O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnemu organu, če je tako določeno v zakonu, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331. Glede na sodno prakso gre za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne.
|
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v predmetni zadevi za odmero davka merodajna pridobitev lastninske pravice na podlagi določil 49. člena Stvarnopravnega zakonika in po postopku Zakona o kmetijskih zemljiščih ter v povezavi le-tega z Zakonom o ugotavljanju katastrskega dohodka.
|
Po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, kar pomeni, da mora zakon določiti elemente obdavčitve, kot so predmet, osnovo, olajšave in stopnjo obdavčitve ter zavezanca.Cenitev davčne osnove pomeni ugotavljanje dejstev. Katera dejstva in na kakšen način jih bo organ ugotavljal, to je, katero metodo bo izbral, da bo dosegel želeni cilj (določil osnovo za odmero davka, ki se bo najbolj verjetno približala dejanskim razmeram davčnega zavezanca oziroma resnično vrednost), pa je odvisno od okoliščin posameznega primera, tj. predvsem od narave razpoložljivih podatkov. Izbira metode je torej prepuščena davčnemu organu.Izhodišče za začetek postopka nadzora in kasnejšo odmero davka od dohodkov fizičnih oseb je prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2.Dolžnost sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih...
|
V postopku je bilo ugotovljeno, da ugotovljeni znesek predstavlja razliko med porabljenim denarjem in virom denarja, ki je bil ugotovljen na podlagi podatkov gibanja denarja pri tožnici. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožnici odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pri kupoprodajni pogodbi je šlo za navidezen pravni posel, zaradi česar tožnici niso priznani prejemki iz naslova prodaje navedene nepremičnine. Vse okoliščine v zvezi s predmetno prodajo in dejstva, ugotovljena v postopku, izkazujejo, da je predmetni pravni posel prodaje nepremičnine navidezen.
|
V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj navidezno. Njene verodostojnosti pa tožnik ni uspel izkazati. Okoliščine nakupa nepremičnine kažejo na to, da je bila posojilna pogodba napisana naknadno, z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar davčni organ ni upošteval učinkov navedene posojilne pogodbe.
|
Na podlagi 12. drugega odstavka 148. člena ZDavP-2 12 se davek lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. V obravnavi zadevi gre za tak primer. Tožnik se ni statusno preoblikoval, kot to možnost določa Zakon o gospodarskih družbah. Tožnik je bil kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz poslovnega registra, s čimer naj bi formalno prenehal opravljati svojo dejavnost. Iz okoliščin konkretnega primera pa izhaja, da je dejansko opravljanje njegove dejavnosti potekalo še naprej (na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi) preko novoustanovljene družbe B. d.o.o.. Zato je tudi po presoji sodišča bila tako dejansko prenesena dolžnikova dejavnost, ki jo je dolžnik tako brez prekinitve opravljal tudi naprej.
|
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker je davčni organ predmetne komisijske prodaje rabljenih osebnih vozil opredelil kot navidezne posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člen ZDavP-2. Tožniku se očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka. Davčni organ je v predmetnem postopku ugotovil, da je tožnik za navidezne slovenske komitente na podlagi ponarejenih računov dobaviteljev iz drugih članic EU (Belgije in Italije) na slovenskem trgu komisijsko prodal rabljena osebna vozila in obračunal DDV le od svoje komisijske provizije, namesto od prodajne cene vozila. Posledično je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril plačilo razlike DDV po stopnji 20% od davčne osnove, ki pa jo predstavlja prodajna cena rabljenega osebnega vozila, navedena na spornih računih, iz katerih je izločil obračunan DDV od komisijske provizije. Sodišče se strinja z navedbami prvostopenjskega organa ter, da v obravnavanem primeru...
|
|
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da vsebuje izvršilne naslove za vse obveznosti, razen za obveznost plačila članarine Obrtni zbornici, za katero zgolj navaja mesec nastanka obveznosti in datum izvršljivosti. Tako opredeljen izvršilni naslov, pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDavP, po kateri izvršilni naslov predstavlja odločbo o odmeri, ugotovitveno odločbo o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračun dajatve, torej odločbo ali obračun, ki bi dajatev določal (v določenem znesku).
|
|
Po določbah 331. člena ZDavP-2 mora zavezanec podaritev kapitala, za katero želi uveljavljati odlog, priglasiti pri davčnemu organu, pri katerem bi moral vložiti napoved in priglasitev opraviti najpozneje do roka za vložitev napovedi iz tretjega oziroma petega odstavka 326. člena. Ni torej predpisano le, da je treba priglasitev opraviti do roka za vložitev davčne napovedi, temveč je ta rok konkretno določen. To pa za obravnavani primer pomeni, da bi moral tožnik priglasitev opraviti do 28. 2. 2014 za (preteklo) leto 2013, v katerem je bil kapital odsvojen.
|
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja, kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo. Davčni organ pa je v skladu z ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Zato lahko zahteva in preverja vse podatke, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo, fizične osebe pa morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katero razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost.
|
Prejem poziva za predložitev dokumentacije z dne 7. 2. 2014, ki mu je bil poslan na elektronski naslov, tožnik v tožbi in na naroku zanika. Vročitve poziva v skladu z določbami ZDavP-2 oziroma ZUP (tj. v varen elektronski predal oziroma v fizični obliki) in s tem prejema pisanja s strani tožnika ne izkazujejo listine, ki so v spisih, kar pomeni, da obstaja najmanj dvom o vročitvi poziva in zato očitana nepredložitev zahtevane dokumentacije, ki se nanaša na inšpicirana obdobja od leta 2009 do 2011, ne more biti v škodo tožniku.Rok za predložitev dokumentacije, naveden v sklepu, je bil napačen. Napačen ni bil le v letnici (2013 namesto 2014), kar je očitna napaka in jo je za takšno štel tudi tožnik, temveč tudi v mesecu (4. namesto 2.), kar pa ni več očitno in je zato tudi po presoji sodišča tožnik v ostalem, to je glede dneva in meseca, določenega za predložitev dokumentacije, upravičeno upošteval podatke iz sklepa ter v tem roku predložil...
|
Po določbah ZTro se glede vseh vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon o davčnem postopku. V drugem odstavku 45. člena ZDavP-2 je glede materialnih rokov izrecno določeno, da se v primeru, če je zadnji dan predpisanega roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika. Navedeno ne velja samo v primeru, če ni s tem zakonom (ZDavP-2) ali zakonom o obdavčenju (ZTro) določeno drugače, kar pa se v konkretnem primeru ne ugotavlja.
|
Ustreznih in verodostojnih dokazov ne morejo nadomestiti posplošene navedbe o povezanosti in solidarnosti med družinskimi člani niti pavšalna očetova izjava, sploh glede na višino gotovine, ki naj bi jo tožnik od sorodnikov dobil (preko 10.000 EUR). Predvsem pa pomanjkanje konkretnih podatkov pri sodišču vzbuja dvom v resničnost tožbenih navedb glede darovane gotovine. To pomeni, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati obstoja gotovine v znesku, ki ga zatrjuje v tožbi. Zato je davčni organ gotovino lahko upošteval le v višini, ki jo je tožnik po presoji davčnega organa uspel dokazati.
|
Poroštvo je institut, ki ima s strani davčnega organa na davčnega zavezanca predvsem preventivni učinek. Poglavitni namen tega instituta je omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo premoženja prenosom dejavnosti. Zakonodajalec poizkuša pri tem poudariti, da se v primeru, ko se obveznosti ne poravnavajo v skladu z načelom zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti iz 9. člena ZDavP-2, zoper davčnega zavezanca uvede postopek davčne izvršbe. Če torej pride do zlorabe namena pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti, je z institutom poroštva potrebno omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davščin na način kot to predvideva 148. člen ZDavP-2.
|
Tožniku kot davčnemu dolžniku za dolgove izbrisane družbe je bil prvi sklep o izvršbi izdan dne 26. 9. 2012. Tožnik se je zoper omenjeni sklep pritožil, prvostopni davčni organ pa je z uporabo 243. člena ZUP pritožbi tožnika sam delno ugodil ter mu izdal nov (izpodbijani) sklep za nižji dolgovani znesek. Z navedenim dejstvom se je udejanjila možnost novega dolžnika, da lahko o razlogih, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj, odloča davčni organ prve stopnje. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 357/03, ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe. Vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje. Slednjemu pa po mnenju sodišča ustreza uporaba instituta iz 243. člena ZUP, ki je bil v konkretnem primeru tudi uporabljen.
|
Tožnik v tožbi samo opozarja na nekatere zakonske določbe, ne pove pa, v čem naj bi bile kršene. Kolikor se sklicuje na 30-dnevni rok iz 1. točke petega odstavka 97. člena ZDoh-2 ima prav, da gre za varovalko, ki preprečuje davčne goljufije in da je le-ta vgrajena že v zakon. Vendar pa to pomeni le, da v takšnem primeru, kot je opisani, negativna razlika, ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala, samodejno, brez ugotavljanja še drugih okoliščin konkretnega primera, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove po tem poglavju. Ne pomeni pa citirana ureditev ovire za to, da se ob tem, ko se ugotovijo še druge relevantne okoliščine, ki kažejo na nedopustno davčno izogibanje, upošteva pridobivanje ali odsvajanje vsebinsko istovrstnega kapitala v daljšem časovnem obdobju, kot se je to ugotavljalo v konkretnem primeru.
|
Že drugostopni organ pravilno zavrne očitek, da je bilo odločanje v zadevi nedopustno retroaktivno in da bi morala biti najprej narejena prijava premoženja in šele nato izpeljan postopek po citiranem 68. členu, ter pojasni, da se po določbah ZDavP-2 postopek lahko uvede za obdobje zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil uveden ter da predhodna prijava premoženja ni pogoj za uvedbo postopka. K prijavi premoženja se, ravno nasprotno, po določbah 69. člena ZDavP-2 zavezanca lahko pozove šele takrat, ko se ugotovi, da gre za primer iz 68. člena istega zakona. V skladu z citiranimi določbami 68. člena ZDavP-2 pa drugostopni organ opozori tudi na posebnosti postopka cenitve davčne osnove in v tem okviru na (obrnjeno) dokazno breme, ki ga v pogledu znižanja (verjetne) davčne osnove nosi davčni zavezanec ter tožniku pravilno pojasni, da ni dovolj zgolj zatrjevanje določenih dejstev in pravnih razmerij, temveč je treba o tem predložiti dokaze, ki so preverljivi in ki...
|
Davčni postopek se začne po uradni dolžnosti (tudi) v primeru, ko davčni organ prejme davčno napoved. Postopek davčne odmere se torej vodi uradoma in zato „umik“ napovedi, kot to nenazadnje sledi tudi iz predloženega strokovnega mnenja, na vodenje postopka ne vpliva. Čim pa napoved ne pomeni zahteve za uvedbo davčnega (odmernega) postopka, tudi ni podlage za njen umik v smislu umika zahteve in posledične ustavitve postopka.Po določbah 331. člena ZDavP-2 mora zavezanec podaritev kapitala, za katero želi uveljaviti odlog, priglasiti pri davčnem organu, pri katerem bi moral vložiti napoved, priglasitev pa opraviti najkasneje do roka za vložitev napovedi iz tretjega oziroma petega odstavka 326. člena. Ni torej predpisano le, da je treba priglasitev opraviti do roka za vložitev napovedi, temveč je ta rok konkretno določen.
|