevati tudi v času, ko delodajalcu sporoči, da izostaja z dela zaradi zdravstvenih težav, do prvega pregleda pri zdravniku, saj v tem času praviloma še nima posebnih navodil osebnega zdravnika. Delavec v tem času ne sme ravnati, kot da je v aktivnem bolniškem staležu (v smislu, da ima prosto gibanje), temveč ravno obratno - praviloma mora biti doma.
|
Izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS‑1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; v teh primerih namreč o zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo.
Za obdavčitev z dohodnino je važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, kot to pravi toženka v odgovoru na tožbo, vendar pa je v primeru, kot je konkretni, ko so dejansko opcijski upravičenci zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi.
|
Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.
|
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva.
V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.
|
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in je mogoča le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno določeni. Te razloge določa ZUP v 260. členu. Med temi zakonskimi razlogi je v 9. točki 260. člena ZUP določen kot obnovitveni razlog tudi razlog, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, navedena možnost ni bila dana. Tožnik se sicer sklicuje na navedeni obnovitveni razlog, pri čemer pa po presoji sodišča ne gre za to, da tožnik ne bi sodeloval kot stranka v postopku, katerega obnovo je predlagal, pač pa se, kot je razvidno iz njegovih navedb, sklicuje na kršitve pravil postopka, ker v postopku ni bil zaslišan kot stranka. S tem pa po presoji sodišča tožnik uveljavlja kršitve pravil postopka, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi (ki pa je ni vložil), ne pa v obnovi postopka.
|
Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
|
Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.
|
Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov prehrane in prevoza, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo.
Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe, torej prepozno.
|
V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.
|
Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj iz drugega odstavka 48. člena ZDavP-2 izhaja, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, in sicer v sorazmerju s prejeto dediščino.
|
Odpis dolga ni mogoč v vseh primerih. Tako se po izrecni določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 členi 101, 102. in 103, ki se nanašajo na odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanja davka za fizične osebe ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. To pomeni, da ni pravne podlage za odpis davčnega dolga glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov o zdravstvenem varstvu.
|
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.
|
Za razlastitev obstoječih javnih cest je bistveno, da po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj na predmetnih nepremičninah, kot rečeno, ne poteka in nikoli ni potekal promet in se nesporno ne uporabljajo prosto.
|
Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV.Določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 je mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je...
|
V danem primeru so bile prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Prevozne listine - CMR so lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga.
|