Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar...
|
Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je...
|
Razlogi za odpravo odločbe v I. točki izreka po nadzorstveni pravici so drugačni kot so stališča, ki jih je zavzelo sodišče v sodbi, s katero je odpravilo prvo prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2008 v zvezi z odločbo druge stopnje in ki jim je sicer pravilno in v skladu z določbami 64. člena ZUS-1, po katerih je v primeru ugoditve tožbi in odprave izpodbijanega upravnega akta pri izdaji novega upravnega akta pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče, sledil prvostopni organ, ko je v zadevi ponovno odločil. Pri čemer je logično, da pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče, zavezujejo tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ, ko odloča o pritožbi zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku.
|
Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, to je 7. 3. 2015, kot pravilno navaja toženka. Pravilno in skladno s podatki spisov pa tudi ugotavlja, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To tudi po presoji sodišča pomeni, da določbe ZUstS, ki jih toženka navaja, izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča. Navedene določbe je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, zato tudi po presoji sodišča ni pravne podlage, da se, četudi z izrednim pravnim sredstvom, poseže v že pravnomočno odmerno odločbo, kot želi tožnik.
|
Iz določb petega poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, izhaja, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni s tem, da je posebej določeno komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah plačilnih računov v Sloveniji in zunaj nje, ki jih na podlagi 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov, kar določa tretji odstavek 48. člena ZFU. Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost in ki se zbirajo s točno določenim namenom.
|
Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.
|
Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.
|
Finančna uprava RS je v okviru ciljno usmerjenih nadzorov poslovanja z davčnimi oazami obračunala 156.915 evrov akontacije dohodnine in obresti za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012 fizični osebi, ki je na bančni račun prejemala prilive s strani off shore družbe, registrirane na Britanskih deviških otokih. Fizična oseba je v postopku zatrjevala, da je leta 1996 vplačala ustanovitveni vložek v družbi, registrirani v Vaduzu (Liechtenstein), v znesku 51.000 švicarskih frankov. V letu 2000 pa naj bi fizična oseba ta delež prodala off shore družbi na Britanskih deviških otokih. Vrednost deleža po pogodbi naj bi znašala 950.000 švicarskih frankov, pri čemer bi morala biti kupnina v celoti izplačana v obdobju desetih let.
Fizična oseba v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ni uspela dokazati, da je sploh vplačala ustanovitveni kapital niti načina ugotavljanja vrednosti ob prodaji, ko je bil ta delež prodan kar za devetnajstkrat višjo vrednost. Komunikacije z družbo, kateri je bil delež prodan, ni bilo, družba pa je bila ustanovljena šele v letu, ko ji je bil delež prodan. Fizična oseba v postopku nadzora ni dokazala, da gre dejansko za dohodke iz naslova prodaje deleža, zato je bila fizični osebi iz naslova prejetih dohodkov obračunana dohodnina in obresti v skupnem znesku 156.915 evrov.
|
- Vprašanje 308: Ali lahko račun za prodajo storitev preko avtomata namesto avtomata izda fizična oseba (Primer: Igralni avtomat za plačilo prejema kovance. Računa za opravljeno storitev ne izda avtomat sam, ampak ga na zahtevo kupca izda fizična oseba, zaposlena pri zavezancu)?
|
Finančna uprava Republike Slovenije je pri zavezancu za davek, ki opravlja dejavnost opravljanja storitev cestnih tovornih prevozov, opravila davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost in davka od dohodkov iz dejavnosti.
Zavezanec je v obrazcih DDV-O izkazoval obveznost za plačilo DDV. V postopku nadzora je davčni organ evidence o prejetih računov primerjal s podatki, ki jih je davčni organ pridobil po 39. člena ZDavP-2 pri dobavitelju pogonskega goriva in ugotovil, da je zavezanec za davek oz. njegov pooblaščeni računovodski servis v evidenco prejetih računov vnašal zneske na podlagi listin, ki jih dobavitelj zavezancu nikoli ni izdal, zato ker dobave zanje niso bile opravljene in sicer so bile za evidentiranje uporabljene spremenjene listine. Iz ugotovljenih dejstev po preveritvah pri dobavitelju izhaja, da so računi z enakimi številkami sicer bili izdani s strani dobavitelja pogonskega goriva, vendar z drugačnimi podatki (10 x nižji zneski, drugi datumi, dobava različnih artiklov in goriv, na računih tudi ni podatkov o zavezancu,..), kot so zapisani na računih pri zavezancu. Davčni organ je ugotovil, da je zavezanec na podlagi navedenega neupravičeno uveljavljal odbitek DDV v znesku 68.369,32 evrov, posledično tem ugotovitvam niso bili priznani odhodki, dodatno je bila odmerjena še obveznost iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti v skupnem znesku 120.155,98 evrov.
|
Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna.
|
V času izdaje izpodbijanega akta je nesporno veljal ZDavP-2, zato je izpodbijani sklep utemeljeno izdan na tej pravni podlagi. Tožnik se v tem oziru neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, saj zmotno enači postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe, ki pa sta samostojna, ločena postopka.Zastaranje pravice do izterjave davka je bilo na podlagi določbe drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgano najprej s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011 in nato ponovno z izdajo in vročitvijo sklepa o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013. V času izdaje izpodbijanega sklepa, pravica do izterjave davka ni zastarala in zato ni bilo podlage za ustavitev postopka davčne izvršbe v spornem delu.
|
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti.
|
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo...
|
Kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, je treba šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Ker gre za prednostne terjatve, pa odpust obveznosti, na njih ne učinkuje.
|
Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.
|
Pravni akt, ki ga ustvari mednarodna organizacija je lahko neposredno uporabljiv v državni članici le v primeru, da je država članica na organizacijo prenesla del svojih suverenih pravic, tega pa Republika Slovenija z ratifikacijo Konvencije OECD ni storila. Same Smernice OECD tako za državo članico niso neposredno zavezujoče, kar izhaja že iz notranjih aktov OECD (18. člen Pravil postopka OECD - Rules of Procedure of the OECD).
Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zgolj obstoj stroškov marketinga ne pomeni, da so nastali zaradi izvajanja poslovne strategije. Ta povezava je mogoča ob njeni izkazani vsebini. Ni mogoče ugotoviti kateri strošek je vzročno povezan z izvajanjem poslovne strategije, če ni jasno kaj sploh sodi v poslovno strategijo. Šele takrat, ko je posamezno dejavnost mogoče vsebinsko povezati z njenimi stroški izvajanja, dejstva o njihovi višini postanejo pravno odločilna. Ne, da bi bila izkazana vsebina strategije, ni mogoče sklicevanje...
|
Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja.Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov.
|
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.
|
Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....
|