Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Vprašanje dosežene izgube pri prodaji spornega stanovanja tožnika v letu 2013 je sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni zadevi. Zato gre v tem smislu pri omenjenem vprašanju za predhodno vprašanje. Glede slednjega pa tretji odstavek 147. člena ZUP določa, da če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je upravi organ na ta posamični akt vezan.

Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.

Davčni inšpektor ima v določbah 138. člena ZDavP-2 in 18. člena ZDS-1 pooblastilo za vstop v poslovne prostore in pregled poslovne dokumentacije. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje na določbe ZOdv in ZKP glede hišne preiskave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi uradni osebi pri izvajanju davčnega inšpekcijskega nadzora opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, zato po mnenju sodišča posebna odločba sodišča ni bila potrebna. Davčni organ je od tožnika zahteval predložitev poslovne dokumentacije, ki je pomembna za obdavčenje, zato po mnenju sodišča v pravico do zaupnosti med odvetnikom in njegove stranke ni bilo poseženo. V zaupnem razmerju med odvetnikom in njegovo stranko se namreč ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek.Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu...

Instituta zastaranja kot ga ureja in določa ZDavP-2, ni mogoče obrazlagati z instituti, ki glede zastaranja veljajo v civilnopravnih razmerjih, ko zastarana terjatev preide v naturalno. V civilnopravnih razmerjih je položaj upnika kot enakopravnega udeleženca obligacijskega razmerja varovan mnogo močneje kot položaj upnika, to je države v davčnih razmerjih. Pri obligacijskih razmerjih si stojita nasproti udeleženca v prirejenem razmerju, pri davkih pa na eni strani oblast in na drugi posameznik. Ureditev po ZDavP-2 zasleduje cilje, da naj v primeru, če država v določenem času ni zmogla začeti in dokončati postopkov, ki jih je sama predpisala, preneha tudi njena pravica, da terja posameznika iz teh naslovov. Ne le s tem, da ga ne more več sodno preganjati, kot je to v primeru civilnopravnih razmerjih, ampak tudi s tem, da ga ne šteje več za svojega dolžnika in s tem tudi ne več kot davčnega zavezanca, ki ima do nje (sicer neizterljive), a vendarle neporavnane obveznosti.

Ob upoštevanju 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižanje davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški, in da je te stroške plačal zavezanec.Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer prednost, vendar pa lahko zavezanec skladno s 77. členom ZDavP-2 predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tej pravici v načelu sledi dolžnost davčnega organa, da dokaznemu predlogu sledi, vendar pa mu predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni, ker se z njimi dokazuje pravno nepomembno dejstvo ali pa popolnoma neprimerni...

Iz podatkov spisa in odgovora tožene stranke z dne 4. 10. 2016 nesporno sledi, da tožeča stranke pritožbe, čeprav je bila le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno.Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5.2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče...

Davčni zavezanec je dolžan dati davčnemu organu na njegovo zahtevo na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov, torej tudi zahtevani kontrolni trak za inšpicirano obdobje in mu omogočiti vpogled vanj. Na kakšen način zagotovijo zahtevane podatke davčnemu organu zavezanci, ki podatke obdelujejo elektronsko, je določeno v 38. členu ZDavP-2 v povezavi s Pravilnikom o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov.

Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Odločba, katere odprava se predlaga, je bila izdana dne 8. 5. 2014 in je postala pravnomočna 3. 6. 2014. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila po navedenem izdana po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in zato v obravnavani zadevi ne vpliva na uporabo 193. člena ZUJF.

Ker revidentova pravna korist glede obračuna in plačila akontacije dohodnine, ki se nalaga plačniku davka, še ni neposredna, revident v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj v tem postopku ne varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.Revident ima možnost, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine ugovarja ugotovitvam v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pri plačniku davka tako glede pravne kvalifikacije kot tudi višine osebnih prejemkov, od katerih je moral plačnik davka odtegniti davčni odtegljaj. Zgolj zatrjevana dejanska (in ne pravna) nemožnost podajanja ugovorov glede pravne kvalifikacije in višine osebnih prejemkov ter učinkovite obrambe svojih pravic, interesov in pravnih koristi, kar bi sicer predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku obnove odmere dohodnine, za priznanje lastnosti stranskega udeleženca že v postopku...

Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.

Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.

Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.

Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 je upoštevati kot datum odsvojitve delnic datum sklenitve družbene pogodbe. Družba se ustanovi že s sklenitvijo pogodbe in po katerih se stvarni vložki morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, izročeni pa morajo biti družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga (475. člen ZGD-1). Delnice A. že s sklenitvijo družbene pogodbe več ne pripadajo tožniku, temveč pripadajo družbi in so s tem podani vsi elementi pravnega dejstva odsvojitve kapitala, ki se zahteva po določbah 102. oziroma 94. člena ZDoh-2. Čim pa se pravilno upošteva kot datum odsvojitve delnic A. datum sklenitve družbene pogodbe, ki je še v letu 2007, je upoštevaje izgube (in tudi dobička), dosežene z njihovo odsvojitvijo, pri odmeri davka v letu 2008 v očitnem nasprotju z 97. členom ZDoh-2, kot se to pravilno in skladno z zakonom ugotavlja v izpodbijani odločbi. Prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah je...

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno...

Glede na objektivne okoliščine posla kot celote ter glede na dejanski namen strank, razviden iz dokumenta „leasing application“ z dne 29. 6. 2010, v danem primeru dejansko ni šlo za sklenitev leasing pogodb za nepremičnine, marveč je bil namen strank izogibanje oz. zloraba predpisov. Posle je potrebno presojati po dejanski, ekonomski vsebini in glede na dejanski namen strank, ne pa glede na poimenovanje, ki so ga poslovnemu razmerju dale pogodbene stranke (v konkretnem primeru leasing pogodbe). Če se ugotovi izogibanje ali zloraba davčnih ali drugih predpisov se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju davčnih razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Upošteva se dejanska gospodarska (ekonomska) vsebina poslov. Davčni organ naj zato v ponovnem postopku ob upoštevanju predhodno navedenega ponovno ovrednoti in presodi predmetne posle tožnika kot celote.

V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.

Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68....

Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.